V državi, v kateri bo konec leta pričakalo uradno na Zavodu za zaposlovanje registriranih 114.000 ljudi, 26. december, dan samostojnosti in enotnosti, zaenkrat ostaja dela prost dan tudi za večino nekako še zaposlenega ljudstva. Temu je sicer gotovo tako tudi zaradi dejstva, da je vendarle na oblasti druga koalicija in vlada Janeza Janše in da so ob vseh zaposlenih v storitvenem sektorju danes še posebej delovno aktivni tudi terenski pospeševalci največje domače verske skupnosti oziroma dušni pastirji domačega katoliškega občestva, ki po včerajšnjih polnočnih nadurah danes po vseh stolnih cerkvah posameznih škofij vsaj po aktualni Ustavi še naprej laično sekularne države današnji dan praznujejo kar z mašami za domovino. Na teh posebnih domovinskih bogoslužjih bodo škofje najprej slovenski narod in državnike priporočili Bogu, da bi še naprej zvesto ohranili tako zaželeni dar samostojnosti in enotnosti, šele nato pa bo zaokrožila nabirka.

Kljub temu da je tačas ponovno na vrhu aktualne izvršne in zakonodajne oblasti tudi zaradi s po vsej državi na kar se le da gosto posajenih prižnic pod komando Slovenske škofovske konference, kot lokalno-upravne izpostave Vatikanske države na Slovenskem, pa je trenutni predsednik vlade in tata mata v državi svoji božično-novoletni poslanici vendarle nekaj zamešal. Že iz spoštovanja do s katoliškimi križi ovešenih stricev iz ozadja, ki so ob zadnjih volitvah v državi, zaukazali nedeljsko pridigo v prid zmagovalca in četrtega predsednika samostojne države Boruta Pahorja, mu res ne bi bilo potrebno pisariti o veliki noči, ki jo doživlja Slovenija. Gre pač za osnovno nerazumevanje in mešanje pojmov rimskokatoliškega izročila, v imenu katerega danes za domovino po vseh upravnih rimsko-katoliških enotah mašujejo slovenski škofje.

Velika noč sicer je najpomembnejši krščanski praznik, na katerega lahko, če ste kristjan in če vas ne moti, da gre za glavno dogmo rimskokatoliške veroizpovedi, praznujete Jezusovo vstajenje od mrtvih. Božično-novoletna poslanica pa se že po imenu sodeč vendarle nanaša na drugi največji krščanski praznik, dan samega rojstva Jezusa Kristusa. Po krščanski analogiji bi sicer Janševo razmišljanje lahko razumeli, da je bil Božič torej rojstvo slovenske države 26. december 1990, ko so se po vsej do takrat še federativni republiki razglasili rezultati plebiscita o samostojnosti in enotnosti, ki se ga je sicer izvedlo tri dni prej, 23. decembra 1990. Na plebiscitarno vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, kar je skupaj štelo za 88 in pol odstotkov vseh takrat registriranih volivcev. Med njimi so takrat še bili tudi vsi dobro leto pozneje izbrisani iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije.

Kljub Božiču in božično-novoletni poslanici pa Janez Janša sporoča, da smo ob 22. obletnici razglasitve odločitve za samostojno in neodvisno, ne pa tudi tako razprodano, pokradeno in revno državo priča njeni veliki noči oziroma njenemu prerojenju. Sicer dobesedno to pomeni, da predsednik vlade meni, da je enkrat vmes država umrla in da prav tačas vstaja od mrtvih. Premierju je sicer v zadnjem času razumljivo blizu prav otroška literatura. Tako izpostavlja, da se sneženi možje, ki so nam čez zimo izropali vse zaloge, začenjajo topiti in da Slovenija doživlja prerojenje, po katerem bo na posušenem in preperelem starem listju vzniknila nova rast, in še da bo z njo prišlo tudi navdušenje in veselje čilih in krepostnih ljudi.

Ne glede na to, da posamezni deli božično novoletnega nagovora predsednika vlade pravzaprav sumljivo spominjajo na naci-fašistično ubermensch ideologijo, v kateri ni prostora za bolne, pokvečene, ali kako drugače hendikepirane ljudi, pa je ob 22. obletnici plebiscitarnega natega slovenske politike diagnoza predsednika vlade deloma pravilna. Država Slovenija je res klinično umrla in če že hočete tako kot Jezus odšla v nebesa. Toda tako to gre. Nemara pa predsednik vlade le ni tako daleč od spoznanja, da se je njegova absolutna ablast le začela topiti.

ODPOVED: Tudi za tokratni prav nič praznični N-euro moment sem z dnevom plebiscitarnega natega oziroma klinično smrtjo države v zobeh poskrbel Tomaž Z.