Nekoč družbenega, danes pa zgolj še državnega imetja, ki ga je Republika Slovenija na svoje ime vknjižila ob svojem nastanku in osamosvojitvi, je vsak dan manj. Da je temu tako, so sicer zaslužne vse po-osamosvojitvene koalicije in vlade pri koritih domače izvršne in zakonodajne oblasti. Toda vendarle ima vsaka nova koalicija in Vlada svoj recept, kako se tega še preostalega državnega premoženja nekako znebiti, oziroma kako ga - pa čeprav pod ceno - razprodati, da bi vsaj nekoliko omilila tekočo praznino v vse bolj obubožani državni blagajni. Vizijo in namen sedanje druge Janševe koalicije in Vlade, kaj pravzaprav narediti s še preostalim državnim premoženjem, tako sama po sebi razgaljata v Državnem zboru že sprejeta Zakon o ukrepih za stabilnost bank, ki so v Sloveniji še naprej v večinskem lastništvu države, in Zakon o Slovenskem državnem holdingu, posebni družbi, na katero bi se naj preneslo še preostalo državno premoženje.

Zaradi posebnosti slovenske demokratične ureditve, predvsem dvodomnega sistema in pravice veta, ki jo ima nad vsakim v Državnem zboru z navadno večino sprejetim zakonom Državni svet, ter še referendumske zakonodaje, ki omogoča razpis naknadnega zakonodajnega referenduma na vsako v Državnem zboru uveljavljeno zakonodajno rešitev, tako zakon o ukrepih za stabilnost bank kot zakon o Slovenskem državnem holdingu kljub sprejetju v Državnem zboru še nista pravnomočno uveljavljena. Za Zakon o Državnem holdingu je z odložilnim vetom, pa tudi vrsto argumentov, da gre za preprosto oškodovanje državnega premoženja in s tem tudi vseh davkoplačevalcev na Slovenskem, Državni svet že poskrbel. Razprava o vetu na Zakon o ukrepih za stabilnost bank pa se je v Državnem svetu pravkar začela. Toda veto Državnega sveta je zgolj preizkus vsakokratne trdnosti aktualne koalicije in Vlade, saj preprosto pomeni, da gre z vetom zavrnjeni zakon v ponovno obravnavo Državnega zbora in se ga lahko uveljavi z absolutno večino več kot 45-ih poslancev, ki pa naj bi jo tudi ta koalicija in Vlada zaenkrat še vendarle imela zagotovljeno. 

Da so razmere resne in da je v domači državi in družbi, kar nekaj deležnikov, ki takšni politični razprodaji državnega premoženja preprosto nasprotujejo, sicer kažeta tudi referendumski pobudi za naknadna zakonodajna referenduma proti v prvo v Državnem zboru gladko uveljavljenima zakonoma. Pobudo za naknadni zakonodajni referendum zoper Zakon o Državnem holdingu je tako v primeru druge, dokončne politične uveljavitve v Državnem zboru tja že minuli teden prinesel Sindikat delavcev energetike. Danes pa je podobno obvestilo, a še za zakon o ukrepih za stabilnost bank v Državni zbor prinesel Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije.

Sindikalni pobudi za razpisa naknadnih zakonodajnih referendumov sta sicer predvsem posledica strahu pred nadaljnjo izgubo delovnih mest v panogah in podjetjih, katerih večinski lastnik je predvsem preko terjatev državnih bank še naprej država. Gre za odgovor aktualni politiki na dialog, ki po besedah sindikalnih predstavnikov ne poteka. Zakon o ukrepih za stabilnost večinoma še naprej državnih bank namreč predvideva tudi prodajo lastniških deležev, ki so jih z razdajanjem nepokritih in propadlih posojil, v slovenski kemični industriji pridobile prav banke.

Da je zakon, s katerim bi ustanovili tako imenovano slabo banko in nanjo prenesli slabe terjatve slovenskih bank in tako ponovno oživili bančno kreditiranje gospodarstva, slab in z vidika davkoplačevalcev pač najdražja rešitev, menijo tudi predlagatelji veta, o katerem pravkar teče beseda v Državnem svetu. Ekonomist Jože Mencinger in sindikalisti Branimir Štrukelj, Lidija Jerkič in Drago Ščernjavič tako vztrajajo, da gre za hudo oškodovanje državnega premoženja, saj da je glavni namen zakona predvsem odkupovanje malo vrednega premoženja bank in njegova dokončna razprodaja, ker se bodo na novo družbo oziroma slabo banko prenesla tudi zavarovanja slabih bančnih terjatev v obliki delnic in nepremičnin.

Da bi sicer lahko bil ustavno sporen tudi Zakon o Slovenskem državnem holdingu, pa je opozoril tudi ustavni strokovnjak in v prostem času razlagalec posameznih že uveljavljenih zakonov, ki jih je sam sestavljal, Rajko Pirnat. S prenosom vseh državnih naložb na državni holding bodo namreč delnice holdinga edino preostalo finančno premoženje, ki ga bo država obdržala. Po njegovem mnenju je nedorečena in problematična tudi sama struktura holdinga kot gospodarske družbe, katerega skupščina bo kar vsakokratna vlada. Zakon pa da pri upravljanju državnega premoženja usodno omejuje tudi dosedanjo vlogo Državnega zbora. Do zdaj je namreč Državni zbor povsem konkretno odločal o razpolaganju s finančnim premoženjem države, v skladu z Zakonom o Slovenskem državnem holdingu pa bo to po novem počela zgolj Vlada, medtem ko bo Državni zbor po novem določal zgolj smernice in izdajal soglasje na strategijo upravljanja kapitalskih naložb države.

Preverjeni kader in poslanec SDS Marko Pogačnik ima tako sicer popolnoma prav, ko trdi, da so za pobudama za referenduma na zakon o Slovenskem državnem holdingu in zakon o ukrepih za stabilnost bank povsem politični razlogi. Pozablja pa, da so povsem politični razlogi tudi za njihovo uveljavitvijo in dokončno razprodajo državnega premoženja, kot se ga je namenila izpeljati druga Janševa koalicija in Vlada. Ali bo v Sloveniji država ohranila lastniški nadzor nad posameznimi panogami in državno lastnino, je lahko zgolj in edino politično vprašanje, zato že vloženi pobudi za razpis naknadnih zakonodajnih referendumov pravzaprav ne presenečata. Toda tako to gre. Na hrbtu zakonov o slovenskem državnem holdingu in o ukrepih za stabilnost bank se pravzaprav lomi vprašanje, kako zelo neoliberalna in privatizirana v prihodnje bo domača država. Če bo jurišnikom druge Janševe koalicije in Vlade uspelo uveljaviti obe zakonski rešitvi, bo to pač dokončna razprodaja nekoč družbene in danes državne lastnine.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z načrti druge Janševe koalicije in Vlade za poslednji nateg vseh slovenskih davkoplačevalcev z razprodajo državnega imetja v zobeh poskrbel Tomaž Z.