Tako predlog nekdanje novinarke in diplomatke, podjetnice ter svetovalke brez omembe vrednih političnih izkušenj Marte Kos po naročenemu odstopu prvotnega kandidata Tomaža Vesela za novo komisarko v novi evropski komisiji stare in nove predsednice Ursule von der Leyen kot trmoglavljenje predsednika odbora za evropske zadeve, ki mora, pa čeprav zgolj formalno, opraviti zaslišanje kandidatke, na zadnjih evropskih volitvah pač nesojenega evropskega poslanca Franca Breznika iz največje opozicijske stranke SDS, da seje ne bo sklical, dokler ne dobi dodatnih pojasnil, zakaj vendarle je po malo da ne vsej Evropski uniji prvi znani kandidat za komisarja Tomaž Vesel odstopil iz osebnih razlogov, kažeta, kako zelo odtujena od evropske politične realnosti v Bruslju in Strasbourgu je pravzaprav domača politična elita. 

Tako opozicija in predvsem SDS, v kateri še kako dobro vedo, da z zavlačevanjem pravzaprav delajo uslugo oziroma kupujejo čas prav staro novi predsednici Evropske komisije, ki naj bi ji sicer njeni evropski poslanci večinoma nasprotovali, čeprav jo je nenazadnje kandidirala največja Evropska ljudska stranka, v kateri kljub nasprotnim predvolilnim obljubam v SDS zaenkrat ostajajo, kot nenazadnje tudi celotna vladajoča pozicija, med katero je pač največja vladna stranka Gibanje Svoboda tako rekoč prvič v poziciji kadrovanja oziroma izbire evropskega komisarja, čeprav ji – kot je to tudi iz samega postopka izbire in končnega predloga Marte Kos več kot očitno – že zaradi dejstva, da je, če ne upoštevamo premierskih epizod v Svobodo aneksiranih strank Marjana Šarca in Alenke Bratušek, prvič parlamentarna in prvič pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti, politična stranka brez kadrov s političnimi izkušnjami na visokih ministrskih mestih, kar naj bi bil, ob tem, da ni ženska, največji očitek prvotnemu kandidatu Tomažu Veselu, čeprav ga je nekako brez večjih nasprotovanj in za razliko od novopredlagane kandidatke podprla tudi aktualna opozicija. 

Toda to, da je brez najvišjih formalnih političnih izkušenj, saj mednje vodenje Urada za informiranje vendarle ne sodi, pravzaprav enako velja tudi za novo predlagano kandidatko Marto Kos, ki naj bi se v novi sestavi Evropske komisije štela za liberalko, kar pa je glede na delovanje evropskega političnega sistema in glede na dosedanjo prakso z rezultati na evropskih volitvah uravnoteženega izplena oziroma porazdelitve najpomembnejših funkcij med posameznimi političnimi skupinami v tem trenutku pač največja ovira za njeno imenovanje in upoštevanje tokratnega drugega komisarskega predloga vlade in koalicije Roberta Goloba. Da ta sicer Marto Kos iz neznanih razlogov vendarle ceni, se je po njenem izstopu iz predsedniške tekme in same stranke Gibanje Svoboda vendarle izkazalo že pri sestavljanju njihove evropske liste, ko so bili v vrhu stranke in predsednik vlade osebno očitno prepričani, da bo Marto Kos premamila ponudba, da v zameno za nacionalno nominacijo za vsekakor dobro plačani funkcionarski položaj komisarke v Bruslju in novi sestavi Evropske komisije Ursule von der Leyen prevzame nosilno mesto za Gibanje Svoboda prve liste kandidatov za Evropski parlament. 

To se sicer ni zgodilo, kot da ponudba v tistem trenutku pač ni bila dovolj mamljiva, imajo pa prav analitiki, ki menijo, da je Marta Kos ne glede na primanjkljaj konkretnih političnih izkušenj, ki pa ga ima sicer tudi več kot polovica vlade in njen predsednik, tako rekoč prva izbira Roberta Goloba. Zato bi v vsakem primeru bilo dobro vedeti, kaj pravzaprav se je pri Marti Kos vmes spremenilo, da se je zaupanje povrnilo, čeprav se v stranko Gibanje Svoboda sicer ne namerava vrniti, a da je po novem z nominacijo za evropsko komisarko počaščena in da jo prav tako po novem sprejema z velikim spoštovanjem in odgovornostjo.  

Svoj del odgovornosti za pričujočo odtujenost domače politične kaste od realnosti političnega dogajanja v evropski povezavi in Bruslju vsekakor nosijo tudi mediji, pravzaprav pa osrednja trobila državnotvornega diskurza, ki so drug za drugim jela povzemati, da je Ursula von der Leyen načrtovano predstavitev nove komisarske ekipe in predvsem posameznih resorjev, ki jim pripadajo, prestavila prav zaradi Slovenije, natančneje pa opozicijsko pokončnega Franca Breznika, nekoliko pa vendarle ogorčenega, ker se mu do evropskih jasli po volji domačih volivcev pač ni uspelo prebiti. Čeprav zaradi nasprotovanja posameznih političnih skupin – še posebej pa socialistov, ki se glede na svoj izplen na evropskih volitvah počutijo politično prikrajšani oziroma v novi evropski komisiji premalo številno zastopani s svojimi socialističnimi komisarkami in komisarji – še zdaleč ni rečeno, da bi do predstavitve nove sestave evropske komisije danes tudi dejansko prišlo, tudi če bi odbor državnega zbora za evropske poslance pravočasno oziroma vsaj bolj ažurno zaslišal kandidatko Marto Kos in bi bilo zadoščeno vsem, tudi zgolj formalnim proceduram. Toda tako to gre. Ali Marta Kos bo evropska komisarka ali ne, bodo namesto v evropsko nepomembni Sloveniji in Ljubljani pač odločili na prav nič javnih pogajanjih med največjimi političnimi skupinami Evropskega parlamenta in v političnem zakulisju Bruslja.  

Tudi za tokratni N-euro moment sem z evropsko nepomembnostjo Slovenije na primeru kandidatke za evropsko komisarko Marte Kos v novi sestavi Evropske komisije Ursule von der Leyen v zobeh poskrbel Tomaž Z.