Ker ponovljeni referendum o zakonu o drugem tiru nekako ni prinesel pričakovane katarze, na kateri bi se lahko do boljšega rezultata na ponovno predčasnih parlamentarnih volitvah v Državni zbor 3. junija letos dokopali tako nasprotniki projekta in zakona kot njuni predlagatelji, še posebej so se potiska naprej na podlagi rezultata ali vsaj volilne neudeležbe na lestvicah javnomnenjskih raziskav in priljubljenosti nadejali v Stranki modernega centra, se domača trobila državotvornega diskurza pa tudi vsa javna pozornost še naprej vrti predvsem okoli odločitev Vrhovnega sodišča, na podlagi katerih pa se kroji usoda predvsem zunajparlamentarnih političnih subjektov, ki bi tako ali tako to najverjetneje ostali tudi po prihajajočih volitvah, ne glede na naravo posameznega zapleta, zaradi katerih je posamezne odločitve Državne volilne komisije posledično presojala še sodna veja oblasti.

Toda čeprav se na prvi pogled zdi, da se na političnem parketu še nekako sploh ne dogaja pravzaprav nič bistvenega in da na pravo predvolilno kampanjo še čakamo, pa čeprav sta do dne predvolilnega molka še zgolj dobra dva tedna, se pod gladino domačega političnega močvirja na podlagi z vsakim dnem bolj zanesljivih resnih javnomnenjskih anket že na veliko preigravajo vsi možni scenariji slovenske politične prihodnosti v naslednjem mandatu. In ker glede na javnomnenjske raziskave vse bolj in vse bolje kaže, da se bosta za mandatarstvo in sestavljanje neizbežne koalicije prva potegovala prav Janez Janša in Slovenska demokratska stranka, postaja vse bolj aktualno tudi vprašanje, kdo so lahko torej te politične sile in posamezniki, zaradi katerih bo Janezu Janši sploh lahko omogočena načrtovana orbanizacija Slovenije.

Če sklepamo po javnem pozivu vsem volivcem, ki so ga lansirali iz nekdaj pa le vsaj nekoliko bolj uglednega Zbora za republiko, da naj v predvolilnem času kritično ocenijo dosedanje delo, verodostojnost vodstev in programe posameznih strank, potem pa se v čim večjem številu udeležijo volitev in na njih podprejo stranke in osebnosti, ki so se izkazale pri obrambi resničnih nacionalnih interesov, torej SDS, Novo Slovenijo in Slovensko ljudsko stranko, je Janez Janša po neuspešnem razumevanju volilne zakonodaje in spolnih kvot nekako že odpisal vse možnosti, da bi mu lahko s sestavo vlade na pomoč priskočila tudi v Združeno desnico zložena Franc Kangler in njegova Nova slovenska ljudska stranka ter Aleš Primc in njegov Glas za otroke in družino, kot prav za potrebe teh volitev lansirana politična satelita prav SDS in Janeza Janše.

Torej če je za Zbor za republiko zamera, ki se je med dosmrtnim predsednikom SDS in prvo predsednico Nove Slovenije Ljudmilo Novak vzpostavila prav na nekaterih prireditvah tudi pod okriljem Zbora za republiko, pozabljena, in je Matej Tonin kot novi predsednik že s samim ustoličenjem in prevzemom stranke pravzaprav pred-določen za novo oprodo v novi vladi SDS in Janeza Janše, je verjetnost, da se v Državni zbor ponovno prebije tudi SLS Marka Zidanška že nekoliko manjša, pa še če do tega morebiti pride, bo glasov poslancev SLS gotovo malo. Ključna težava torej tako Janeza Janše kot vseh napovedovalcev domače politične prihodnosti pa kakopak ostaja, da ne glede na morebiten uspeh Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke ter tudi ob vsem silnem optimizmu politična realnost domačega proporcionalnega volilnega sistema sporoča, da ta seštevek še ne zadošča za sestavo Vlade in vsaj kolikor tolikor trdne koalicije oziroma parlamentarne večine.

Politične kolaborante, ki bi lahko Janezu Janši in njegovi SDS omogočili tretji naskok na korita izvršne in zakonodajne oblasti države, je torej ne glede na končni domet NSi in SLS, nujno iskati med preostalo ponudbo, ki ima vsaj kake možnosti za preboj čez parlamentarni prag. Kdo ve, mogoče bo Karlu Erjavcu še žal, ker ga je tako zelo dobro ukanil ljubljanski župan Zoran Janković, katerega politična stranka Pozitivna Slovenija obstaja pravzaprav samo še na nivoju Mestne občine, ki ji načeluje, da je za vsak slučaj še pred volitvami podpisal dogovor, v katerem je tako ali tako edino bistveno sporočilo to, da DeSUS tokrat po volitvah ne namerava koalirati in kolaborirati s koalicijo, ki jo bosta sestavljala Janez Janša oz. Slovenska demokratska stranka.

Jasno se s sodelovanjem z Janezom Janšo in SDS ne nameravajo pred svojimi volivci sramotiti tudi v Levici, Socialnih demokratih in če besede kaj velja tudi Stranki modernega centra. Ni prav jasno kaj bo, če bo prestopilo parlamentarni prag, storilo Zavezništvo Alenke Bratušek. Še manj - in v tem je vsa enigma tokratnega napovedovanja domače politične prihodnosti - pa je jasno, kam se bo po volitvah obrnil glede na javnomnenjske ankete v poslanske klopi zagotovo uvrščeni Marjan Šarec in njegova Lista. Res je da se lahko desna in Orbanovim pogledom na svet identična Vlada Janeza Janše sestavi tudi, če se bo v parlament uspelo prebiti večjemu številu manjših strank, ki so zdaj na robu parlamentarnega praga. Toda zares stabilno desno vlado, v kateri se bo res lahko gospodarilo s trdo roko, bo Janez Janša lahko oblikoval šele, če se mu bosta na vlaku fašizacije domovine pridružila tudi Marjan Šarec in njegova Lista. Toda tako to gre. Za ponovno zmago Janez Janša in SDS pač potrebujeta pomagače, že znane in nekatere vnaprej še ne znane pomagače.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z vprašanjem, kdo so lahko kolaboranti, ki bi Janezu Janši in SDS lahko omogočili načrtovano orbanizacijo domovine, v zobeh poskrbel Tomaž Z.