Izraz med obema vojnama je nekoč v slovenskem jeziku in na Slovenskem pomenil predvsem obdobje med prvo in drugo svetovno vojno, ki naj bi se vsaka posebej in vsaka zase tako temeljito zarezali v kolektivni spomin celotnega človeštva, da naj bi se vojaški spopadi takšnih razsežnosti na domačem planetu nikoli več ne ponovili. Iz današnje politično-varnostne perspektive, iz katere je samo po sebi evidentno, kako zelo sta pozabljiva in kako se iz zgodovine pravzaprav ničesar zares ne naučita  tako celotno človeštvo kot njegov na Slovenskem prebivajoči del, pa bo izraz med obema vojnama še najbolje opisal trenuten pat položaj domače države in republike v odnosu do dveh zavezniških in varnostno ogroženih držav - Francije in Turčije.

Slovenija je ta čas med vsaj dvema vojnama v prvi vrsti po zaslugi članstva v severnoatlantskem zavezništvu oziroma zvezi NATO in Evropski uniji. Napadom v Parizu in vojni napovedi teroristom iz takoimenovane Islamske države Francije je prvič v zgodovini evropske povezave sledila francoska aktivacija 42. člena evropske pogodbe, ki predvideva vzajemno obrambno, vojaško in vso drugo razpoložljivo pomoč vseh preostalih članic Unije na svojem ozemlju napadeni državi članici. Francija je po terorističnih napadih v Parizu 13. novembra, ki so zahtevali 130 življenj, Slovenijo slab teden dni kasneje, 19. novembra, uradno zaprosila za konkretno podporo in pomoč predvsem v obliki okrepitve sodelovanja v mednarodnih operacijah Združenih narodov in Evropske unije, v katerih sodeluje Francija, in za podporo na do sedaj očitno nedelujočem področju logistike ter sodelovanja pri izmenjavi obveščevalnih podatkov.

Francija je sicer posamezne državne članice zaprosila za dvostransko pomoč pri sodelovanju v vojaških operacijah proti teroristični skupini Islamska država oziroma za podporo v drugih mednarodnih operacijah in misijah, v kateri sodeluje Francija. Slovenija, ki na pomoč pri sodelovanju v vojaških operacijah proti Islamski državi v Siriji in Iraku ni bila pozvana, bo po na nedeljski dopisni seji sprejetemu sklepu Vlade, s katerim sta se včeraj brez omembe večje razprave na skupni seji za zaprtimi vrati seznanila Odbora državnega zbora za zunanjo politiko in za obrambo, za 300 odstotkov oziroma iz tri na največ 10 povečala število pripadnikov Slovenske vojske v okviru pod francoskim vodstvom potekajoče misije Evropske unije za usposabljanje oboroženih sil Malija.

Tako kot po nedeljski dopisni seji Vlade tudi po skupni seji za krepitve vojaških misij v tujini resornih odborov javnosti natančneje razlogi, zakaj ravno Mali in misija Evropske unije za usposabljanje njegovih oboroženih sil, niso bili predstavljeni. Pod udarom islamističnih terorističnih skupin sicer je tudi Mali, saj je do zadnjega terorističnega napada v hotelu v mestu Bamako, v katerem je bilo ubitih 19 ljudi, prišlo minuli petek, tako da motiv za tovrstno odločitev gotovo ni varnostno manjša ogroženost pripadnikov slovenskih vojaških si. Tako lahko le ugibamo, ali je temu tako zaradi tega, ker je Slovenija v Maliju in na misiji EUTM Mali s tremi pripadniki Slovenske vojske, ki sodelujejo pri usposabljanju enot malijskih oboroženih sil, prisotna že od začetka leta 2013, ali pa je denimo temu tako, ker je danes objavila, da bo svoje vojaške sile v okviru iste misije v Maliju za 300 odstotkov iz 200 na 650, povečala tudi Nemčija. Kakorkoli že vojaško pomoč Franciji v njenih nekdanjih zahodnoafriških kolonijah gre uradno za razumeti kot duh evropske solidarnosti, v katerem države članice po svojih močeh tudi na afriškem kontinentu prispevajo k zagotavljanju skupne varnosti vseh državljanov EU.

Čeprav konkretnih sklepov niso sprejemali, je bilo veliko govora o solidarnosti tudi na včerajšnji izredni seji severnoatlantskega sveta pakta NATO v Bruslju. Sestanek je po sestrelitvi ruskega vojaškega letala na protiteroristični operaciji v Siriji zahtevala in sklicala Turčija, končal pa se je z enotno ugotovitvijo tam navzočih veleposlanikov članic zveze NATO o solidarnosti s Turčijo pri obrambi suverenosti njenega zračnega prostora. Stališče je za nacionalne medije in potrebe tako kot v zlatih časih osamosvajanja še posebej goreče podal takrat in danes vešči propagandist Jelko Kacin, daleč od domačih notranjepolitičnih oči parkiran za slovenskega veleposlanika zveze NATO v Bruslju.

Ne glede na to, da o končnih posledicah tako terorističnega napada v Parizu kot turške sestrelitve ruskega vojaškega letala na misiji v Siriji v tem trenutku še zdaleč ni moč govoriti, je samo po sebi jasno, da je Republika Slovenija med obema vojnama, Francijo in Turčijo, ta čas predvsem po zaslugi EU in NATO solidarnosti. Toda tako to gre. Solidarnosti v mednarodnih odnosih pri vprašanjih humane oskrbe in namestitve beguncev ni, pri rožljanju z orožjem pa je pač ne primanjkuje.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z Republiko Slovenijo ta čas med vsaj dvema vojnama v zobeh poskrbel Tomaž Z.