Ker je Državni zbor na včerajšnji seji z 79 glasovi za in niti enim samim glasom proti potrdil, da je predlog novele zakona o skupnosti študentov, ki ga je v parlamentarno proceduro vložila največja državnozborska in opozicijska stranka SDS, primeren za nadaljnjo obravnavo, bi bilo moč na podlagi tega rezultata sklepati vsaj dve reči. Prvič, da je tako s statusom kot s transparentnostjo in namenskostjo porabe sredstev Študentske organizacije Slovenije nekaj res zelo narobe. In drugič, da so v Republiki Sloveniji pravne osebe javnega prava, kar naj bi črno na belem po koncu od leta 1994 sploh prvega noveliranja zakona o skupnosti študentov postala ŠOS, najbolj zgledno in transparentno delujoče pravne osebe, nad katerimi je 100-odstoten ali vsaj najbolje možen učinkovit nadzor nad zakonitostjo in porabo denarja zagotovljen s strani domačega računskega sodišča. Toda v domači politični realnosti vsaj predpostavka, da so prav pravne osebe javnega prava najbolj zgledno urejene in regulirane, preprosto ne vzdrži trezne presoje.

Poslanski pobudniki zadnjega predloga novele Zakona o skupnosti študentov iz vrst opozicijske SDS so sicer lahko upravičeno veseli, nenazadnje je prva z grožnjami obstoječi študentski nomenklaturi in sistemski nedorečenosti študentskih pravnih oblik organiziranja na pobudo nikoli legaliziranega podmladka iz študentske politične skupine Iskra pričela poslanska skupina Levice. Še pred nekaj tedni pa je s poslanskim vprašanjem Zmaga Jelinčiča iz Slovenske nacionalne stranke to očitno postala prvorazredna tema domače politične desnice, s katero v zadnjem času sicer često paktirajo tudi poslanci Levice. Ker pa ta čas v domačem državnem zboru po pretresu iz zadnjih volitev za Evropski parlament ni politične sile, ki bi se tudi uradno in povsem deklarativno drznila stopiti v bran obstoječim oblikam študentskega organiziranja ter njihovega posledičnega zapravljanja študentskega denarja iz naslova koncesije študentskega dela, pa so se pobudnikom iz SDS po poslancih Levice brez izjeme pridružile še prav vse poslanske roke vseh navzočih predstavnikov ljudstva.

Toda resnici na ljubo bi lahko bilo tudi drugače, saj v obstoječih strankah parlamentarne koalicije s podporo Levice, včasih pa tudi Slovenske nacionalne stranke, ne manjka kadrov, ki so se tako ali drugače kalili v blatnih političnih vodah študentskih oblik organiziranja. Med njimi prednjačijo Socialni demokrati, Stranka modernega centra in Stranka Alenke Bratušek, v katerih vidna funkcionarska mesta zavzemajo prav nekdanji visoki študentski funkcionarji, kot so dr. Jernej Štromajer, Rok Hodej in nenazadnje tudi Jernej Pavlič.

Kljub temu so po včerajšnjem glasovanju vsi predstavniki političnih sil na Slovenskem brez izjeme v en glas hiteli zatrjevati, da gre predlog SDS v pravo smer, a hkrati opozorili, da je treba zakon v nadaljnjem zakonodajnem postopku dopolniti, da bo nastal celovit zakon, ki bo zagotavljal transparentno in namensko porabo sredstev. En za drugim so tako predvsem predstavniki aktualne koalicije Marjana Šarca ponavljali, da status pravne osebe javnega prava terja prilagoditev finančnega poslovanja organizacije. Tako bi se za naročila blaga in storitev s strani ŠOS moral uporabljati zakon o javnem naročanju, obveznosti študentskih funkcionarjev pa bi morale slediti zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije. Prav tako pa bi se moral v celoti spoštovati zakon o dostopu do informacij javnega značaja in omejitev plačil študentskim funkcionarjem ter ostalim v študentskih organizacijah s plačilno lestvico v javnem sektorju za primerljiva dela, tako da bi naj bilo na koncu vse tako zelo zgledno urejeno, kot je v večini preostalih pravnih oseb javnega prava na Slovenskem.

Toda v slovenski politični realnosti so prav pravne osebe javnega prava tiste, ki so po zaslugi političnih ustanoviteljev na nivoju ministrstev ali lokalnih skupnosti najbolj na udaru slabih kadrovskih in vsebinskih odločitev. V posameznih javnih zavodih, še posebej pa na področju zdravstva, tako niso redki primeri, ko imajo njihovi predstojniki tudi po štirikrat večjo plačo od aktualnega predsednika vlade, nenazadnje pa jih nadzira že tako ali tako popolnoma preobremenjeno Računsko sodišče. Toda tako to gre. Da je novela zakona o skupnosti študentov primerna za nadaljnjo obravnavo, a da bo zakon v nadaljnjem postopku potrebno še celovito izboljšati, lahko pomeni vse ali nič, vsekakor pa poslanskim predlagateljem in posameznim študentskim Don Kihotom še pač ne more biti kakršno koli že zagotovilo, da bosta obstoj Študentske organizacije Slovenije in njeno poslovanje v prihodnje res kaj bolj transparentna in pregledna.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da transparentnost porabe sredstev pravnih oseb javnega prava na Slovenskem še zdaleč ni samoumevna, v zobeh poskrbel Tomaž Z.