NEDRŽAVOTVORNA KULTURA ALI KULTURA NEDRŽAVOTVORNOSTI?

Mandatar Miro Cerar je očitno glavnino dela ob sestavljanju nove koalicije in potem še Vlade že opravil, saj je lista kandidatov in kandidatk za ministrske čestitke znana. Prav tako pa zaradi prepričljive parlamentarne večine, ki si jo je zagotovil s politično španovijo z že večkrat videnima in na političnem parketu domače izvršne oblasti preverjenima koalicijskima partnericama, SD in DeSUS, kandidatke in kandidati za ministrske resorje kljub na posameznih področjih očitnemu nepoznavanju problematike posameznega vladnega resorja praviloma brez težav prestajajo zaslišanja pred pristojnimi matičnimi državnozborskimi odbori. Sam Miro Cerar se je danes sicer bil po službeni dolžnosti v Državnemu zboru primoran pojaviti na nujni seji odbora za zadeve EU, sklicanega na temo samo-kandidature premierke Alenke Bratušek za evropsko komisarko. Tam je suvereno zatrdil, da je vprašanje člana Evropske komisije iz Slovenije zdaj v rokah evropskih institucij in da nova vlada tega vprašanja zaenkrat ne namerava znova odpirati, ker da to ne bi bilo državotvorno. Toda tako nabor izbranih kandidatk in kandidatov, kot njihovo pomanjkljivo vedenje o posameznem ministrskem področju, za katerega so jih predlagali mandatar Miro Cerar in koalicijski somišljeniki iz SD ter DESUS, pričajo, kako zelo raztegljiv v domači politiki te dni pravzaprav je sam pojem državotvornosti.

Vse bolj razpadajoči se Socialni demokrati so se tako, da bi zadostili ministrski nečimrnosti prejšnjega predsednika Državnega zbora Janka Vebra, odločili, da je zanje očitno resor za obrambo bolj državotvorno področje, kot prav njim sprva ponujeno šolstvo, ki so ga sicer v rokah ne najbolj uspešno imeli tudi v prejšnjem predčasno zaključenem mandatu, ko je na čelu izvršne oblasti v državi kot prva predsednica vlade vseh po-osamosvojitvenih časov očitno vsaj kar se nje same tiče uspešno pozirala prav naslednja slovenska evropska komisarka Alenka Bratušek. Vojska in preostale obrambne sile sicer v vsaki kolikor toliko resno suvereni državi sicer gotovo so eden od temeljnih državotvornih resorjev. Toda v primeru Slovenije, ki denimo sama niti ne nadzira lastnega zračnega prostora, pač pa so se za to za dober denar pod okriljem zveze NATO zagrebli kar Italijani, in katere obrambne sile obstajajo predvsem za to, da se bi pod okriljem tujega vojaškega škornja bojevale na oddaljenih svetovnih kriznih žariščih in bojiščih, temu več kot očitno pač ne more biti tako.

Kljub temu je Janko Veber, ki mu je dejstvo, da je kot visoki politični funkcionar še naprej varovana oseba, kar se da na vso moč priraslo k srcu, zaslišanje pred matičnim odborom za obrambo uspešno prestal tako, da je večino časa svoje predstavitve porabil za to, da je tam navzočo novo koalicijsko večino prepričeval, da sta prihodnost in nova usmeritev sicer pod-plačanih slovenskih vojakov v večji vpetosti v sistem zaščite in reševanja pri učinkovitejšem spopadanju z na Slovenskem vse bolj pogostimi naravnimi nesrečami. Kot obrambni minister bi naj Janko Veber poskrbel tudi za to, da se denar znotraj obrambnega ministrstva prerazporedi drugače, saj da ga zdaj gre več kot tri četrtine zgolj za plače vojakov in drugih obrambnih birokratov. Ne glede na to, da natančnega načrta ali kakršnihkoli že vsebinskih izhodišč za plačno reformo in zmanjšanje mase plač v resorju za obrambo pravzaprav ni predstavil, je bil Janko Veber gladko potrjen s sedmimi glasovi za in dvema proti kot ustrezen kandidat za obrambnega ministra.

In tako kot je po mnenju Mira Cerarja osebno v slovenskem državotvornem interesu, da ima evropskega komisarja oziroma komisarko s čim večjimi pooblastili in močnim resorjem, kar očitno bo samopredlagana Alenka Bratušek, je najprej po mnenju Demokratičnih upokojencev Slovenije in nato očitno še celotne tri glave koalicije Mira Cerarja Julijana Bizjak Mlakar primerna in ustrezna za prihodnjo ministrico za kulturo, čeprav bi bila glede na njeno dosedanje delo in bibliografijo že na prvi pogled bolj primerna za ministrico na čelu zdravstvenega resorja. Toda kljub temu da so prav javno zdravstvo in pokojnine bile osrednje in pravzaprav edino vodilo predvolilne kampanje demokratičnih upokojencev, so se politično prefrigano in zgolj zase državotvorno raje že v izhodišču odločili, da si nad politično glavo ne bodo nakopali bolj problematičnih resorjev, kot se je enkrat slikovito izrazil prav prihodnji ponovno zunanji minister in predsednik DESUS Karel Erjavec.

Kljub temu da strokovnost in politično državotvornost nominacije Julijane Bizjak Mlakar za prihodnjo ministrico za kulturo celo javno problematizirajo številni kulturniki, je gospa Mlakar zaslišanje na resornem odboru gladko prestala z devetimi glasovi podpore in štirimi proti. Navzočo koalicijsko večino pa je kandidatka za ministrico za kulturo, ki je tudi sama javno priznala, da je politika popolnoma gluha do kulture in ustvarjalcev, očitno prepričala z nekaj floskulami, kako da je potrebno kulturi v slovenski državi in družbi dati večjo težo, jo povezati s turizmom in gospodarstvom ter jo vzpostaviti kot domačo osrednjo blagovno znamko, saj da je prav kultura obraz nacije, ki ji daje identiteto. Glede na to, da se - kot je tudi sama priznala – še ni imela priložnosti seznaniti z dejanskim stanjem kulturnega resorja, o reorganizaciji in debirokratizaciji ministrstva zaenkrat še zgolj razmišlja. Že zdaj pa ve, da bi bila pretirana poseganja v javne zavode škodljiva, a da bi bilo kljub temu potrebno politiko izločiti iz organov upravljanja javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija. Prav tako si bo Julijana Bizjak Mlakar kot prihodnja ministrica za kulturo pristojna tudi za področje medijev prizadevala za neodvisno novinarstvo in uredniško avtonomijo, a hkrati bi v korist slovenske glasbe v programih s statusom posebnega pomena z zakonom opredelila termine njenega predvajanja. V vsakem primeru pa kot pristojna ministrica ne namerava posegati v zakon o verski svobodi in ne namerava ponovno odpirati zakona o arhivih.

Kljub temu da so številne podrobnosti, o katerih so pri kandidatki za ministrico za kulturo na matičnem odboru v Državnem zboru včeraj poizvedovali predstavniki tako opozicije kot koalicije, dejansko ostale nepojasnjene in neodgovorjene, je koalicijsko večino zadovoljilo dejstvo, da bo ena od najpomembnejših nalog Julijane Bizjak Mlakar na položaju kulturne ministrice sproti reševati tekoče težave z vzpostavitvijo trajnega dialoga med različnimi kulturnimi deležniki. Kultura sicer je področje, kateremu so se v zadnjih nekaj letih sredstva znižala še bolj kot preostalim državotvornim in nedržavotvornim resorjem, kar ve in priznava tudi najprej Desusova in nato še Cerarjeva kandidatka za ministrico za kulturo. Toda zgolj v trajni dialog vseh deležnikov v kulturi in njihovo povezovanje z gospodarstvom usmerjene politične rešitve same po sebi pač še ne bodo prinesle konkretnega preobrata. Domača kultura sicer lahko znova postane združevalna sila domačega naroda in vanj priseljenih prebivalcev, toda le, če bodo za političnimi floskulami stale tudi konkretne in s konkretnimi javnimi sredstvi podprte rešitve, katerih pa Julijana Bizjak Mlakar kot kandidatka za ministrico za kulturo zaenkrat še pač ni predstavila. Toda tako to gre. Domača kultura bo v političnem smislu še naprej ostala nedržavotvorna. Nastajanje nove koalicije in vlade, pod katero se bo kot odgovorna oseba na koncu podpisal Miro Cerar osebno, pa predvsem priča, kako zelo se je v domačem političnem prostoru in tako novih kot starih političnih strankah udomačila prav kultura nedržavotvornosti.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s primeroma Janka Vebra kot kandidata za obrambnega ministra in Julijane Bizjak Mlakar kot kandidatke za ministrico za kulturo ter spoznanjem, da je med političnimi strankami na Slovenskem doma kultura nedržavotvornosti, v zobeh, poskrbel Tomaž Z.