Za razliko od v povečini domačih medijskih trobil dnevno-političnega državotvornega diskurza gladko spregledanem podatku Statističnega urada Republike Slovenije, da se stopnja tveganja revščine in stopnja tveganja socialne izključenosti lani v Sloveniji kljub domnevno ugodnim gospodarskim kazalcem nista zmanjšali, je svoje mesto pod domačim medijskim soncem malodane povsod dobilo Odprto pismo Miru Cerarju in Janezu Janši, ki ga je podpisalo 15, po poročanju državne tiskovne agencije, vidnih posameznic in posameznikov. Odprto, pravzaprav pa javno pismo, ki so ga mediji objavili še predenj sta ga imela časa v miru prebrati naslovljena predsednika obeh ta čas v državnemu zboru pač največjih političnih strank, je sicer samo po sebi nekoliko dvoumno, saj je hkrati kritika aktualnih (ne)dosežkov prvega leta koalicije in Vlade Mira Cerarja ter hkrati predlog za oblikovanje velike koalicije in vlade, katere zakonskim rešitvam bi v parlamentu večinsko podporo zagotavljala koalicija iz vrst poslank in poslancev ta čas pač vladajoče SMC in po sili političnih razmer pač opozicijske SDS. 

Samo po sebi do sedaj bolj v Janševih krogih vidni posamezniki in posameznice, med njimi so to tudi za popolne politične laike vsaj nekdanji tudi Janšev zunanji minister Dimitrij Rupel, nekdanji Janšev super minister za izobraževanje, šport in kulturo Žiga Turk, nekdanja SDS-ova poslanka Romana Jordan, nekdanji poslanec SDS-u koalicijske Državljanske liste Marko Pavlišič in ekonomist iz ameriške centralne banke Egon Zakrajšek, namreč odprto pismo začnejo z odkritim napadom na prvo leto vladavine Mira Cerarja in SMC. Tako menijo, da razen sorazmerno zadovoljivega vodenja tekočih poslov ta pač ne more pokazati pomembnejših dosežkov.

Toda tudi če je ta diagnoza povsem pravilna, saj nas kaj drugega kot slepo sledenje neoliberalnih varčevalnih navodil po nareku iz Bruslja glede na napovedi Mira Cerarja in še posebej njegovega finančnega ministra Dušana Mramorja ne čaka niti v drugem letu njunega mandata, in če se lahko samo strinjamo, da si prebivalci in prebivalke Slovenije zaslužimo bolj normalno evropsko državo, pa čeprav je z begunsko krizo vsak dan bolj relativno, kaj je še v evropskem kontekstu držav moč smatrati za normalno, sta rešitev in argumentacija predlagane rešitve, torej velike koalicije SMC in SDS politično korektno rečeno nekoliko nenavadni, vsaj za Mira Cerarja in somišljenike pa tudi nespodobni.

V političnem smislu se Miro Cerar, kot prvič predsednik vlade, ki je nekako pač le uspešno prekrmaril skozi svoje prvo leto mandata, z oceno, da njegova sedanja koalicija kljub nesoglasjem in včasih tudi za naključnega opazovalca mučnim koalicijskim usklajevanjem na izzive, ki pred Slovenijo so, bili pa so pred domačo Republiko tudi za časa prve in druge Janševe vlade, ne zmore in ne zna odgovoriti, preprosto ne more strinjati, saj bi to samo po sebi pomenilo, da je razobesil belo zastavo predaje. Prav tako bi se z morebitnim pozitivnim odzivom Miro Cerar in SMC že vnaprej postavila v podrejeni položaj na zadnjih parlamentarnih volitvah pač drugo uvrščeni Janševi SDS. Tako je samo po sebi logično, da s predlagano rešitvijo, torej veliko državotvorno koalicijo SMC in SDS, ki bo domovino iztrgala iz stagnacije in popeljala na pot najprej gospodarskega in nato še občega napredka, tudi sami samo po sebi pač bolj iz Janševih krogov poznani popdpisniki pravzaprav niso mislili najbolj resno, pa čeprav se sklicujejo na trenutni veliki koaliciji na oblasti v Avstriji in Nemčiji.

Toda ker Slovenija vendarle ni ne Nemčija in ne Avstrija, v kateri je nenazadnje prišlo do zaenkrat edine pravnomočne obsodbe zaradi podkupovanja v zadevi Patria, je motive za nastanek in javno obelodanitev že vnaprej na politični neuspeh obsojenega javnega pisma Miru Cerarju in Janezu Janši vendarle za poiskati znotraj folklore domačega notranje-političnega prostora. Ni namreč nepomembno, da med vsem drugim podpisniki v malo da ne brez izjeme vseh domačih medijskih trobilih državotvornega diskurza objavljenega pisma zapišejo, da so pogoji za vzpostavitev tovrstne velike koalicije SMC in SDS vzpostavljeni, ker je zadeva Patria, ki je sedem let paralizirala domači politični prostor, na Slovenskem dobila sodni epilog in je s tem zaključena.

Sodni epilog v zadevi Patria je sicer bilo zastaranje zadeve. Kar kljub po sodni logiki nedvomni nedolžnosti zaradi te zadeve preganjanih oseb pač pomeni zgolj to, da domačemu represivnemu aparatu v zakonsko določenih rokih zadeve ni uspelo sprocesuirati. Toda tako to gre. Ali je to res dovolj, da se s tem samo po sebi vzpostavijo pogoji za delovanje v koaliciji pač potrebnega dialoga med Mirom Cerarjem in Janezom Janšo, bo pokazala za vse bolj revne Slovence še naprej črna prihodnost. Da pa gre za pismo, ki je vendarle nastalo v bolj Janševem kot pa Cerarjevem krogu, pa nenazadnje sami po sebi potrjujejo tudi prvi odzivi. Cerar zadeve in pravzaprav politično nespodobnega koalicijskega povabila še ne komentira, prosto po Janezu janši pa se mora na pismo najprej odzvati ta čas pač vladajoči predsednik vlade in stranka SMC.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s pravzaprav Janševim nespodobnim povabilom Miru Cerarju za veliko koalicijo SMC in SDS v zobeh poskrbel Tomaž Z.