Vsaj nekoliko neresno, če že ne tudi popolnoma tragikomično, delujejo današnja sporočila medijskih trobil državotvornega diskurza, ki vse, ki se nameravajo kot kandidati in kandidatke udeležiti velike bitke za naklonjenost slovenskega volilnega telesa oziroma parlamentarnih volitev 24. aprila letos, opominjajo, da se bo danes iztekel rok, do katerega morajo organizatorji volilne kampanje odpreti posebne transakcijske račune za njihovo financiranje, na katerih morajo biti zbrana vsa sredstva za financiranje teh kampanj in s katerih bi naj bili poravnani vsi njihovi stroški, pa tudi sicer velja, da mora biti poseben transakcijski račun v ta namen odprt, še preden se opravi prva transakcija, namenjena volilni kampanji pred volitvami v državni zbor, ki bo sicer uradno stekla 24. marca, če pa je že tako s plakatov širom domovine kot notranjeslovenskim političnim temam namenjenega medijskega prostora samo po sebi jasno, da je predvolilna kampanja že pravzaprav v polnem teku. In še da se v njej – kot je to sicer običajno ne zgolj v po slovensko nazadujočih demokracijah – tudi tokrat uporabljajo prav vsa obstoječa sredstva, pa čeprav kot v aktualnem primeru to pomeni tudi politično zlorabo tuje vojne in tujega trpljenja za povsem pritlehne domače predvolilne namene.

Poslavljajoča se zasedba poslank in poslancev državnega zbora sicer danes na izredni seji obravnava predlog deklaracije o trenutnih razmerah v Ukrajini, ki ga je Odbor za zunanjo politiko potrdil že prejšnji teden in ki so ga v parlamentarni postopek vložili poslanci vseh poslanskih skupin razen težko kdaj še čez parlamentarni prag segajoče Slovenske nacionalne stranke, naknadno pa sta svoj podpis umaknila še dva poslanca Levice, kar pa vseeno pomeni, da bo ta deklaracija – podobne nenazadnje sprejemajo številna zakonodajna telesa tako v Evropski uniji kot tudi drugod po nad dejanjem ruske agresije nad Ukrajino zgroženem svetu – sprejeta z več kot ustavno večino, kar pa je mogoče le, če gre za besedilo, ki se nekako povzdigne nad domačo notranjepolitično ostrino predvsem za ušesa domačega volivca namenjenih besed. Glede na predlog deklaracije bo tudi državni zbor RS obsodil rusko agresijo na Ukrajino ter rusko priznanje neodvisnosti pokrajin Doneck in Lugansk, obenem podprl mednarodne sankcije proti Rusiji in Belorusiji ter evropsko perspektivo Ukrajine. Poleg tega zakonodajna veja slovenske oblasti izraža solidarnost z ukrajinskim narodom, ki da ima tako kot slovenski edini pravico odločati o svoji prihodnosti, podpira humanitarnost in poziva k prizadevanjem za dosego miru. Slovensko tretjo in poslednjo vlado Janeza Janše pa poziva, da nadaljuje s humanitarno pomočjo Ukrajini in da podpira aktivnosti v mednarodni skupnosti za vzpostavitev pogovorov med ukrajinsko in rusko stranjo.

Ker je, kot že rečeno, predlogu deklaracije zeleno luč že prižgal matični odbor državnega zbora za zunanjo politiko in ker je tudi Ukrajini od Rusije vsiljena vojna v domači, še vse tja do 24. marca zgolj neuradni, predvolilni kampanji tudi to tema za obračunavanje s politični nasprotniki oziroma v primeru Janeza Janše in stranke SDS s političnimi sovražniki, so možnosti, da bi se kaj zalomilo in da se slovenski poslanci in poslanke v zadnjem zdihljaju aktualnega mandata ne bi pridružili zahodni družini parlamentarcev, ki so rusko agresijo že obsodili, pravzaprav nične. Toda enako nične so tudi možnosti, da bi to deklaracijo o trenutnih razmerah, vsaj v delu, ki jo zadeva, torej da naj nadaljuje s humanitarno pomočjo Ukrajini in da podpira aktivnosti v mednarodni skupnosti za vzpostavitev pogovorov med ukrajinsko in rusko stranjo, upoštevala slovenska, že v povsem predvolilni maniri razglašena Janševa vlada.

Nenazadnje predsednik vlade Janez Janša, za katerega so politični nasprotniki oziroma, pardon, sovražniki iz Levice, Socialnih demokratov in tako dalje tako ali tako podporniki Putinovega avtokratskega, po Janševo pa še naprej kar komunističnega režima, priložnosti, da krizo in vojno in trpljenje in vse ostalo slabo izkoristi tudi v svoj prid, ni iz predvolilno umazanih rok izpustil tudi na današnji otvoritvi kipa nekdanjega politika, a še bolj pomembno edinega Janševega predhodnika na čelu SDS, sicer pa po nemškem vzoru socialdemokrata, Jožeta Pučnika, na Brdu pri Kranju ob 90. obletnici njegovega rojstva. Čeprav se Pučnik ni veliko mudil na Brdu pri Kranju, pa so lokacijo za postavitev doprsnega kipa po Janševih besedah izbrali zato, ker je bila tam sprejeta ena najusodnejših političnih odločitev, Pučnikova vrnitev iz tujine v Slovenijo v času osamosvojitve pa je po današnjih predvolilno umazanih besedah Janeza Janše kar primerljiva z vračanjem Ukrajincev iz tujine v pomoč pri obrambi Ukrajine, na kar so predstavniki strank LMŠ, SD, Levica in SAB ob skupni izjavi o aktualnem dogajanju v Ukrajini lahko le odvrnili, da za razliko od prepričanih volivcev SDS pač obsojajo zlorabo vojne za notranjepolitične namene posameznikov, v bistvu pa Janeza Janše in stranke SDS.

Kot je razvidno iz registra transakcijskih računov, objavljenega na spletni strani Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (Ajpes), je transakcijske račune še pred današnjim iztekom roka, odprlo že več kot 20 strank, kar samo po sebi pomeni, da bo, vsaj na glasovnicah, izbira pestra. Toda malo je obstoječih strank in politikov na Slovenskem, ki jim bi ruska vojaška agresija nad Ukrajino in vse, kar se je posledično v svetu zgodilo in nepovratno spremenilo, prišlo tako prav, kot sta to bila predsednik vlade in največje parlamentarne stranke SDS, Janez Janša.

Čeprav v mednarodni skupnosti povsem spregledana, je bila Republika Slovenija, v bistvu pa vrhovni predstavnik izvršne oblasti, kar je po zakonodaji in ustavi predsednik vlade, prvi, ki je že prvi dan vojne zaenkrat še regionalnega konflikta in ne odkritega svetovnega spopada pozval k uveljavitvi območja prepovedi letalskega prometa nad Ukrajino, čeprav bi bil slovenski prispevek k temu tveganemu početju lahko le pol eskadrilje lahko sklatljivih pilatusov in dva italijanska lovca iz Aviana in bi večina dela in bremena pač padla na ZDA in ostale največje Nato zaveznice, kot sta Francija in Velika Britanija. Sledila je primerjava še mladega Janeza in današnjega ukrajinskega predsednika v uniformah s pripisom »Heroji ne zbežijo. Heroji se borijo«, politična reklama v obliki spletnega spota, pod katero se je še pred začetkom uradne volilne kampanje in za to odprtega posebnega transakcijskega računa podpisala stranka SDS. Zlorabo je zaokrožila še kot »shod za Ukrajino« poimenovana državna proslava. 

Janša, pa tudi vse več predstavnikov SDS, ki se na obrambne ali mednarodne reči pač ne spoznajo, pa se – ne glede na to, kako je to nekomu v kakih od držav s kolikor tolikor resno oborožitvijo in vojsko lahko smešno – še naprej zavzemajo za uveljavitev tako imenovanega »No Fly Zone«, čeprav bi se za njegovo zagotovitev morale vojaško izpostaviti druge, močnejše zaveznice, in čeprav tako območje brez letalskega prometa sploh ne rešuje največjega trenutnega problema za ukrajinsko obrambno vojno, ki je, da rakete na Ukrajino padajo in tudi rušijo njihovo zračno obrambo tako z ruskega kot z beloruskega ozemlja, sam »No Fly Zone« pa se na kopenska vojaška sredstva pravzaprav sploh ne nanaša. Toda tako to gre. Res je, da je od omembe večjih parlamentarnih igralcev domačega predvolilno že pregretega političnega prostora tragedijo v Ukrajini za svoj predvolilni boj že prvi dan vojne pri nas začel zlorabljati prav aktualni predsednik vlade in stranke SDS, Janez Janša, res pa tudi je, da ni prav dolgo trajalo, da so mu v domačem političnem močvirju začele slediti tudi druge, tako koalicijske kot opozicijske stranke. Kar pa je in mora biti v luči pomembnosti teh volitev in prihodnosti nasploh 24. aprila letos spoznano za izjemno zavržno in na tuji nesreči parazitirajoče predvolilno početje, ki takim političnim akterjem pač ne bi smelo več prinesti konkretnega političnega uspeha.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z Janezom Janšo in stranko SDS kot zastavonošema politične zlorabe tuje vojne na domačih predvolilnih tleh neuradne volilne kampanje v zobeh poskrbel Tomaž Z.