Medtem ko je državni sekretar na slovenskem zunanjem ministrstvu Iztok Mirošič na Strateškem forumu Bled in panelu z naslovom »Evropska unija: Kaj nas drži skupaj?« razvijal tezo, da EU v bistvu združuje tudi strah pred migracijami, saj da je prav varnost eno ključnih vprašanj, ki skrbijo evropske državljane, mu je na političnem terenu pritrdila tudi še dobro da poslavljajoča se notranja ministrica Vesna Ggyorkos Žnidar, ki je za porast števila ilegalnih prehodov meje in njihovo organizacijo obtožila sprva neimenovano nevladno organizacijo, konkretno pa PIC oziroma Pravno-informacijski center nevladnih organizacij. In čeprav se je že nepreklicno izvedelo, da je notranja ministrica iz kvote Stranke modernega centra, ki bo del tudi prihodnje Šarčeve koalicije in vlade, preprosto rečeno javno lagala in zavajala, saj PIC pravno pomoč beguncem na njihovi trnovi poti v Evropo nudi le na območju Slovenije in to le tujcem, ki imajo namero zaprositi za azil in sodelovati s slovensko policijo, ki je prebežnike v zadnjem času pač dokumentirano masovno zavračala in pošiljala nazaj na ozemlje sosednje Hrvaške, se notranja ministrica za svoje lažne obtožbe zaenkrat še ni niti opravičila.

Čeprav so nezakoniti postopki slovenske in tudi hrvaške policije na mejah s prebežniki, ki se na sever in zahod Evropske Unije, ki ga te dni res druži naraščanje rasizma in ksenofobije, poskušajo prebiti iz Bosne in Hercegovine, že dokumentirani, pri Uradu Varuha človekovih pravic kršitve humanitarnega prava in človekovih pravic nad prebežniki še preiskujejo. Kljub temu pa so člani sveta varuha za človekove pravice včeraj že opozorili, da je v slovenski prostor od begunskega vala leta 2015 vdrl očitni rasizem. Člani sveta varuha za človekove pravice sicer ob etiki javne besede stavijo predvsem na izobraževanje in informiranje različnih javnosti, kar bi naj nekako prispevalo k večji občutljivosti družbe, kar pa bo pričel uresničevati šele za leto 2019 predvideni Center za človekove pravice. Ta bo nastal in deloval pod okriljem domače osrednje institucije za varovanje človekovih pravic, med katerimi je pravica do varnosti le ena od pravic, ki bi jih naj domači pravni red in državna ureditev vsaj na ozemlju Republike Slovenije že tako ali tako varoval in zagotavljal.

Svet varuha za človekove pravice ima sicer 16 članov in je v prvi vrsti zgolj posvetovalno telo, ki se je na ustanovni seji sestalo šele 27. junija letos, namenjeno pa je prav spodbujanju in varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter krepitvi pravne varnosti. Čeprav samo po sebi to ni tako jasno, pa bi za to vendarle morala skrbeti tudi odhajajoča notranja ministrica, ki tako kot vodstvo policije kljub nespornim dokazom in pričevanjem na slovensko-hrvaški meji s strani uradnih oseb najprej pretepenih in oropanih ter nato še nazaj na Hrvaško porinjenih ljudi vse skozi zanika, da so si domači policisti očitno po političnih navodilih nekoliko prikrojili lastna janičarsko graničarska pooblastila.

Zato je kljub očitni potrebi po več javne besede o razraščujočem rasizmu, potrebno s prstom pokazati tudi nato, kdo so njegovi politični nosilci. To so na političnem terenu predvsem poslanci največje parlamentarne in opozicijske stranke SDS, ki kot denimo Dejan Kaloh domačo policijo vestno sprašujejo, zakaj le nima evidence kaznivih dejanj, ki so jih na Slovenskem bojda množično zagrešili sicer samo do zaprosila za azil nezakoniti migranti, pa od leta 2015 naprej tudi notranja ministrica ter drugi predstavniki tako stranke SMC kot celotne koalicije in Vlade Mira Cerarja. Nenazadnje smo prav pod njihovo domnevno levosredinsko vladavino dobili tako samo za divjad smrtno učinkovito rezilno žico na meji kot v sicer neki drugačni sestavi ustavnega sodišča gotovo ustavno sporni spremembi zakonov o obrambi ter tujcih. Toda tako to gre. Odhajajoči notranji ministrici Vesni Gyorks Žnidar smo pravzaprav lahko še hvaležni. Z lažnimi obtožbami nevladnikov, ki jim je za razliko od notranje ministrice in domače policije še mar ne le za varnost ampak tudi za preostale človekove pravice, je pravzaprav le poskrbela, da bo še nekoliko težje pozabiti, kdo so politični avtorji in nosilci ukrepov, ki so v prvi vrsti zaslužni za ta na novo odkriti sistemski rasizem na Slovenskem.

ODOPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s političnimi lažmi in sistemskim rasizmom Vlade ter koalicije Mira Cerarja od begunske krize leta 2015 naprej v zobeh poskrbel Tomaž Z.