Potem ko je Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, krajše UMAR, objavil jesensko gospodarsko napoved, ki je pričakovano kar za 0,6 odstotne točke manjša od spomladanske, saj se tako slovensko gospodarstvo kot ekonomije držav, v katere to največ izvozi, kot se temu poljudno reče – "ohlajajo", je nastopil čas proračunske in posledično tudi politične streznitve, ko številni akterji manjšinske vlade in koalicije Marjana Šarca ter njegove Liste preprosto ne bodo več mogli izpolniti prav vseh obljub, ki so jih v času visoke gospodarske rasti minulega prvega leta te koalicije in vlade širokogrudno trosili naokoli. Pod poseben vprašaj pa se je sicer ob sprejemu razrezov proračunov za leti 2020 in 2021 postavilo tudi položaj, vlogo in nenazadnje celo konkreten vpliv na vladne politike, ki ga ima v tej manjšinski konstelaciji političnih sil stranka Levica.

Če se je namreč na začetku mandata in na podlagi Sporazuma o sodelovanju, ki ga je Levca sklenila z vsemi strankami Šarčeve koalicije, zdelo, da je ta še kako dobro unovčila svoje poslanske glasove in dejstvo, da brez njih vlada in koalicija Liste Marjana Šarca, Socialnih demokratov, Stranke modernega centra, Demokratične stranke upokojencev in Strake Alenke Bratušek preprosto ne more doseči absolutne državnozborske večine, se trenutno glede na proračunska razreza in realnost vse bolj zdi, da pravega političnega vpliva Levice pravzaprav ni, saj nerealizirani ostajajo številni projekti, za katere so se v skladu s Sporazumom zavezali že za leto 2019.

Toda, ker se očitno v poslanski skupini Levice zavedajo, da so tudi zaveze iz njihovega sporazuma s političnimi strankami aktualne koalicije enako brezpredmetne, kot je večina političnih obljub iz koalicijskega sporazuma o sodelovanju strank vlade in koalicije Marjana Šarca, so sicer kar zelo popustili, in pravzaprav v zameno za podporo proračunskih razrezov za leti 2020 in 2021 vztrajajo zgolj še pri sprejemu zakona za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja že v tem letu, pa čeprav bi naj stopil v veljavo šele enkrat v začetku leta 2021, in še, da bodo proračuna podprli zgolj v primeru, če bosta razvojno in socialno naravnana.

Čeprav naj bi po besedah Mateja T. Vatovca danes po usklajevanju Levice in koalicije povsem uskladili vsebinski del zakona o zdravstvenem zavarovanju, pa še naprej odprto ostaja vprašanje finančne konstrukcije oziroma bolj natančno finančnih posledic zakona, ki pa jih bodo še naprej usklajevali in po pričakovanjih Vatovca tudi uskladili do petka. To pričakovanje pa sicer temelji na tem, da bodo koalicijske stranke prisluhnile Levici in tako kot v primeru dohodninske reforme spremenile svoje družbene prioritete v prid rešitvam, od katerih bodo v tej družbi največ pridobili socialno najbolj ogroženi in prizadeti sloji, kar pa glede na predlagana proračunska razreza za leti 2020 in 2021 vendarle ni tako zelo samoumevno.

Novejša politična zgodovina enega leta mandata aktualne koalicije in vlade sicer beleži že kar nekaj primerov, iz katerih je samo po sebi razvidno, da družbene prioritete, kot jih poskuša vladi in koaliciji Marjana Šarca narekovati Levica, niso bile upoštevane in da so bile posamezne tudi za Levico pač sporne zakonske odločitve sprejete s pomočjo drugih poslanskih glasov iz opozicije, včasih s pomočjo glasov poslancev SNS, včasih pa tudi s pomočjo glasov poslancev Nove Slovenije. Iz te je sicer njen te dni simpatično škrbav predsednik Matej Tonin že sporočil, da so v Novi Sloveniji pripravljeni podpreti proračunska dokumenta in manjšinski koaliciji Marjana Šarca priskrbeti dovolj poslanskih glasov, da se ju lahko v državnem zboru potrdi tudi brez podpore poslancev Levice, toda le v primeru, če Marjan Šarec ne bo, tako kot je tudi napovedal, da o tem intenzivno razmišlja, na potrditev proračunov za leti 2020 in 2021 vezal tudi zaupnice lastni vladi.

Marjan Šarec je sicer zaupnico, vezano na proračuna za prihodnji dve leti, v prvi vrsti napovedal – a se zanjo seveda še ni tudi dokončno odločil – da umiri proračunske strasti v koaliciji, še posebej pa v tistih političnih strankah koalicije, za katere se zdi, da parlamentarnega praga ne morejo več preseči in da je njihovo mesto po izteku sedanjega mandata na smetišču novejše politične zgodovine, pa tudi v poslanski skupini Levice, v kateri se Sporazumu z vlado in koalicijo Marjana Šarca navkljub povsem upravičeno počutijo opeharjene. Toda napoved Mateja Tonina potrjuje, da v kabinetu predsednika vlade preigravajo tudi druge politične možnosti, kako zagotoviti absolutno parlamentarno večino, ki bo gotovo potrebna, saj sta ta čas večina v državnem svetu in s tem veto na zakone vlade in koalicije trdno v rokah največje parlamentarne, a opozicijske stranke SDS.

Ne glede na to, da se političnim težavam v prihodnjih dveh letih mandata Marjan Šarec tako ali tako ne bo mogel izogniti, pa če bodo proračuna za leti 2020 in 2021 podprli poslanci Levice ali Nove Slovenije, bo sprejem proračunskih dokumentov za prihodnji dve leti vsekakor prvovrstna politična streznitev. Toda tako to gre. Poslanke in poslanci državnega zbora pri odločanju o proračunskih dokumentih države za prihodnji dve leti pač sploh ne bodo gledali na to, ali sta ta proračuna razvojna in socialna, ampak zgolj na to, kaj se v državi z njihovo politično stranko zgodi, če bodo namesto potrjenih proračunov ponovno razpisane nove predčasne volitve.

ODPOVED:Tudi za tokratni N-euro moment sem s politično streznitvijo, ki jo prinaša proces potrjevanja proračunov države za prihodnji dve leti tako za same poslance Levice kot pravzaprav vse državljane, v zobeh poskrbel Tomaž Z.