Privatizacija domačih podjetij v državni lasti lahko postane vsaj prvi res resni kamen spotike za koalicijo in Vlado Mira Cerarja, saj se pogledi koalicijskih partneric na vprašanja, kaj, kako, komu in za koliko privatizirati oziroma prodati še vedno bistveno razlikujejo. Eden od bistvenih demokratičnih paradoksov v zadevi je razplet, po katerem so največji koalicijski nasprotniki tako imenovanega prvega privatizacijskega svežnja oziroma za prodajo določenega spiska podjetij prav Socialni demokrati in Demokratični upokojenci, ki so za ta spisek oziroma sveženj gladko glasovali v prejšnji vladi Alenke Bratušek, in še da se zaveze prejšnjega sklica Državnega zbora v imenu verodostojnosti države kot pijanec plota oklepajo v takrat še pravzaprav neobstoječi Stranki Mira Cerarja. Besedne strasti koalicijskih partneric naj bi se sicer predvidoma pomirile v četrtek, ko jim bi naj finančni minister Dušan Mramor dostavil osnutek strategije za upravljanje z državnimi naložbami, toda ker vsaj v koaliciji največja stranka SMC še naprej podpira transparentno nadaljevanje privatizacije, bodo posamezna koalicijska mnenja o tem kaj, kdaj, komu in za koliko prodati, ostala deljena.

Da bo nadaljnja privatizacija še za časa prejšnjega družbenega sistema ustvarjenega premoženja očitno prvi trn v peti tekočega delovanja koalicije in vlade Mira Cerarja, je sicer ob sočasno potekajočih peticijah brezkompromisnih nasprotnikov in prav tako brezkompromisnih podpornikov privatizacije nakazala že petkova seja državnozborskega odbora za finance in monetarno politiko, kjer je prišlo do povsem očitnega razkola v koalicijskih stališčih, ki jih bo težko zbližala s strani finančnega ministra Dušana Mramorja še tako zvito in premišljeno zastavljena strategija upravljanja državnih naložb. Tako so se v DESUS sprva zavzeli, da bi se tudi podjetja iz prvega privatizacijskega svežnja vlade in koalicije Alenke Bratušek uvrstila v to strategijo, kar bi le samo po sebi pomenilo, da se ne bi prodala, pač pa še naprej nekako upravljala, pa so pozneje od tega dopolnila odstopili. Kot kar naenkrat največja vladna in koalicijska nasprotnica pa se je vsaj na besedni ravni vzpostavila stranka Socialnih demokratov, v kateri pa velike upe polagajo v strategijo upravljanja naložb države, pa čeprav se naj ta na seznam podjetij iz tako imenovanega prvega privatizacijskega svežnja sploh ne bi nanašala.

Problem, ki si ga na vprašanju nadaljnje privatizacije, po kakršni koli že ceni, h kateri je državo Slovenijo zavezala koalicija in vlada Alenke Bratušek, delita tako SD kot DESUS je sicer v tem, da se na nasprotovanju razprodaje državnih podjetij, kot sta Telekom in Nova kreditna banka Maribor, večata priljubljenost in število podpornikov opozicijske Združene levice, ki se je z doslednim nasprotovanjem razprodaji še preostalega premoženja države, kar naenkrat vzpostavila kot osrednja politična sila samo-oklicanega levega političnega prostora. SD in DESUS, ki sta se pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami povezala v socialnodemokratski blok, pa sta se do privatizacije vse do te resne družbene mobilizacije in aktivacije, ki smo ji priča s peticijo in javnimi tribunami proti razprodaji državnega premoženja v Ljubljani in Mariboru, obnašali in se še naprej obnašata nedosledno.

Tako lahko Karel Erjavec v isti sapi pribija, da je stališče njihove stranke, da se niti podjetij iz tako imenovanega prvega privatizacijskega svežnja ne sme prodati pod ceno in da lahko na vprašanju privatizacije tudi padeta koalicija in Vlada Mira Cerarja. Hkrati pa za medije ocenjuje, da je nujno, da se prodaja podjetij, h kateri se je država že zavezala, izvede in da bi bil političen poseg v sicer prav tako politično določen prvi privatizacijski sveženj neverodostojen, saj da se lahko že sprejeto odločitev spremeni le v Državnem zboru. Kljub načelni podpori koalicijskih sodrugov iz vrst Socialnih demokratov, ki bi sicer, če bi se ugotovilo, da cena in kupec nista prava, ustavili tudi razprodajo Telekoma Slovenije, pa je to vendarle ta čas malo verjetno.

V prvi vrsti je preklic v Državnemu zboru že za časa prejšnjega sklica in vlade ter koalicije Alenke Bratušek malo verjeten, ker nadaljnji privatizaciji ob nedoslednih koalicijskih partnericah nasprotuje zgolj še opozicijska Združena levica. Transparentno nadaljevanje privatizacije pa ob največji koalicijski stranki in predsedniku vlade brezpogojno podpirajo tudi v opozicijskih Novi Sloveniji, Zavezništvu Alenke Bratušek ter celo Slovenski demokratski stranki. Tako se lahko glede tega temeljnega vprašanja, ali je res potrebno tujim vlagateljem v tem zmedenem trenutku tudi pod ceno razprodati številne družbene podsisteme, ki jih predstavljajo posamezna državna podjetja, kot denimo so Telekom, Luka Koper in Slovenske železnice, v Državnem zboru z lahkoto oblikuje tudi neka druga ne-koalicijska parlamentarna večina.

Toda kakršna koli že druga parlamentarna večina ob vprašanju poteka nadaljnje privatizacije državnega premoženja bi potem takem le morala pomeniti nepreklicni konec sedanje koalicije in vlade Mira Cerarja. Zato so se sedanje koalicijske partnerice pravzaprav primorane dogovoriti, če imajo z vladanjem do konca mandata kolikor tolikor resne načrte. Toda tako to gre. Dogovor, kakršenkoli že ta bo, gotovo ne bo lahak. Prav tako pa tako kot Strategija upravljanja državnih naložb, ki jo naj bi koaliciji v četrtek predstavil finančni minister Dušan Mramor, ne bo kaj veliko prispeval tudi k temu, da bi levo usmerjeni, slovenski volivci ponovno za svoje prevzeli obe stranki samooklicanega socialdemokratskega bloka, saj se bo, kot kaže, razprodaja le nadaljevala.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s politično določeno Strategijo razprodaje še preostalega državnega premoženja v zobeh poskrbel Tomaž Z.