Tuji in domači politični pritiski na medije

Tuji in domači politični pritiski na medije

Mnenje, kolumna ali komentar
10. 4. 2019 - 16.00

Komisija državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb danes že nekaj ur za zaprtimi vrati razpravlja o prisluhih v arbitražnem postopku ter o domnevnih poskusih vplivanja hrvaške vlade na POP TV, naj ne objavi zgodbe o tem. Stranka modernega centra pa je s sopodpisi koalicijskih LMŠ, SAB in Desus že vložila tudi zahtevo za sklic skupne seje odborov Državnega zbora za zunanjo politiko in za kulturo, v okvir slednjega nenazadnje sodijo slovenski mediji, na kateri bodo vrli poslanke in poslanci glasno razpravljali o pritiskih sosednjih držav na naše medije. Da sicer lahko govorimo o množini, pravzaprav pa o dvojini pritiskov iz tujine na slovenske medije, je sicer z uradno noto in protestom zaradi naslovnice tednika Mladina ob razkritju poskusa vpliva na novinarje POP tv v domnevnem imenu hrvaške države in vlade poskrbela še Madžarska oziroma njena tukajšnja veleposlanica. Toda reakcijo trenutnih političnih oblasti na Slovenskem, ki je kot kaže enotno v en glas stopila v obrambo domače medijske svobode in avtonomije, bi še nekako lahko šteli za politično zgledno ravnanje, če bi bil tovrstni politični pritiski v domačem medijskem prostoru res nekaj redkega in nenavadnega, ker pa so tovrstni politični pritiski v domači medijski krajini nekaj povsem običajnega in vsakdanjega, pa je ves vik in krik okoli domnevnega prisluškovanja in političnih pritiskov iz tujine na svobodno medijsko delovanje lahko le prvovrstno politično sredstvo odvračanja pozornosti, v primeru obeh navedenih medijev pa tudi priročna samopromocija.

Kot je danes na novinarski konferenci v Državnem zboru ugotavljal poslanec SMC Gregor Perić sta oba, v tem trenutku pač politično pre-dimenzionirana dogodka, skrajno resni opozorili, da ne smemo in ne moremo dovoliti, da bi druge države vplivale na medijsko svobodo v Sloveniji. Kar je sicer res, saj je do sedaj ta praksa bila in še naprej je v izključni domeni domačega političnega prostora. Nenazadnje imamo v Sloveniji celo medijske hiše, za katerimi stojijo podjetja s posameznimi političnimi strankami povezanih družb, res največji medijski velikani pa se tako ali tako prilagajajo politični agendi in potrebam vsakokratne koalicije na oblasti, kar je nenazadnje primer tudi pri že navedenih POP TV in Mladini. Če v osrednji komercialni televiziji na Slovenskem te dni s kolegialno naklonjenostjo na novi poti spremljajo nosilko liste za Evropske volitve največje vladne stranke oziroma Liste Marjana Šarca in nekdanjo novinarko lastnega informativnega programa Ireno Jovevo, so v Mladini že od začetka tega mandata in njene nove vloge pri sestavljanju državnozborske večine preprosto osredotočajo na Levico.

In čeprav je tovrstna samopromocija in reklama, kot sta jo v tem primeru domnevnih političnih pritiskov deležni medijski hiši POP TV in Mladina, iz stališča medijskega lastnika in morebitnega ustvarjanja nenačrtovanega dodatnega dobička iz naslova medijsko-gospodarske dejavnosti lahko le zaželena, bi bilo vendarle prav, če bi iz obeh medijskih hiš priložnost izkoristili tudi za to, da opozorijo še vsaj na to, da so politični pritiski na medije v Sloveniji nekaj vsakdanjega in običajnega, a da se res v veliki večini primerov vršijo kar iz strani domačih političnih strank in njihovih lobistov, s čimer bi vsaj domači politiki onemogočili, da se naenkrat dela tako zelo zaskrbljeno, da je do političnih pritiskov na medije na Slovenskem sploh prišlo, in to celo iz sosednjih držav oziroma tujine.

Resnici na ljubo sta v pomanjkanju pravega političnega preboja in kakega koli že pravega političnega ali zakonodajnega preskoka k boljši ali vsaj kvaliteti vladanja ali kvaliteti vsakdanjega življenja na Slovenskem, aferi političnih pritiskov na Mladino in POP TV prav prišli tudi trenutno vladajočemu političnemu razredu, čeprav tako pri enem kot drugem poskusu vplivanja tuji sosednji državi, tako Hrvaška kot Madžarska pravzaprav sploh nista bili uspešni. Predvsem temu je bil namenjen sicer tudi včerajšnji prvi sklic Sveta za nacionalno varnost v razširjeni zasedbi, ki pa več od tega, kot da je obsodil vse in kakršnekoli poskuse vplivanja na svobodo delovanja slovenskih medijev iz tujine, ob tako zelo prenapihnjenih medijskih aferah in povsem običajni praksi domačega političnega pritiskanja na domače medije niti ni zmogel skleniti.

Če bi katerikoli politični dnevnik v soseščini objavil naslovnico s sliko kateregakoli slovenskega premierja z roko dvignjeno v nacistični pozdrav, bi brez dvoma protestirala tudi katerakoli že slovenska politika na oblasti. In v prisluhih ob arbitraži pač ni in ne more biti sporno le to, da sta se slovenski arbiter in agentka pogovarjal po nezaščiteni liniji, kot je denimo tudi stališče poslanske skupine Levice in tednika Mladina, ampak da sta se kot sodnik in agentka sploh pogovarjala, saj sta zaradi tega nenazadnje oba odstopila, in je šele po tem stališče, da to ne more kompromitirati arbitraže, zavzelo samo in za to edino pristojno arbitražno sodišče. Toda tako to gre. Dokler bodo domači politični pritiski na medije nekaj vsakdanjega in običajnega, bodo že vnaprej na neuspeh obsojeni poskusi političnega vpliva na domače medije iz tujine pač zgolj in samo v funkciji samopromocije tako za izpostavljene medije kot za politike, ki o domnevnih političnih pritiskih iz tujine razpravljajo, medtem ko jih sami na dnevni bazi vršijo in izvajajo.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da je domača politika zgrožena nad pritiski nad domačimi mediji le, ko so iz tujine, v zobeh sem poskrbel Tomaž Z.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.