Dr. Sasaki je delal brez kakršnega koli načrta ali metode. Najprej je oskrboval tiste ranjene paciente v bolnišnici, ki so mu bili najbližje, a kmalu je opazil, da postaja hodnik vedno bolj natrpan. Pomešane z odrgninami in urezninami, ki jih je utrpela večina ljudi v bolnišnici, je začel odkrivati grozljive opekline. Takrat je spoznal, da nove žrtve prihajajo tudi od zunaj. Bilo jih je toliko, da je začel preskakovati lažje ranjene. Odločil se je, da je vse, kar lahkostori to, da poskuša preprečiti, da bi ljudje izkrvaveli do smrti. Kmalu so pacienti ležali in čepeli na tleh oddelkov in laboratorijev in vseh drugih sob, na hodnikih, na stopnicah, v avli in pod nadstreškom, na kamnitih vhodnih stopnicah, na dovozu, dvorišču in na ulicah zunaj bolnišnice sto metrov v vsako smer.

Ranjenci so podpirali pohabljene ljudi; iznakažene družine so se naslanjale druga na drugo. Mnogi ljudje so bruhali. Ogromno število šolark – nekatere od tistih, ki so jih odpeljali iz učilnic, da bi v mestu pomagale pri pripravah mesta na bombardiranje z zažigalnimi bombami – se je plazilo v bolnišnico. V mestu z 245 tisoč prebivalci jih je bilo skoraj 100 tisoč ubitih ali obsojenih na smrt. Še sto tisoč več jih je bilo ranjenih. Vsaj deset tisoč ranjencev se je prebilo do najboljše bolnišnice v mestu, ki je bila popolnoma neprimerna za kaj takega, saj je imela le 600 postelj in vse so bile zasedene. Ljudje v zadušljivi gneči v bolnišnici so jokali in vpili, da bi jih slišal dr. Sasaki: »Sensei! Doktor!«, in manj hudo ranjeni so prišli do njega in ga vlekli za rokav ter ga prosili, naj pride na pomoč huje ranjenim. Vlečen sem in tja, šokiran od številk, osupel od pogleda na surovo meso ljudi, je dr. Sasaki izgubil ves občutek za zdravniški poklic in prenehal delati kot spreten kirurg in sočuten človek; postal je avtomat, ki je mehansko brisal, mazal, povijal, brisal, mazal, povijal.

Uvodni citat prihaja iz članka Hirošima, ki je bil objavljen v reviji The New Yorker eno leto po eksploziji prve atomske bombe nad istoimenskim japonskim mestom. Članek je zavzemal skoraj celotno izdajo in je bil prvi opis eksplozije prve jedrske bombe, ki je dosegel širše občinstvo. Japonska sama je bila namreč seveda še vedno pod ameriško vojno okupacijo in podvržena strogi cenzuri. Od bombardiranja Hirošime je včeraj minilo 80 let, v soboto pa sledi še obletnica Nagasakija. Med bombardiranjema je namreč minilo le tri dni.

Zdravnik Terufumi Sasaki je eden izmed šestih preživelih, s katerimi je govoril John Hersey [jon hési]. Sasaki je bil edini nepoškodovani zdravnik v največji bolnišnici v Hirošimi, bolnišnici Rdečega križa. Od okoli 150 zdravnikov v Hirošimi jih je 65 umrlo v eksploziji, večina preostalih pa je bila ranjena. Od 1.780 medicinskih sester jih je bilo 1.654 mrtvih ali preveč hudo poškodovanih, da bi lahko delale.

Članek Hirošima je povzročil osuplost in tudi prvo globoko javno preizpraševanje o uporabi jedrskih bomb. Javno mnenje je bilo dovolj razburjeno, da se je nekaj mesecev kasneje odzval takrat že bivši ameriški vojni minister Henry L. Stimson s prav tako obsežnim člankom »Odločitev za uporabo atomske bombe«, ki je izšel v reviji Harper’s Magazine. K temu ga je spodbudil tudi ameriški predsednik Harry Truman in vojaški poveljnik programa Manhattan, s katerim so ZDA razvile jedrsko orožje, Leslie Groves. Stimson je bil verjetno najvplivnejša oseba v tem programu. Za razliko od predsednikov Roosevelta in Trumana je bil navzoč od začetka do konca ameriških naporov za razvoj jedrske bombe. Predsednik Franklin Roosevelt je namreč umrl še preden je program, ki ga je začel, obrodil želene rezultate, Truman pa je za strogo tajen program prvič izvedel nekaj minut po tem, ko je prisegel kot predsednik. Čeprav je kasneje prevzel odgovornost za uporabo bombe, je pri odločitvah o bombi igral relativno marginalno vlogo vse do drugega jedrskega bombardiranja Nagasakija. O tem bombardiranju ni bil predhodno obveščen in po njem je ukazal, da se nadaljnja uporaba jedrskega orožja ne sme zgoditi brez njegovega eksplicitnega ukaza.

Stimson, čeprav nikoli ni bil predsednik, se gotovo lahko šteje med ključne oblikovalce ameriške politike v prvi polovici 20. stoletja. Prvič je bil vojni minister še pred prvo svetovno vojno, nato pa zunanji minister v času velike depresije, vmes pa še guverner Filipinov, ki so bili takrat ameriška kolonija. Kot vojni minister je nato služil celo drugo svetovno vojno. Leta 1945 je veljal za najbolj izkušenega ameriškega odločevalca in od pozne pomladi je kljub zgodovinskim dogodkom ob končevanju druge svetovne vojne večji del svojega časa namenjal vprašanju jedrskega orožja. Njegov odgovor torej ni bilo pismo bralcev, ampak je odgovarjala utelešena ameriška država, ki je v tistem trenutku zasedla položaj moči v svetovnih odnosih, ki je bil brez precedensa v človeški zgodovini.

Stimsonov odgovor je vzpostavil videnje bombardiranja Hirošime in Nagasakija, ki dejansko usmerja razumevanje teh dogodkov vse do danes. Njegov argument je bil na kratko to, da so bila jedrska bombardiranja grozljiva, a nujna, saj so prepričala Japonsko, da se je predala, in s tem se je končala druga svetovna vojna. Truman je imel na drugi strani alternativo, da namesto tega nadaljuje takrat že načrtovano invazijo Japonske, ki je bila predvidena za začetek novembra. Po takratnih ameriških ocenah naj bi zavzetje Japonske, glede na izkušnje v srditih bojih s fanatičnimi Japonci na otokih Iwo Jima in Okinava, zahtevalo okoli milijon ameriških življenj in še štirikrat ali petkrat toliko japonskih. Ta razlaga postavlja jedrsko bombo in invazijo kot dve možni poti, kot pomemben dokaz pa navaja izjavo japonskega cesarja Hirohita ob predaji, ki omenja bombo.

Kasneje, predvsem v začetku devetdesetih, se je uveljavila revizionistična teza, katere glavni predstavnik je zgodovinar Gar Alperovitz [gár alpérovic], širši javnosti pa je verjetno bolj znana po pisanju zgodovinarja Petra Kuznicka [pétra kəznik], da je bil glavni namen uporabe jedrskih bomb ameriško pozicioniranje v povojnem rivalstvu s Sovjetsko zvezo. Ta je v vojno z Japonsko vstopila jutro po bombardiranju Nagasakija, 10. avgusta, kar je bil sicer že dogovor iz Jalte. A s približevanjem konca vojne so bili v Washingtonu vse manj navdušeni nad tem, da bi morali deliti vpliv v vzhodni Aziji z Moskvo. Hkrati pa je demonstracija jedrskih bomb pokazala Stalinu, da so ZDA vojaško superiorne celo Rdeči armadi, ki je tri mesece pred tem zavzela Berlin. Ta teza trdi še, da je Japonska iskala mir in bila pripravljena kapitulirati, kar so vedele tudi ameriške obveščevalne službe, ki so prestrezale japonske diplomatske komunikacije. Japonska je predvsem preko Sovjetske zveze poskušala vzpostaviti komunikacijo z zahodnimi zavezniki, kar pa je Stalin zavrnil. Glede japonske odločitve za predajo ta revizionistična teza trdi, da je japonski cesar v svoji izjavi o predaji uporabil bombo le kot politično sprejemljiv izgovor za svoje ljudstvo, pravi razlog pa je bila sovjetska invazija na Mandžurijo. To je bila sicer vedno trditev sovjetskih in kasneje ruskih zgodovinarjev.

Verjetno najboljše delo o predaji Japonske sicer prihaja s strani japonskih zgodovinarjev. Morda najbolj prelomno je delo Tsuyosha Hasegawe Tekmovanje s sovražnikom iz leta 2005. A kar je skupno sodobnim zgodovinskim trendom, je predvsem vedno večji razkorak med vprašanji o koncu druge svetovne vojne v Aziji in o odločitvah o bombardiranju Hirošime in Nagasakija, ki je tema, s katero se ukvarjamo tokrat.

Kako nevralgično je to vprašanje v ZDA, je pokazala 50. obletnica bombardiranja leta 1995, ko so v glavnem nacionalnem muzeju Smithsonian pripravili razstavo z obnovljenim letalom B-29, ki je odvrglo bombo na Hirošimo. Poskus prikazati neameriške poglede je propadel ob množičnih protestih veteranskih združenj. Razstava je bila še pred odprtjem odpovedana in popolnoma spremenjena. Zahteve združenja podpornikov ameriškega vojnega letalstva in veteranskih organizacij so bile, da mora muzej prikazati, da je jedrska bomba končala drugo svetovno vojno, da je prihranila en milijon ameriških življenj in da na razstavi ne sme biti predmetov japonskih žrtev, ki jih je posodil muzej iz Hirošime. Muzej se je popolnemu ponižanju poskušal delno izogniti tako, da je bila razstava na koncu posvečena predstavitvi restavratorskih del na letalu, bombardiranji pa sta bili omenjeni le mimogrede.

50. obletnica je tako na precej javen način ustavila ameriški poskus spoznanja jedrskega bombardiranja, ki je še danes, in po ameriškem zgledu tudi širše, na primer v slovenskih člankih, osnovano na tezi, kako so ZDA z atomsko bombo poleg življenj svojih vojakov rešile tudi milijone japonskih državljanov pred njihovim lastnim fanatizmom. Le deloma pa srečamo revizionistično, a tudi še zastarelo nasprotno tezo, ki uporabo jedrskih bomb umešča že v kontekst hladne vojne. H kolektivnemu spominu se občasno pridruži še perspektiva znanstvenikov, ki so bombo izdelali. To najbolj uteleša domnevno tragični lik Roberta J. Oppenheimerja, ki je bil vodja laboratorija Los Alamos, kjer so izdelali bombo in ki naj si ob prvem poskusu, imenovanem Trojica, v brk slavno zamrmral citat Šive iz indijskih ved: »Zdaj sem postal smrt, uničevalec sveta«.

Težava z vsemi temi razlagami je, da praktično vsem posameznikom, vpletenim v program jedrske bombe, predvsem pa predsedniku Trumanu, pripisujejo precej več vnaprejšnjega premisleka, kot ga izkazujejo viri.

Pravzaprav ni jasno, da je Truman kdajkoli sprejel kakšno posebno »odločitev«. Pomembno je to, da nikoli ni bilo sestankov, kjer bi Truman vsaj figurativno pritisnil na gumb. Šlo je za množico manjših odločitev, ki so vnaprej omejile možnosti, pri čemer pa so praktično vsi vpleteni ves čas delovali pod predpostavko, da bodo bombe uporabljene, če in ko bodo pripravljene.

To izkazuje tudi vojaški ukaz, ki je pooblastil atomska bombardiranja. Podpisal ga je namestnik načelnika generalštaba, general Thomas Handy, saj je bil general George Marshall takrat s Trumanom na povojni konferenci v Potsdamu. Izdan je bil 25. julija, slab teden preden je bila katera od bomb na otoku Tinian, iz katerega so leteli bombniki, sploh pripravljena. Ukaz ni predvideval, kdaj naj bi se bomba uporabila, le »takoj, ko bo vreme omogočalo vizualno bombardiranje po približno 3. avgustu 1945.« Vse druge razpoložljive bombe bi se lahko uporabile »takoj, ko jih bo osebje projekta pripravilo.« Misija na Hirošimo je bila preložena na 6. avgust zaradi vremenskih razmer na Japonskem. Misija proti Kokuri je bila prvotno načrtovana za 11. avgust, vendar je bila premaknjena na 9. avgust, ker so se bali, da prihaja še slabše vreme. Ker je bila nato Kokura vseeno zakrita z dimom iz bližnjih tovarn, se je pilot, kapitan Charles Sweeney, preusmeril na Nagasaki. Truman ukaza ni rabil potrditi, čeprav mu ga je vojni minister Stimson vseeno pokazal. Truman se je na sestanku s Stimsonom z ukazom ustno strinjal, kar je Stimson sporočil v Washington.

Konferenca v Potsdamu je bila sicer prestavljena za nekaj dni ravno zato, da je Truman lahko že vedel, da je bil prvi test v puščavi Nove Mehike, ki se je zgodil 16. julija, uspešen. Zaradi tega je lahko v Potsdamsko izjavo vključil grožnjo Japonski, da jo, če se ne preda, čaka popolno uničenje, kar je bila referenca na jedrske bombe. Opozorilo je sicer izhajalo iz prejšnjih debat med ameriškimi odločevalci, ki jih je vodil Stimson in ki so ugotovili, da bi bilo za povojni ugled ZDA škodljivo, če bi tako kruto novo orožje uporabili brez predhodnega opozorila.

Ko pa se je zgodila Hirošima, je bil Truman že na vojaški križarki USS Augusta, s katero se je preko Atlantika vračal v Washington. Za bombardiranje Nagasakija je izvedel, ko je že prispel v Washington, a naj ne bi bil predhodno opozorjen in je glede na vse dostopne vire zanj izvedel šele po tem, ko se je zgodilo. Še več, v različicah govora, ki ga je pripravljal med potjo nazaj, je o bombi govoril v ednini in ni jasno, kakšno predstavo je sploh imel o jedrskem arzenalu, torej koliko bomb je imela vojska na voljo.

Trije dnevi med Hirošimo in Nagasakijem so bili komaj dovolj časa, da je japonsko vrhovno poveljstvo preverilo, da je bilo uporabljeno orožje jedrska bomba, kaj šele da bi ocenilo njegov vpliv in strateški pomen. Celo Truman je bil o uspešnosti misije v Hirošimi obveščen šele s poldnevno zamudo, čeprav je letalo prve rezultate javilo še med letom. O tem, da se bombardira Nagasaki, so odločali poveljniki na pacifiškem otoku Tinian, iz katerega so leteli bombniki, in niso bili nikakor vpleteni v diplomatske dejavnosti, povezane s predajo Japonske.

Predvsem za Trumana ali kogarkoli drugega v vojaškem poveljstvu vprašanje jedrskega bombardiranja in invazije nikoli ni bilo izključujoče. Truman ni vedel, ali bo bomba končala vojno. Upal je, da bo, vendar tega ni vedel in ni mogel vedeti. Zato so še potekale priprave na invazijo na Japonsko, ki je bila sicer načrtovana za november, do takrat pa bi uporabili toliko bomb, kot jih bo na voljo. General Groves, ki je poveljeval programu izdelave jedrskih bomb, je predvideval, da bi do konca leta 1945 lahko izdelali približno tri na mesec in nato več v začetku leta 1946. Pogovori, ki so glede tega potekali v vodstvu vojnega letalstva in na zunanjem ter vojnem ministrstvu, so bili predvsem o tem, ali je smiselno uporabiti bombe takoj, ko so pripravljene, kot je bilo to s Hirošimo in Nagasakijem, ali pa bi na Tinianu nakopičili več bomb in jih nato več odvrgli v relativno krajšem času.

Ni sodobnih dokazov, ki bi nakazovali, da je imel Truman kdajkoli podatke, da se pričakuje določeno število žrtev v primeru bombardiranja in na drugi strani drugo število, če bombardiranja ni. Prav tako ni dokazov, da bi Trumana ali koga v ameriškem političnem ali vojaškem vrhu skrbelo število japonskih žrtev, učinki sevanja ali etičnost bomb. Celoten okvir vprašanja je ahistoričen, dilema o žrtvah invazije pa je bila ustvarjena po dogodkih, ko so se javno razgrnile grozote Hirošime. Truman je imel atomske bombe; v tistem trenutku je bilo samoumevno, da bodo uporabljene.

Res je, da je bilo ameriškim odločevalcem jasno, da je Japonska premagana v tem, da ni imela možnosti za zmago in ni predstavljala grožnje ZDA, a poraz ni enako kot predaja. Kamen spotike je bila povojna vloga cesarja. Ta je bil v japonskem političnem sistemu sicer večinoma simbolna figura, a kot tak temelj modernega japonskega nacionalizma, ki se je rodil v poznem 19. stoletju. Njegov padec bi zato za japonske odločevalce spremenil vlogo tega centralnega elementa nacionalnega mita, ki je med drugim legitimiziral tudi militantni politični sistem Japonske pred in med vojno. Ne glede na morda utmelejno ameriško skepso do tega, da bi Hirohito ostal na prestolu, to ni bilo vprašanje, ki bi ga bilo mogoče razrešiti v nekaj dneh ali tednih. Japonski viri kažejo, da je bila japonska vojska pripravljena na velike žrtve, da bi od ZDA izsilila popuščanje pri povojni vlogi cesarja. Japonski vladni kabinet je poleti 1945 še vedno načrtoval dolgotrajen boj proti invaziji. 

ZDA so imele v vojni proti Japonski načrt, da uporabijo vsa sredstva, tudi tista, ki so bila očiten vojni zločin, kot je bilo množično bombardirnaje mest z zažigalnimi bombami, ki so bile eksplicitno usmerjene v pobijanje čim večjega števila ljudi v njihovih domovih. Kar je manjkalo, je bilo diplomatsko popuščanje glede povojne ureditve Japonske in bolj jasne artikulacije zahtev, ki jih je bil Washington pripravljen sprejeti.  

S stališča vojske, ki je bombe tudi uporabila, so bile jedrske bombe novo orožje v arzenalu. Vojska je sicer klasična bombardiranja izvajala precej neodvisno od politčne usmeritve. Osebni dnevnik Henryja Stimsona na primer kaže, da je vojni minister za izredno obsežna bombardiranja Tokia konec marca 1945, v katerih je umrlo približno toliko ljudi, kot v Hirošimi, izvedel iz časopisov in nato zahteval pojasnila od načenika letastva generala Arnolda. Čeprav je povedal, da ima zadržke glede etičnega početja letalstva, proti odločitvam vojaških poveljnikov ni posredoval. 

Ameriški viri kažejo, da je bil glavni razlog za uporabo bombe pomoč v vojni proti Japonski, kar pa se ni izključevalo z drugimi vojaškimi aktivnostmi, tudi nadaljevanjem uničujočih konvencionalnih bombardiranj. Vendar pa dejstvo, da bo takšno orožje pomembno v povojnem obdobju, zlasti v odnosu do Sovjetske zveze, ni ušlo pozornosti ameriških politikov. Pošteno je reči, da je bilo za odvržene bombe več motivov in da je očitno obstajal primarni motiv – končati vojno – ter druge dodatne koristi, ki so iz tega izhajale, na primer povojni vpliv.

Prav tako je bilo v odločanje o uporabi jedrske bombe vključeno veliko število ljudi, ki so s svojimi odločitvami na različne načine predeterminirali odločitev, za katero je na koncu odgovornost v celoti sprejel predsednik Truman.

Z uporabo jedrskih bomb sta se najbolj neposredno spomladi leta 1945 sicer ukvarjala dva odbora, ki naj bi svetovala predsedniku, dejansko pa sta usmerjala politiko, sploh zato, ker je bil Truman nepripravljen na te odločitve in polno zaposlen z dogodki v Evropi. Tako imenovani Vmesni komite naj bi se ukvarjal z vprašanji jedrske politike in svetoval predsedniku do časa, ko naj bi kongres sprejel ustrezno zakonodajo in ustanovil stalne organe. Drugi je bil Komite za tarče, ki naj bi sestavil seznam mest za bombardiranje, a se je v veliki meri ukvarjal s tem vprašanjem s tehničnega vidika, kot so na primer oblika in gostota mest, vremenske razmere in potrebna višina detonacije. Da bi dosegli kar največjo učinkovitost udarnega vala, so bile namreč bombe detonirane na višini približno pol kilometra.

V obeh komitejih so sedeli predstavniki vojske, znanstvenikov, ki so bombe razvijali in predstavniki vojnega in zunanjega ministrstva, pri čemer so bili slednji še najmanj zastopani. Izstopa predvsem velika prisotnost znanstvenikov, ki so bili vključeni primarno zaradi tehničnih vprašanj, a so sodelovali tudi pri odločitvah, ki naj bi bile v principu politične narave. 

Ta dva komiteja sta obravnavala in zavrnila predlog, da bi prvo bombo odvrgli na tarčo, kjer ne bi povzročila veliko človeških žrtev, na primer da bi jo detonirali nad zalivom pred Tokiem. Argument, ki ga je pripravil Komite za tarče, se je glasil:

»Dogovorjeno je bilo, da so psihološki dejavniki pri izbiri tarč zelo pomembni. Dva vidika tega sta: 

Prvič: doseganje največjega psihološkega učinka proti Japonski in drugič: doseči, da je prva uporaba dovolj spektakularna, da bo mednarodno prepoznan pomen novega tipa orožja.

V tem pogledu ima Kjoto prednost, ker je to center japonske inteligence in so tamkajšnji prebivalci zato bolje sposobni ceniti pomen novega orožja. Hirošima ima prednost, da je primerne velikosti in okoliški hribi lahko usmerijo udarni val, kar omogoči uničenje večjega dela mesta. Cesarjeva palača v Tokiu ima večji ugled kot katera koli druga tarča, vendar je najmanjše strateške vrednosti.«

Še posebej znanstveniki, prvi med njimi vodja laboratorija Los Alamos Robert Oppenheimer, so zagovarjali uporabo bombe nad mesti z velikim prebivastvom s premislekom, da mora biti prva uporaba tega novega orožja čim bolj zastrašujoča, s čimer bi se okoli uporabe jedrskega orožja v prihodnjih vojnah vzpostavil tabu, ki bi odvrnil od njihove uporabe.

Isti komite je zavrnil tudi vojaške tarče, kot bi bilo na primer vojaško oporišče Truk v Pacifiku. Kot so zapisali:

»Za začetno uporabo orožja bi moral biti vsak majhen in strogo vojaški cilj nameščen v veliko večjem naseljenem območju, ki je izpostavljeno škodi zaradi eksplozije, da bi se izognili nepotrebnim tveganjem, če bi orožje zgrešilo cilj.«

V nadaljnjih korakih je Komite za tarče v dogovoru s poveljstvom letalstva sestavil nabor mest za jedrsko bombardiranje, ki zaradi tega niso bila požgana že z zažigalnimi bombami. Do avgusta 1945 je ameriško letalstvo požgalo kar 67 japonskih mest in Hirošima je bilo največje nedotaknjeno. Na sestankih so predstavniki letalstva jasno povedali, da je njihov obstoječi vojni plan popolno uničenje vseh večjih japonskih mest in da predvidevajo, da bodo to uspeli narediti do konca leta 1945. Še posebej uničujoče je bilo že omenjeno bombardiranje Tokia.

Uporabo jedrske bombe je tako spremljal neorganiziran in shizofren odločevalski proces. Na eni strani je bil obravnavan kot poseben zgodovinski dogodek. Bil je dovolj pomemben, da so bile vnaprej pripravljene medijske objave, ki so poudarjale novost in drugačnost novega orožja. Manjši peščici najbolj informiranih sodelujočih pri programu Manhattan je bilo jasno tudi, da bo imela jedrska bomba posledice, ki zadevajo celotno človeško civilizacijo in da bo to popolnoma spremenilo povojne odnose med državami. O tem so precej razmišljali in na primer pripravili tudi relativno pravilne napovedi o nastanku oborožitvene tekme. Pav tako so se zavedali možnosti izdelave še mnogo močnejše vodikove bombe.

Po drugi strani se je uporaba jedrske bombe vključila v vojni stroj, ki je spomladi leta 1945 na Pacifiku dosegel genocidne razsežnosti. Bombe so bile operativno povsem v rokah peščice srednje visokih vojaških častnikov in visoko usposobljenih tehnikov, ki so bili poslani na pacifiški otoček, ki je bil takrat največje letališče na svetu. Kakšen je bil odnos med civilnim vodstvom in vojsko, kaže na primer intervencija vojnega ministra Stimsona, ko je iz seznama tarč zaradi kulturnega in zgodovinskega pomena izvzel nekdanjo japonsko prestolnico Kjoto. General Groves je bil nad to intervencijo precej presenečen in jo je poskušal večkrat spremeniti, kasneje pa je povedal, da je bil to edini primer »vmešavanja« Stimsona v vojaške zadeve.

Kmalu po vojni so se razkrile prave razsežnosti grozot, ki so jih povzročila ameriška bombardiranja. Ta so šele naknadno zahtevale racionalno razlago. Ta je kmalu postala trdna dogma, ki je držala pokonci ameriško samopodobo kot moralno dobro silo v svetovni zgodovini, hkrati pa je morala držati skupaj tudi ključno zavezništvo hladne vojne med povojno Japonsko in Ameriko.

Do konca leta načrtujemo še nekaj oddaj o razvoju in uporabi jedrske bombe pred 80 leti, ki bodo govorile še več o gigantskem programu Manhattan, kjer se je rodil nov odnos med znanostjo in vojno, o samih bombnih misijah, o jedrskih programih drugih držav ter o tem, kako so države po koncu vojne kljub grozi Hirošime vzljubile bombo.