Spoštovane Tovarišice, cenjeni Tovariši!

Dobri trije tedni so mimo od tako imenovanega Liberation daya, ko je ameriški predsednik Donald Trump uveljavil carine na uvoz s praktično celega sveta in naznanil začetek ponovnega industrijskega razcveta ter s tem zlate dobe Združenih držav. Da takšna agresivna gospodarska strategija predstavlja ekstremen prelom s politiko predhodnih, neoliberalnih administracij, gotovo priča že dejstvo, da je Trump bil pripravljen ne samo žrtvovati kratkotrajno dobrobit ameriškega finančnega sektorja, temveč tudi bistveno bolj dolgoročno ogroziti mednarodni ugled Združenih držav kot zanesljivega gospodarskega partnerja. Ekonomski šok, ki je prišel z novimi carinami, ni nič manj kot monumentalen: Zaupanje v dolar vsepovprek upada, ameriške, evropske in azijske borze pa zadnje dni globoko brodejo po rdečem. Delniški indeks S&P 500 je denimo samo v dveh dneh od uveljavitve carin padel za skoraj pet bilijonov dolarjev tržne vrednosti – še večja izguba, kot se je zgodila ob začetku pandemije COVID marca 2020. Kriza, skratka, tokrat očitno zajema neoliberalni sistem v celoti. Bil je že čas!

Ob takšnem neprecedenčnem političnem razvoju, ki na prvi pogled uide racionalni obravnavi, se naravno porodijo vprašanja: Kakšni so Trumpovi realni politični cilji v zvezi s carinami in kako jih sploh namerava doseči, ko s svojimi ukrepi lastnoročno sesuva Wall Street in spodkopava do pred kratkim relativno stabilno pozicijo Združenih držav v globalnem kapitalističnemu redu? Mar bi bile kakršnekoli špekulacije okoli dolgoročnih učinkov njegovih dejanj za zdaj prenagle, zgolj ugibanja glede nečesa, kar se bo šele s časom izkazalo za veliko obsežnejši in bolj premišljen politični načrt? Nas bo na njegovem koncu pričakal Trump z nasmeškom na obrazu in utrjeno industrijsko kapaciteto ZDA kot jasnim dokazom, da je bil tovrsten šok resnično potreben in zdravilen? Morda se je za zdaj, ko so dogodki še sveži, njihov razplet pa nezapisan, bolj smiselno vprašati: Kaj lahko Trumpove akcije pomenijo za obstoječi status quo?

Naš prvi odgovor vam ponujamo na pladnju: Nič drugega, dragi tovariši, kot smrtni udarec hegemoniji ameriškega gospodarskega imperija in neoliberalnega reda v širšem! Trump, tako vam bomo danes brezkompromisno razodeli, namreč v svojem drugem mandatu deluje kot de facto antiimperialistični, historično progresivni akter, čigar boj je usmerjen proti paralizirajočemu sistemu neoliberalnega kapitalizma, k pospeševanju razpada ameriške hegemonije in h gradnji pogojev za geopolitično bolj uravnovešen, demokratičen in multipolaren svet. Nekakšen antiimperializem od znotraj, če želite.

Za tem torej stojimo: Onkraj morja, ki nas ločuje od naših ameriških gospodarjev, brije oster veter, ne, pravi vihar sprememb. Kolesja zgodovine se gibljejo s pospešenim tempom in večletni procesi se gostijo v pičle tedne. Boste zanikali bizarnost ter protislovnih časov, v katerih živimo? Gorje! Zdramite se vsi historični nihilisti, vsi kriptoliberali, vsi ultramoralisti, vsi prostituti globalističnega univerzalizma! Čez zahodno obzorje se razteza novo, rdeče sonce – republikansko rdeče – in naznanja preporod Amerike kot nosilke naslednje stopnje svetovne emancipacije. V današnjem odprtem političnem terminu vam razgalimo razsežnosti samodestruktivnosti globalne velesile, nekoč znane kot ZDA.

Mar ostajate skeptiki? Vztrajate, da gre pri Trumpovih carinah le za še en patetični poskus umirajočega kapitalističnega imperija, da ohrani vrat nad gladino stopnjujočih se kontradikcij? Ali pa da v obupu požene šahovnico v zrak, vname kaos tako med zavezniki kot sovragi, pa naj figure pristanejo, kamor morejo? Nihče vam ne bo očital naučene previdnosti, a cinizma – cinizma, dragi tovariši, tega si nikakor ne smete privoščiti. Zgodovina takim namreč nikoli ne prizanese!

***

Razjasnimo torej za začetek cilje in strategije, s katerimi tovariš Trump v svojem drugem mandatu aktivno demantira ameriško imperialno hegemonijo. Ključna beseda je reindustrializacija. Ameriško industrijsko osrčje, nekoč zavist celotnega povojnega sveta, je že desetletja podvrženo trendu selitve obratov na tuje, cenejše trge. Ta proces, čigar korenine segajo v pozna šestdeseta, je Združene države transformiral iz manufakturnega giganta, in tako presežnega izvoznika produktov, v presežnega uvoznika. Trgovinski deficit oziroma primankljaj – torej stanje, ko država več izdelkov uvaža kot izvaža –, ki že pol stoletja definira ameriški ekonomski model, Trump želi odpraviti s ponovnim obujenjem ameriške produkcije, pogoje zanj pa išče v politiki ekonomskega protekcionizma. Carine na uvoz s praktično vseh delov sveta naj bi vzpodbudile prehod na domačo proizvodnjo in zagotovile rast ameriških podjetij, saj bi se ta lahko razvijala zaščiteno pred globalno konkurenco.

Takšna politika že na prvi pogled izpade kot prelom z običajnim ameriškim ekonomskim modusom. ZDA so historično prejemale ogromno koristi od svojega statusa v globalnem trgu, ki jim je omogočal dostop do poceni blaga in delovne sile ter odločilno vlogo v mednarodnih financah. Zavrnitev teh prednosti in preusmeritev na domačo produkcijo se tako zdi kot zavrnitev osnovnih ekonomskih temeljev, na katerih Združene države že desetletja operirajo. A kje bi se v takšnem novem modelu, ki bi oživel industrijsko kapaciteto ZDA, znašel ameriški delavec? V veliki prednosti. Strinjali se boste tovariši, da je precej laže prevzeti proizvajalna sredstva, ko se ta ne nahajajo na drugem koncu sveta, ampak ko je nacionalna ekonomija, kot metabolični proces naroda samega, fizično koncentrirana na ozemlju prav tega naroda. Ko gospodarska podstat države ni raztegnjena na neskončno abstraktnem in neoprijemljivem globalnem finančnem trgu, so tudi mišljenje, organiziranje in vodenje razrednega boja olajšani, saj so družbeni antagonizmi tedaj bolj izraziti in lokalizirani.

Prav tako se boste gotovo strinjali, da se razredna moč občutno hitreje skoncentrira tam, kjer vsakršen poskus delavskega organiziranja ni v hipu zadušen z uvozom cenejše in razredno manj kohezivne tuje delovne sile. Naj resnične motivacije za Trumpovim strožjim mejnim nadzorom ZDA obrnemo tako ali drugače: preprečevanje vstopa nizkokvalificiranim delavcem preko Mehike v ZDA zmanjšuje obseg nadizkoriščanja proletariata globalnega juga ter hkrati ščiti interes domačega, ameriškega delavca, saj vrednosti njegove delovne sile ne konkurira več delavec, ki se zaposluje po bolj prekarnih, nestabilnih in izkoriščevalskih pogojih.

Industrializacija kot taka pa je ključen element antiimperialističnega boja, saj je samostojna, domača in samozadostna produkcija osnoven predpogoj za ekonomsko suverenost sleherne države in tako faktor emancipacije njenega delavstva – to so razumeli vsi od Lenina do Tita do Gadafija. A če je ekonomska rast držav teh voditeljev delovala v opoziciji neki imperialni velesili, Trump postavlja takšno dialektiko na glavo in hegemonski status velesile razkraja od znotraj. Trumpova dejanja v tem pogledu niso niti nepremišljena niti brez historičnega precedensa. A kakšna je njihova teoretska utemeljitev? Po čigavih knjigah je tovariš Trump moral listati, da svoj politični projekt zastavlja v tej maniri? Njegova doktrina, tako smo odkrili, se še najbolj ujema z izolacionističnimi, suverenističnimi principi, ki jih je zastavila in še vedno uspešno izvaja severnokorejska dinastija Kimov.

Prav ste slišali, dragi tovariši. In vendar, dvomite? Mar želimo resno predlagati, da je Trump iz svojih obiskov korejske demilitarizirane cone odnesel kaj več, kot poslovna darila? Prav to in nič drugega! Očitno je namreč, da je Trump poslanstvo svojega drugega mandata zvesto zastavil po zgledu severnokorejske državne ideologije Juche – ta vsebuje historičnomaterialistične ideje marksizma-leninizma s poudarkom na nacionalni suverenosti in postavlja, da lahko sleherna država prosperira zgolj, ko postane samozadostna ter osvoji politično, gospodarsko in vojaško neodvisnost. Pri tem Juche ne zagovarja totalne izolacije, temveč zatrjuje, da države bolje medsebojno funkcionirajo, ko enkrat »pometejo pred lastnim pragom«, torej ko zagotovijo lastno, samozadostno produkcijo in se tako na mednarodnem prizorišču srečajo v bolj uravnovešenih odnosih. Kot je zapisal tovariš Kim Jong Il: »Samostojnost ni konflikt v internacionalizmu, ampak podlaga za njegovo okrepitev.« Kot pa je še pred njim zapisal ustanovitelj Severne Koreje, tovariš Kim Il Sung: »Težka industrija s proizvodnjo strojev za svojo hrbtenico predstavlja temelj samostojne nacionalne ekonomije.«

In kako drugače naj bi se ameriški imperializem končal kot z vrnitvijo tovarn na ozemlje ZDA in tako z zožanjem njenega ekonomskega obsega v samostojnega, samozadostnega, nacionalnega? Kako drugače naj bi ameriški proletariat kadarkoli vodil pomenljivo razredno akcijo, ko je sam le majhen del sestavljanke in s tem nosilec le majhnega vzvoda v ožilju Amerike kot globalne kreature? Reindustrializacija, torej, in uravnovešenje tržnih odnosov z ostalimi državami – prav te politične cilje je Trump očitno pobral od svojih severnokorejskih kolegov in prav tam, dragi tovariši, v samem zlomu verig neoliberalne mednarodne izmenjave, tam in samo tam leži možnost presega sedanjega reda stvari.

Še vedno niste prodani? Naj tudi omenimo, da tovariš Trump, naš lumpenrevolucionar, poleg te strategije ekonomske samoemancipacije s svojo politiko tudi aktivno povzroča proletarizacijo male buržoazije po zgledu nikogar drugega kot tovariša Mao Zedonga? Res je, breme carin, ki so vodile k višanju cen surovih materialov in izdelkov, seveda lažje prevzamejo korporacije kot pa majhna podjetja – lastniki slednjih, ki veljajo kot zgodovinsko najbolj reakcionarni razred kapitalističnih družb, si bodo sedaj morali najti prave službe, se pridružiti vrstam delavcev in podkrepiti njihov razredni boj. Omenimo tudi, kako Trump aktivno demantira buržoazni državni aparat, kako krči parazitalni birokratski sektor, kako pospešuje padec profitne stopnje ZDA – in kako se povrh vsega odmika od imperialističnega konflikta v Ukrajini, načrtno oslabuje NATO ter meče luč na Evropsko odvisnost od ameriške vojaške moči? Morda, dragi tovariši, boste sprevideli, kako prav nominalna politična reakcija danes postavlja možnosti za izgradnjo nečesa popolnoma novega in nezaslišanega – socializma z ameriškimi karakteristikami.

Na tej točki nas boste morda hoteli ustaviti, nas potegniti za rokav, prekiniti naš govor na podiju. Kako ste grobi! Pa vendar vam prisluhnemo. Vprašate nas: Kaj pa dolar? Kaj pa ameriški dolar? Veliko ste povedali o reindutrializaciji kot bojda pogoju delavske emancipacije in sredstvu osamosvajanja od globalnega trga. Ampak, ali ne želi Trump zagotoviti, kljub vsemu, da pa dolar ohrani položaj globalne rezervne valute? Mar ne grozi s še večjimi carinami za vse, ki bi hoteli valuto opustiti kot glavno sredstvo mednarodne izmenjave? Kako naj bi se to skladalo s kakršnimikoli antiimperialističnimi pretenzijami, ki mu jih pripisujete? Do tega, dragi tovariši, seveda še pridemo. A ne pred kratkim glasbenim premorom.

***

Ostali smo torej pri vprašanju dolarja. Da ga lahko razjasnimo, moramo najprej prevetriti ekonomsko vlogo, ki jo ZDA igra oziroma ki jo je do pred kratkim igrala na mednarodnem trgu: Ta se za naše potrebe začne malo pred koncem druge svetovne vojne, s sporazumom Bretton Woods, v katerem so leta 1944 države zaveznice sklenile, kako naj zgleda povojna svetovna ekonomska ureditev. Dogovorjeno je bilo, da bi vrednosti posameznih nacionalnih valut – Francoskih frankov, Britanskih funtov, Iranskih rialov in tako naprej – postale vezane na vrednost ameriškega dolarja, torej da bi imele fiksne menjalne tečaje, dolar sam pa bi bil krit z ameriškim zlatom. ZDA so si namreč takrat lastile približno dve tretjini svetovnih zalog zlata. Takšen sistem bi zagotovil stabilnost mednarodne izmenjave, saj bi preprečil pretirana nihanja menjalnih tečajev, ki so med drugim povzročila dolžniške krize v 30-ih. Članice sporazuma so v zameno za ustoličenje dolarja kot globalne rezervne valute prejele dostop do trga Združenih držav in obrambo njihovih pomorskih sil. ZDA so po drugi strani poleg dominance dolarja pridobile geopolitične zaveznike za hladno vojno ter številne nove izvozne trge.

A takšen sistem je vseboval posebno protislovje: Če sta globalna ekonomija in s tem povpraševanje po ameriških dolarjih konstantno naraščala, je zaloga zlata po drugi strani ostajala stabilna. Ker so ZDA z leti začele tiskati več denarja, da zadovoljijo mednarodno povpraševanje in hkrati financirajo različne vojne ter razvojne programe, je dolar tako doživel močno inflacijo, ki pa jo je ameriška vlada vztrajno prikrivala in zanikala. Realna kupna moč valute je zaradi prekomernega tiskanja čedalje bolj odstopala od njene uradne konvertibilnosti z zlatom, ki je bila zastavljena pri 35 dolarjev na unčo. Vrednost dolarja je tako v praksi bila precenjena, saj je ameriška vlada še naprej trdila, da je vsak dolar dejansko vreden toliko v zlatu, kot bi moral biti.

Na diskrepanco med realno in uradno vrednostjo dolarja je prva posumila Francija. Ta je v šestdesetih letih preko trgovanja z ZDA nabrala na milijarde ameriških dolarjev, o njihovi realni vrednosti pa je eventuelno začela gojiti dvome, ko je videla, kako lahkodušno so ZDA tiskale in zapravljale denar za vojno v Vietnamu. Leta 1968 je Francija tako zahtevala istovreden odkup ameriškega zlata za svojo zalogo dolarjev, pri čem so se ji postopoma pridružile tudi druge podpisnice sporazuma Bretton Woods. A ker ZDA zaradi razlik v realni in uradni vrednosti dolarjev niso imele dovolj zalog zlata za vse države, ki so ga zahtevale, je predsednik Richard Nixon leta 1971 opustil konvertibilnost zlata v dolar in s tem neuradno, a neizpodbitno napravil konec sistemu Bretton Woods.

Zloglasni Nixon šok je odprl pot k transformaciji dolarja v fiat valuto, torej v denar, čigar vrednost ni vezana na nobeno oprijemljivo sredstvo ali blago. Nadaljnjo nadvlado dolarja v mednarodnem trgovanju so ZDA med drugim zagotovile z dominantnostjo na trgu z nafto. Nedolgo po ukinitvi zlatega standarda so Združene države namreč s Saudovo Arabijo sklenile sporazum o tem, da bodo branile monarhijo države, dokler bo ta prodajala nafto izključno v ameriških dolarjih. Novi sistem petrodolarja je Združenim državam zagotovil konsistentno globalno povpraševanje po dolarju, s tem, da so ameriške državne obveznice zamenjale zlato kot varno in likvidno hrambo vrednosti.

Kako v takšnem sistemu države zagotovijo dolarje, s katerimi lahko odkupijo saudsko nafto in vodijo mednarodno tržno izmenjavo? Kot je že v času sporazuma Bretton Woods opazil ekonomist Robert Triffin, lahko rezervna valuta obdrži svoje dominantno mesto le pod pogojem, da država, ki jo izdaja, vodi permanenten trgovinski primanjkljaj – torej da več uvaža, kot izvaža. Nekako mora namreč zagotoviti svetu zadostno količino in dostop do svoje valute, kar lahko stori le tako, da s kupovanjem blaga pošlje v zunanjo cirkulacijo več dolarjev kot jih sama kopiči s prodajo. Ostale države utemeljujejo svoje razvojne modele na izvozu izdelkov Združenim državam, te pa lahko v zameno tiskajo dolar in zagotovijo njegovo dominanco kot rezervna valuta.

Dolarji, ki jih v tej kupčiji prejmejo ostale države, bi zaradi inflacije seveda zgubljali vrednost, ko bi le nabirali prah v nacionalnih bankah, zato jih te države raje reinvestirajo naprej v ameriško premoženje: v delnice, obveznice, vrednostne papirje in nepremičnine. Ves ta tuj finančni kapital, ki teče v ZDA, in tudi sama pozicija dolarja kot globalne rezervne valute, sta torej neposredno povezana s tržnim deficitom Združenih držav. Ta deficit – ki letno znaša med pol bilijona in enim bilijonom dolarjev – pa je Nixonovo maslo, saj je že sama nadevalvacija valute gonila deindustrializacijo: za ameriške potrošnike so uvožene dobrine v praksi postale cenejše kot tiste, proizvedene doma, saj je imel dolar večjo kupno moč v tujini, ameriški izvozi sami pa so postali zunanjim kupcem predragi. 

Proizvodnja Združenih držav je posledično doživela upad tekmovalnosti na mednarodnem trgu, saj višja vrednost dolarja načeloma vodi k cenejšim uvozom, medtem ko nižja vrednost omogoča cenejšo domačo produkcijo in s tem bolj donosne izvoze. ZDA so z ukinitvijo zlatega standarda tako začele svojo permanento transformacijo iz upniške v dolžniško državo, proces, ki so ga zgolj poglobile neoliberalne reforme predsednika Ronalda Reagana. Ta je z nižanjem carin in sprostitvijo mednarodnega pretoka kapitala močno prispeval k financializaciji ameriške ekonomije, ki predstavlja nasprotno plat njene deindustrializacije.

Takšen sistem, kjer Amerika vodi stalni tržni primanjkljaj v zameno za dominanco dolarja, ji je bil doslej pretežno v korist, saj ji je zagotavljal dostop do poceni blaga, dominanco nad mednarodno izmenjavo in obilen pritok finančnega kapitala. Dolar je omogočal Združenim državam, da so še vedno ostale vojaška in finančna velesila, kljub dejstvu, da imajo sedaj manjšo ekonomijo kot mnoge druge države sveta. Tržni deficit je torej vedno bil moč Združenih držav, vzdrževala ga je pa njihova pozicija bankirja sveta, tiskarja rezervne valute. Po običajnih ekonomskih zakonitostih je tako za Ameriko nemogoče zmanjšati svoj tržni primankljaj in hkrati obdržati mednarodno vlogo dolarja. A Trump trdi, da naj bi želel oboje: reindustrializacijo, ki je povezana z zmanjšanjem deficita, in hkrati nadaljnjo dominanco dolarja. Kako eno in drugo združiti? Gre tu za realni cilj ali zgolj za pogajalsko šopirjenje? Lahko govorimo o nekakšni neantagonistični kontradikciji, ki se bo čarobno razrešila sama, a šele, ko jo bo svet bil prisiljen sprejeti? Morda je Trumpova dialektična metoda bolj razvita, kot smo si upali predstavljati.

Želite odgovore. A čaka vas še več zgodovine. Trumpovi administraciji namreč ne moremo dovršno zlezti v glavo, če se ne posvetimo gospodarskemu dvoboju ZDA s Kitajsko, ki je skozi dobri dve desetletji prikazal resnične omejitve neoliberalnega, v financializacijo usmerjenega ekonomskega modela Združenih držav. Pisalo se je leto 2001: Kitajska se je končno pridružila Svetovni trgovinski organizaciji in s tem odprla svoj trg za izmenjavo s širšim svetom. Dogodek velja za enega izmed največjih pospeševalcev deindustrializacije Združenih držav, saj so se mnoga ameriška delovna mesta v tekstilni, jeklarski, in elektronski industriji začela seliti na Kitajsko, kjer je bila delovna sila bistveno cenejša. 

Kitajska je s svojim vstopom v Svetovno trgovinsko organizacijo prejela dostop do ameriškega trga z nizkimi carinami, medtem ko je sama doma še vedno vodila precej zaščitno trgovinsko politiko. Svojo kontinuirano ekonomsko prednost je zagotavljala z različnimi mehanizmi: Carine na ameriški uvoz, subvencije domačim podjetjem in umetno tlačenje vrednosti juana, ki je zagotavljalo nizko ceno proizvodnje. Kitajski razvojni model, ki je za razliko od neoliberalnih vlad slonel na močnem državnem intervencionizmu v ekonomski razvoj, je hitro vodil do razcveta Kitajske kot tovarne sveta, s katero so ZDA imele in še danes imajo največji trgovinski primanjkljaj od vseh držav.

Kakšna je bila ameriška politična reakcija na vzpon Kitajske? Bill Clinton je sam pomagal Kitajcem z vstopom v Svetovno trgovinsko organizacijo, ker je zmotno verjel, da bo gospodarska liberalizacija države privedla tudi do politične, George Bush mlajši pa je bil preveč zaposlen s tako imenovano vojno proti terorju, da bi se posvečal daljnemu vzhodu. Barack Obama je uvedel omejene carine s Kitajsko, katerih namen je bil preprečevanje tako imenovanega dumpinga kitajskih izdelkov na ameriški trg – torej prodaje produktov pod ceno, da se izrine konkurenco. Prvo resno gospodarsko konfrontacijo s Kitajsko je začel šele Trump leta 2018, ko je dvignil carine na mnoge kitajske surovine in prepovedal obratovanje določenih kitajskih megakorporacij v ZDA. A te omejitve, ki naj bi služile zmanjšanju trgovinskega primankljaja Združenih držav s Kitajsko, je pretkana xijinpingovska revizionistična klika preprosto obšla tako, da je povečala prodajo trgom, kot sta Mehika in Vietnam, ki so sami naprej poslovali z ZDA. Učinek Trumpovih carin je bil torej v predsednikovem prvem mandatu minimalen, s čimer se tudi zmogljivost ameriške industrije ni zares občutno okrepila.

Nato je nastopil reformist »Sleepy« Joe Biden. Ta se je, podobno kot Trump, zavedal nujnosti reindustrializacije Združenih držav, a se je, za razliko od svojega predhodnika, te loteval z usmerjenimi subvencijami na specifične industrijske sektorje, s čimer je hotel posnemati metode in kakopak tudi uspeh kitajskega investicijskega modela. A ker Biden očitno ni bral niti Kim Jong Ila niti Mao Zedonga, je v svoji teoretski in praksološki omejenosti skušal zgolj dogmatično imitirati socializem s kitajskimi karakteristikami, pri čemer ni analiziral konkretne družbene situacije Združenih držav. Zaradi tega je spregledal njihove realne gospodarske in nacionalne razmere, tiste nujne »ameriške karakteristike. Rezultat je bil pričakovano klavrn: Odprlo se je veliko tovarn, a te niso mogle znatno konkurirati cenejšim in že desetletja na izvoz optimiziranim kitajskim gigantom, hkrati pa je Biden s takšnimi ukrepi močno poglobil že neskončno nabit vladni primanjkljaj.

Zdaj v Trumpovem drugem mandatu ZDA carinijo praktično cel svet, kar pomeni, da Kitajska resnično ne more preigrati ameriških trgovinskih omejitev. Trumpove carine pa hkrati niso usmerjene samo v specifične sektorje, temveč v vse: lažje in težje industrije, v avte, kovine in luksuzne dobrine. Naj spomnimo ponovno na besede velikega Kim Il Sunga: »Da lahko zgradimo samostojno ekonomijo, ki je razvita na mnogovrsten in celovit način, je nujno treba dati prednost razvoju težke industrije ter istočasno razvoju lažje industrije in agrikulture.« Trumpove tarife, prav revolucionarno, obkljukajo vse te točke.

Ker reindustrializacija ZDA in ohranitev dolarja vsaj po konvencionalni ekonomiki nista združljiva cilja in ker se Trumpova administracija gotovo zaveda osnovnih zakonitosti lastnega gospodarskega sistema, nam ne preostane drugega zaključka kot tega, h kateremu že ves čas napeljujemo: Tovariš Trump je izdajalec svojega političnega programa in s tem ameriške buržoazije. Vodi namreč nekakšno, recimo temu kriptopolitiko: V resnici želi svet osvoboditi nadvlade dolarja, vrniti ameriškemu proletariatu industrijo in tako postaviti pogoj za njegovo nacionalno ekonomsko suverenost. Kar se tiče sodelovanja z Elonom Muskom in mnogimi drugimi miljarderji, Trump ponovno sledi praksološkemu vzoru tovariša Mao Zedonga: Gre za razredni kolaboracionizem, kjer interes ameriškega delavca in kapitalista v nekem obdobju konvergirata v skupni točki – v tem primeru v reindustrializaciji –, a bosta ob razrešitvi tega skupnega interesa ponovno stopila v neposreden, tokrat še bolj izrazit konflikt.

Čemu takšna politika? Ne pozabimo geopolitičnega vidika severnokorejske državne ideologije, kateri se je zavezal Trump. Juche poudarja, da ima vsak narod pravico do samoodločanja in da je popuščanje zunanjim pritiskom najhujša kršitev teh principov. Ne samo, da Trump od znotraj ruši ameriški gospodarski imperij, temveč se tudi odmika od številnih mednarodnih sporazumov in organizacij, da ne omenjamo niti njegovega odmika od ukrajinske vojne. Trump se kot zvesti učenec historičnega materializma zaveda, da pretekla leta niso bila prizanesljiva ameriškemu imperiju in da kažejo na njegov neizogiben zlom. Globalni jug meče ZDA ven iz vsepovsod in se ekonomsko čedalje bolj kosa z Novo celino. Multipolarni svet se kaže kot neizbežna realnost. Trump želi pospešiti to tranzicijo in obenem ublažiti efekt, ki ga bo imela na ameriško ljudstvo. Tako nekako smo si zamislili.

Trump za uveljavitev kakršnihkoli temeljitih sprememb še vedno potrebuje podporo miljarderjev, katere zavaja z obljubami prihajajočega ekonomskega razcveta, ki naj bi jih čakala s transformacijo ZDA iz uvozne v izvozno državo. A v tem procesu na koncu ne bo nastradal ameriški delavec, temveč v prvi vrsti kapitalist, kateremu pravzaprav ni v razrednem interesu, da se Amerika gospodarsko izolira ter tako odpove vsem prednostim, ki spremljajo njen imperialni status. Musk, denimo, je kljub govoričenju o nasprotnem vedno bil in tudi bo podpornik neoliberalizma – njegova proizvodnja se zanaša na uvoz visokokvalificirane delovne sile, na poceni kitajske surovine in izdelke, sam pa tudi zagovarja, da bi eventuelno rad vzpostavil prost pretok kapitala in ljudi med EU in ZDA. 

Kdo bo pokril račun ameriške reindustrializacije? Ameriški kapitalisti. Na koga bodo ti preložili ceno te reindustrializacije in posledičnih podražitev? Na ameriškega delavca. Čigave glave bo ta zasadil na kole, ko bo s koncem ameriškega gospodarskega imperija nemogoče hkrati sprejeti višje cene produkcije, ki pridejo z reindustrializacijo, in obenem zagotoviti enak profitni izkopiček lastniškemu razredu? Odgovor prepuščamo poslušalstvu.

Od našega revolucionarnega fantaziranja se streznimo po kratkem glasbenem odmoru. Vas pa pustimo še z enim vprašanjem: Če reindustrializacija ZDA v prvi vrsti pomeni podražitev produkcije in tako zmanjšanje profitne stopnje ameriškemu kapitalu, zakaj bi potem ameriški kapitalisti sploh podpirali Trumpov izolacionizem? Kaj lahko pridobijo iz takšne kupčije, kar bi odtehtalo odvzem prostega dostopa do globalnega trga? Malo bolj utemeljena špekulacija sledi v kratkem.

***

Nas še vedno poslušate? Če ste prišli tako daleč, vas moramo pohvaliti, dragi tovariši, da ste narejeni iz pravega intelektualnega in revolucionarnega testa, da do resnic, ki jih nosite v svojih srcih, gojite pravo mero kritičnosti in da ste sposobni ohraniti mirno kri v luči raznoraznih teoretskih akrobacij. Hkrati vam moramo žal priznati, da smo vam dolžni opravičilo, kajti v našem prostem in neobteženem teoretskem preigravanju smo vam morda – s prikritjem tega ali onega podatka – predstavili nekoliko zavajujočo sliko situacije. A ne brez razloga! Kar sledi, je negacija ravno zastavljene antiimperialistične narative, na koncu katere vam bo razjasnjen še en možen odgovor na naše začetno vprašanje: Kaj lahko Trumpova politika pomeni za obstoječi status quo? Opazili boste, da z načinom, kako zastavljamo to vprašanje, dopuščamo določeno mero prožnosti v odgovoru. Besede smo tako izbrali, ker želimo izpostaviti nujno kontingentnost zgodovinskih procesov in njihovih razpletov. 

Vsaka politična odločitev, pa naj se konča dobro ali slabo, se začne kot premisa o uspehu. Ta premisa sloni na izračunu moči, na stavi okoli tega, ali imamo dovolj znanja in zaupanja v svoje kapacitete, da lahko sprejmemo tveganje nekih sprememb. Takšna tveganja – mesta, kjer se rutina in preračunljivost srečata s kaosom naključja in negotovostjo – so prizorišča zgodovine. Argumentirali smo že, da reindustrializacija in ohranitev dolarja kot rezervne valute po konvencionalnih ekonomskih zakonitostih nista združljiva cilja. Kaj pa po nekonvencionalnih? Kakšna tveganja lahko Trumpova administracija sprejme, da prepreči rušenje lastnega imperija, ki smo ga doslej prav naduto prikazovali kot neizbežno, ter tako v istem dihu izniči svoj trgovinski deficit in obdrži dominanco dolarja – da takorekoč preseže oziroma, naj nam bo odpuščeno, sublimira osrednjo kontradikcijo svojega ekonomskega sistema? Še malo zgodovine boste pretrpeli, dragi tovariši, potem pa se lotimo kaosa današnjega dne.

Trumpova nova politika ni nastopila od nikoder, brez predhodnega vzora, saj so carine nekoč že rabili kot potencialno rešilno vrv usihajoče ameriške ekonomske moči. Kot vse dobre stvari v zgodovini se je tudi ta pripetila dvakrat: Prvič kot tragedija, drugič kot – uspeh? O tem bomo še videli. Trgovinska vojna v 30-ih letih prejšnjega stoletja, ki jo je takratni ameriški predsednik Herbert Hoover začel proti nasvetom svojih ekonomistov, je potekala po podobnih linijah kot Trumpova današnja. Namen Hooverjevih novih carin na številne izdelke je bilo vzpodbujanje domače zaposlenosti in manufakture v času velike depresije, a njihov dejanski učinek je bil takšen, da so se razmere recesije zaradi povračilnih ukrepov drugih držav zgolj poglobile. Carine so tako v naslednji administraciji v večji meri odpravili s sprejetjem liberalnih tržnih sporazumov in jih zapisali v zgodovino kot politično in gospodarsko polomijo. Zakaj Hooverjevi ukrepi niso uspeli? Ker so pod črto bolj škodili ZDA kot ostalim državam.

Vrnimo se še enkrat na Nixonov primer. Njegova ukinitev zlatega standarda je gotovo bila nadvse riskantna poteza, ki bi se lahko na več frontah izjalovila. Kot eno bi nenadna odpoved konvertibilnosti zlata v dolar lahko povzročila globalno paniko, izgubo zaupanja v dolar in ekstremno inflacijo – slednja se je dejansko pripetila in sredi 70-ih let skoraj ušla nadzoru. Vlagatelji bi lahko vzeli kapital ven iz Amerike in povzročili finančno krizo, države pa bi lahko v ukinitvi zlatega standarda videle razlog za vzpostavitev povračilnih ukrepov ali celo za prekinitev trgovanja z ZDA. 

Do takšnega razsula ameriške ekonomije seveda nikoli ni prišlo. Četudi je Nixonov rug-pull mnoge države prevaral, je bila njihova celotna finančna infrastruktura tedaj že vzpostavljena okoli ameriškega dolarja, realistične alternative, ki bi ga lahko zamenjala, pa tisti čas ni bilo. Hkrati ne smemo pozabiti, da je Amerika takrat še vedno imela največjo ekonomijo in vojsko na svetu ter je posledično nosila obilo mehke moči nad svojimi zaveznicami. Če bi se države uprle Nixonovi enostranski odločitvi o preklicu zlatega standarda, bi to lahko sprožilo obširno finančno krizo in potencialno ogrozilo ves zahodni kapitalistični red – ravno v času hladne vojne, ko si nobena država v zahodnem bloku ni mogla privoščiti prekinitve ekonomskih odnosov z ZDA. Nixon je tako pravilno predvidel, da bo preostali svet – predvsem rastoče ekonomije Zahodne Nemčije in Japonske – prevzel večji šok od prekinitve sistema Bretton Woods kot Amerika.

Današnje geopolitične razmere so seveda popolnoma drugačne kot v Nixonovem času, obenem pa tudi Amerika ni več isti ekonomski gigant, kot je bila pred desetletji. Da bi država vseeno danes asertirala takšne posege v ravnovesje globalnega trgovanja, bi nosilo podobna tveganja kot v času predsednika Nixona s tem, da Združenim državam tokrat manjkajo tisti ključni geopolitični in ekonomski vzvodi, ki so jih takrat obvarovali pred kolapsom. Da Trump kljub neverjetnosti uspeha carin še vedno vztraja pri njih, nam da misliti, da z našo karakterizacijo predsednika kot antiimperialističnega akterja nismo niti malo zgrešili – pa naj ta antiimperializem nastopa kot skrivni cilj Trumpovega morebitnega petdimenzionalnega političnega šaha ali zgolj kot učinek njegove avtentične oholosti. 

Kakorkoli že, Trumpovo administracijo smo dolžni jemati resno: Četudi nam lahko njena politika zgleda kot ozkogledna in samouničujoča, je njegov kabinet, če ne že Trump sam, pač mogel staviti na razplet v prid ameriškemu imperiju, torej v to, da bi carine povzročile večji ekonomski kaos ostalim državam, kot bi ga doživele ZDA. Za trenutek torej pustimo na strani našo herojsko konceptualizacijo Trumpa kot antiimperialističnega kriptobojevnika in si poglejmo podrobneje, kako si člani njegovega ožjega kroga zamišljajo nastop ameriške zlate dobe.

Eno takšno vizijo je že novembra lani ponudil Trumpov ekonomski svetovalec Steven Miran na konferenci konservativnega think-tanka Hudson Institute, kjer je predstavil, kako naj bi dosegli ekonomsko preobrazbo Amerike, ki bi obdržala hegemonski status dolarja in hkrati obudila tekmovalnost ameriške industrije. Problem trenutnega sistema, kot trdi Miran, naj bi ležal v nadevalvaciji ameriškega dolarja, ki naj bi bila posledica neelastičnega povpraševanja po ameriških rezervnih sredstvih. Na kratko povedano: Dolar je precenjen, ker države kupujejo preveč ameriških finančnih sredstev. Ker je dolar precenjen, je ameriška proizvodnja predraga in tako manj donosna.

Za dvig tekmovalnosti ameriških podjetij je Miran orisal nekaj idej, ki bi jih lahko ZDA uporabile, da si kot celota ustvarijo bolj ugodno finančno pozicijo, s katere bi lahko financirale takšno reindustrializacijo. Rekli bomo, je pomislil Miran, da ZDA svetu zagotavljajo tako imenovane globalne javne dobrine, s čimer so mišljene vse ugodnosti, ki jih države prejemajo od dejstva, da so vključene pod ameriško varnostno okrilje, torej da gostijo ameriške baze in tako uživajo ameriško zaščito. Vzdrževati takšen vojaški imperij in hkrati voditi obilen trgovinski deficit je, tako je opazil Miran, zelo drago prizadevanje. Kako iz držav, ki prejemajo ugodnosti ameriške vojaške okupacije, pardon zaščite, izterjati več denarja, se je vprašal? Kako prisiliti druge države, da plačajo ZDA za privilegij, da ZDA nadaljno ohranjajo sistem, ki v prvi vrsti koristi ZDA? 

Provizije na vse transakcije v dolarjih, je sprva pomislil Miran, kajti večina držav med sabo ne posluje v lastnih valutah temveč v ameriški. Nato je še malo premlel: Ostale države bi lahko enostavno sprejele tarife na svoje izvoze Ameriki, s čimer bi vlivale denar ameriški zakladnici. Dalje, se je naprezal, naj ostale države odprejo svoje trge ameriškim izdelkom in tako kupujejo več od nas, tudi orožja. Lahko pa tudi, se je na koncu prav ponosno domislil, preprosto napišejo ček ameriški zakladnici, s čimer bodo neposredno prispevali k vzdrževanju teh naših globalnih javnih dobrin. In če pri tem dolar nekoliko oslabi, tem bolje, kajti takrat bodo naši izdelki cenejši za izvoz, hkrati pa bo to prisililo države, ki imajo obilo premoženja v dolarjih, k pogajalni mizi. To je tudi stava, na katero ameriški kapitalistični razred tvega izgubo vseh prednosti, ki pridejo z neoliberalnim globalnim trgom – da se bo ameriška hegemonija v novem sistemu, kakorkoli bo ta že zgledal, utrdila.

In glej, Miranov načrt okoli tlačenja vrednosti dolarja je spet odmev nekoč že izvedenega političnega manevra. Leta 1985 je Ronald Reagan zasnoval tako imenovani Plaza sporazum, kjer je s takrat glavnimi industrijskimi državami G5 – torej Združenim kraljestvom, Francijo, Zahodno Nemčijo in Japonsko – sklenil, da bodo skupaj delovali v smeri zniževanja vrednosti dolarja, s čimer bi se zmanjšala cena ameriške proizvodnje. Države so se strinjale, da od zdaj na globalnih trgih prodajajo svoje zaloge dolarjev in kupujejo lastne nacionalne valute. To je povečalo povpraševanje po teh valutah, hkrati pa je znižalo povpraševanje po ameriškem dolarju. Takšna strategija je ponovno bolj okoristila Združene države kot države zaveznice, predvsem v izvoz usmerjene ekonomije Zahodne Nemčije in Japonske – slednji so učinki sporazuma prinesli spekulativne mehurčke, ekonomsko destabilizacijo in začetek dolgotrajne stagnacije.

Za zdaj je še prezgodaj reči, kakšne možnosti za uspeh ima Miranov načrt, kajti njegov izid je ponovno odvisen od reakcije drugih držav, ki pa imajo danes nekoliko več vzvodov za upor takšnemu neovazalstvu kot v prejšnjem stoletju. Predvsem tu nosi ključno vlogo Kitajska – v osemdesetih so ZDA bile v veliko močnejši poziciji kot danes, saj takrat še niso bile soočene s takšnim ekonomskim nasprotnikom. V luči sodobne kitajske industrijske moči obstaja velika možnost, da se načrti Trumpove administracije ne uresničijo in namesto, da utrdijo, prej oslabijo ameriško hegemonijo. Prav o takšnem razpletu svarijo nekateri Trumpovi miljarderski podporniki, med njimi tudi Bill Ackman, ki trenutne tarife obravnava kot začetek ekonomske nuklearne vojne.

V prvi vrsti gre pri Trumpovi carinski vojni s Kitajsko za tvegano kalkulacijo okoli tega, kot pravi Miran, da Kitajska kljub carinam pač nima alternative kot to, da izvaža na ameriški trg. To je torej glavna stava Trumpove administracije: da je kitajska ekonomija bolj odvisna od ameriške kot obratno. Kitajska sama pravi, da bo z bojem šla do konca. Kakšne ima možnosti za zmago?

Študije kažejo – da, tovariši, prelistali smo jih –, da kitajska odvisnost od ameriškega trga že vrsto let upada, medtem ko gre pri ZDA za nasprotni trend. Danes je v bistvu večina povpraševanja po kitajskih izdelkih domačega, sicer pa je njena ekonomija sedaj bistveno manj odvisna od izvoza kot je bila v zgodnjih 2000-ih. Kitajska je v preteklih letih močno utrdila gospodarske odnose z ASEAN oziroma Zvezo držav Jugovzhodne Azije, prav tako pa je eksplodiralo njeno trgovanje z Rusijo. Vsa ta nova zavezništva so med drugim vodila tudi k temu, da je Kitajska pred petimi leti zbila Ameriko z mesta največje gospodarske partnerice večine držav sveta.

Stavo Trumpove administracije lahko osmislimo tudi takole: Združenim državam bo lažje reindustrializirati kot bo Kitajski preusmeriti svoje izvoze na nove trge. Reindustrializirati državo, kot je Amerika, pa bi, četudi bi carine delovale kot načrtovano, še vedno vzelo leta in leta – predvsem tudi, ker Trump za razliko od Bidena ne posega po subvencijah kot orodju ekonomske stimulacije. Vse, po drugi strani, kar mora Kitajska storiti, je preusmeriti izvoze ali vliti finančne vzpodbude v svojo gospodarstvo in tako povečati domačo potrošnjo: lahko investira v socialne programe, poviša plače ter s tem kupno moč svojih prebivalcev ali pa investira v svojo infrastrukturo. Seveda bi tu šlo za temeljito adaptacijo kitajskega gospodarskega sistema, a ta bi bila vsekakor laže izvedljiva kot ameriška reindustrializacija. Vse, kar mora Kitajska narediti, je zapravljati lastno valuto.

Ne glede na to, kakšen rezultat bo že prišel iz ameriško-kitajske gospodarske konfrontacije, je jasno, da so neoliberalnemu redu, in s tem v izvoz usmerjenemu razvojnemu modelu, kot sta ga desetletja koristila EU in Kitajska, zdaj šteti zadnji dnevi. A kakšna alternativa ga bo nadomestila? Ali lahko ta ekonomski šok pripelje tudi do dobrih rezultatov za Evropo?

Gotovo je treba poudariti, da carinske vojne z Ameriko v kakršnikoli daljši kapaciteti EU ne more zmagati že zaradi preprostega dejstva, da bo njej prej zmanjkalo blaga za carinjenje kot Ameriki, ki ima z Evropo seveda globok tržni deficit. Morda bi namesto globlje gospodarske subordinacije tu bila priložnost za zdramitev Evrope, da prestrukturira svojo ekonomijo in začne investirati v lastne države, v lastno proizvodnjo in predvsem v tehnologije, ki jih je prej izpuščala: v nuklearno energijo, umetno inteligenco, v superprevodnike, mikročipe in podobno. Investiranje v lastno ekonomijo in gospodarsko povezovanje z drugimi državami sveta je pot, po kateri lahko EU zmanjša svojo odvisnost od ZDA.

Kaj če se ameriška ambicija po gospodarski podreditvi Kitajske izkaže za slabo stavo in prej zagotovi predvsem to, da se preostali svet dokončno reši ekonomskega in vojaškega primeža Združenih držav? Ko evropska zunanja politika ne bo več delovala kot podaljšek ameriških interesov, ko Evropa sama ne bo nič več dekadentno pokorna v zavetju pax Americane, takrat se lahko začne pravo obdobje ameriške civilizacije, osvobojene okovov evropske preteklosti – in s tem morda evropska zlata doba, neobremenjena s težo ameriških imperialnih ambicij in osvobojena njihovega vojaškega, ekonomskega ter kulturnega diktata. Ta dan, tovarišija, je morda bližje, kot si upamo misliti. Dokler ne prispe, pa vztrajamo: Kritična podpora tovarišu Trumpu!

Seznam skladb:

Liao Sha; Ye Mao - Red Sun in the Sky (1:29)

Marty Robbins - Ain’t I Right (3:21) 

Hwang Jin Yong - No Motherland Without You (2:25)