21. 8. 2024 – 21.00

Skupnost Srečanje pod drobnogledom

Audio file
Vir: Kolaž, delo avtorja

V zadnjih treh mesecih smo novinarsko raziskovale delovanje programa Skupnost Srečanje – v nadaljevanju imenovanega Skupnost – ki je namenjen rehabilitaciji odvisnikov od na primer alkohola, prepovedanih drog, spolnosti, računalniških iger. Ustanovitelj programa je Zavod Pelikan Slovenske karitas. Zanimanje nam je vzbudil osebni stik s programom, po katerem smo posumile, da »nekaj ni okej«, a odkrito je daleč onkraj pričakovanj: kader programa se sodeč po dokumentaciji in pričevanjih na svojih delovnih mestih nahaja le v »nujnih primerih« kar je dobesedni navedek iz Verifikacijskega poročila Socialne zbornice Slovenija, s samo vsebino dokumentacije vodstvo programa krši slovensko ustavo, program nima merljivosti uspešnosti, rehabilitacijo psihiatričnih bolnikov prelagajo nanje same, tri leta so v svoji instituciji po pričevanju dveh prič prisilno in brez skrbnika zadrževali otroka, več uporabnikov poroča o psihološkem nasilju in še bi lahko naštevali. 

Oseb, ki niso moškega spola, v Skupnost ne sprejemajo, četudi v Verifikacijskem poročilu Socialne zbornice Slovenije, dokumentu, s katerim Socialna zbornica Slovenije ugotavlja strokovnost programa, navajajo, da pomoč nudijo osebam ne glede na osebne okoliščine, vključno s spolom. S tem program krši 5. člen Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu, ki terja nediskriminatornost obravnave. Zaradi opisane okoliščine bomo torej v prispevku smiselno uporabljale besedo uporabnik, ki ni mišljena kot spolno nevtralna oblika. 

Idejna podstat programa je brošura imenovana Tako preprosto nekdanjega duhovnika, Dona Pierina, ki je leta 1979 v Italiji ustanovil svojo prvo komuno za odvajanje od drog. Toda to je le ena plat njegovega delovanja. Kontroverzni Pierino je med drugim prestal zaporno kazen zaradi goljufij, bil obtožen posilstva več kot dvanajstih uporabnikov komun, njegova politična načela in islamofobne ter antisemitske izjave pa so bile tako skrajne, da se je od njega distancirala celo neofašistična stranka Alleanza Nazionale. Iz rimokatoliške cerkve se je Pierino umaknil sam, da ne bi nanje metal slabe luči. Tedanji slovenski predsednik, Milan Kučan, mu je kljub navedenemu podelil častni znak svobode Republike Slovenije, najvišje državno odlikovanje. Pierinova osrednja podpornika sta ostajala italijanski politik Maurizio Gasparri in zdaj že pokojni nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi.

V Skupnosti je sam položaj Dona Pierina, a tudi bolj obče delovanja institucije, strukturirano na način, da se je z vidika poskusa razumevanja kompleksa družbeno-ekonomskih vplivov zavoda smiselno opreti na spoznanja ameriške sociologinje, Janje Lalich. Lalich sicer raziskuje delovanje kultov, a pri svojem delu opisuje značilnosti organizacij, ki so takšne narave, da jih je za družbeno-politični kontekst delovanja Skupnosti pomembno omeniti, saj nam lahko ponudijo nek trden sociološki uvid v strukturo, ki jo preučujemo. 

Prva izmed teh značilnosti, ki jo zaznamo v delovanju programa, je, da »skupina izraža posebej zavzeto, slepo predanost svojemu vodji […] in njegov sistem prepričanj, ideologijo in prakse razume kot Resnico, kot zakon.« Po navajanju nekdanje zaposlene po vseh prostorih Skupnosti Srečanje visijo fotografije Dona Pierina. Njegova knjižica Tako preprosto je edino gradivo, ki ga morajo uporabniki tedensko preučevati polni dve leti bivanja v komuni, in sicer vsak petek, kot je v izjavi za aprilski prispevek Primorskega vala pojasnil uporabnik Jure.

Posumiti je mogoče, da je s psihološkega vidika tako ekscesivno prebiranje namenjeno ponotranjenju zapisanega – kar pa je v primeru te brošure problematično, saj so v njej številni etično nesprejemljivi pasusi. Denimo odlomek, v katerem Pierino o uporabniku pred vstopom v komuno pojasnjuje: »Prej je bil 'nečlovek'. Sedaj mi delamo na tem, da postane človek.«

Taista knjižica pojasnjuje tudi, kakšni ljudje so – obče – odvisniki, ko zapiše: »Vrh tega je avtosugestija tista, ki pospešuje bolezen našega duha in opravičuje iskanje droge, češ da ne gre za strah oziroma sebičnost, ki jo je treba premagati, temveč za neizogibno dejstvo, ki se mu ne moremo zoperstaviti. /…/ vsakdo, ki vstopi v Skupnost, [mora] zapustiti stil svojega življenja, pa tudi /…/ bistvo samega sebe. Življenjska praksa je bila postavljena v kaos, na slučajnost, na čustvenost, na neposredne potrebe, na zmotne in totalitarne druščine, v 'revne' in obmejne življenjske okoliščine, na nedelavnost, na življenje brez pravil, na neodgovornost. /…/ Mislili smo, da /…/ razširjamo prostor našega življenja, v resnici pa smo razširjali prostor naše smrti in tudi prostor smrti drugih /…/. Ta način mišljenja in življenja je oblika psihofizičnega parazitstva /…/.«

Odvisniki so v Tako preprosto predstavljeni izrazito negativno, stereotipizirano kot psihofizični paraziti oziroma nosilci parazitstva, ki sebi in drugim prinašajo smrt. So sebične, nemoralne, nedelavne osebe brez osebnosti in brez vrednot. Stroka temu nasprotuje. Psihoterapevtka in dolgoletna sodelavka v Projektu človek (ki želi ostati anonimna), ki je prav tako namenjen rehabilitaciji odvisniške populacije, nam je denimo povedala, da »razlog za odvisnost ne more biti, da [oseba] nima vrednot. Nekdo je odvisen, ker trpi, ker doživlja bolečino in ne zna te bolečine rešiti na drug način, kot da se omami, predvsem, da zaduši bolečino.« Pripoznala je tudi, da je odvisnost psihiatrična motnja, ki je »lahko sekundarna ali pa primarna, trend pa kaže, da je sekundarna, saj je veliko teh ljudi imelo za seboj nesrečne okoliščine.«

Kot javni socialnovarstveni program je Skupnost Srečanje zavezana k etičnemu ravnanju z uporabniki. Kako je torej etično, da jim vzbuja krivdo, češ da s parazitstvom psihofizično sebi in drugim prinašajo smrt?

Imamo pa tukaj nemudoma drugo strukturno značilnost sorodnih skupin po Lalich, citiramo: »Vodstvo pri članih vzbuja občutja sramu in/ali krivde, da vpliva nanje in jih kontrolira. Pogosto se to odvija skozi medosebne pritiske in subtilne oblike prepričevanja.« Pomembno je poudariti, da se razvrednotenje v Tako preprosto zgodi skozi simbolno izpraznjenje in razvrednotenje vsebine človeka, s čimer pa v psihologiji osebe nastane praznina, ki jo je treba zapolniti – in to lahko stori samo Skupnost. 

Pomembno je tudi razmerje Skupnosti do širše družbe. Odvisnost je v Tako preprosto predstavljena kot odvod permisivne družbe: »V svetu se pojavlja smer, ki je dokaj strpna v odnosu do droge. Vse kaže, da želijo odmeriti tudi določen prostor, ki naj bi bil namenjen tako imenovani kulturi droge. Odvisni od droge so /…/ spoznali, da je 'boljše zanje', če nadaljujejo s svojim načinom življenja, da se poenotijo z okoljem.« O družbi v Tako preprosto beremo tudi: »Zunaj si bil le orodje drugih, gibal si se pod nenehnim pritiskom, da te ne bodo izdali, tukaj si med prijatelji, ki ti želijo pomagati in iti s teboj na pot upanja,« in »Ne bodo ti pomagali ne teoretiki ne profesorji, pomagale ti bodo osebe, ki so na duši in na telesu zaznamovane s težkimi izkušnjami.«

Tretja značilnost po Lalich: »Skupina ima polarizirano, mi-proti-njim mentaliteto, ki lahko povzroča konflikte s širšo družbo.« Skupnost Srečanje je predstavljena kot edino zavetje v razkrajajoči se družbi. Tako preprosto torej uporabniku javnega socialnovarstvenega programa pojasnjuje, da je parazitski nečlovek, da je družba slaba in mu ne bo pomagala, Skupnost pa je dobra in edina, ki ga lahko reši, četudi je popolnoma jasno, da se to ne bo zgodilo preko pomoči strokovnega kadra, temveč preko souporabnikov programa. S tem je odgovornost za rehabilitacijo preložena na psihiatrične bolnike v poskusu procesa okrevanja. Opozorimo, da motnje odvisnosti po Mednarodnem katalogu bolezni sodijo med duševne in vedenjske motnje, torej med bolezni, česar pa program na noben način ne upošteva.

Da bi uporabniki te strukture ne zaznali, velja v Skupnosti naslednji vzorec sorodnih struktur, ki ga izpostavlja Lalich: »Prevpraševanje, dvom ali nestrinjanje se zavrača ali celo kaznuje.« Zastran tega v knjižici Tako preprosto beremo pasuse kot so: »'Napravi tudi stvari, ki jih ne razumeš, razumel jih boš pozneje.' Verjamem, da je to na začetku edini način, edina drža, ki ti pomaga deblokirati ustaljene navade […].« Iz zapisanega je razvidno, da Tako preprosto uporabnike dejavno spodbuja, da ne prevprašujejo vodstva in da napake, celo nasilje, kot je na primer neprimerna komunikacija, razumejo kot lastno krivdo, ker ne izkazujejo dovolj 'dobre volje'. Odpoved lastnemu mnenju in kritični misli naj bi bila celo nujna za rehabilitacijo, saj je to edini način, ki ti, po knjižici, »pomaga deblokirati ustaljene navade.« Na tem mestu se je smiselno vprašati, v kakšnem odnosu so taki napotki do 39. člena ustave, ki določa svobodo izražanja.

Obenem so nam trije nekdanji uporabniki in ena nekdanja zaposlena v intervjujih zaupale_i, da je vsakemu odklonu od ideologije v komuni sledila sankcija ali psihološki pritisk. Pomenljivo je tudi, da želi vseh pet prič kljub prekinitvi stikov s programom ohraniti anonimnost. Navajajo strah pred pritiski vodstva. V že omenjeni izjavi za Primorski val uporabnik Jure kot enega od načinov delovanja omeni princip kaznovanja, denimo nalaganje dodatnega dela in odvzemanje cigaret. Nekdanji uporabniki so v intervjujih omenjali tudi bolj okrutne oblike kaznovanja, kot je denimo omejevanje hrane: eden od nekdanjih uporabnikov programa, s katerim smo spregovorile, opiše, da mu je na tla padel košček sadja in ker ni želel pojesti umazane hrane, mu je tako imenovani »prvi odgovorni«, ki je v Skupnosti zgolj eden od aktualnih uporabnikov, tisti, na katerega strokovni kader prelaga največ svojih obveznosti, prepovedal, da bi v naslednjih dveh mesecih jedel sadje. Vodstvo programa je bilo o tem obveščeno, a ni posredovalo. Pri tem Jan Stajnko, asistent s Katedre za kazensko pravo Pravne fakultete Maribor, opozarja, da je omejevanje dostopa do hrane fizično nasilje. 

Po drugi strani o ekstremnosti sledenja 'pravilom komune' priča primer, ki so ga ločeno navajale tri priče: uporabniki so prisiljeni vselej pojesti vso hrano. Dve priči sta povedali, da so ljudi s hrano silili do bruhanja, ena od oseb mi je zaupala, da je bruhala tudi sama. Že omenjena psihoterapevtka je komentirala tudi princip kaznovanja: »Gre za kršenje osebnih pravic.« Dodala je, da bi obenem pri tem »tudi v smislu posledic za vedenje posameznika moral o tem vsekakor presojati strokovni delavec. Tukaj lahko sicer pride zaradi tega, ker so osebe še v procesu zdravljenja, tudi do izživljanja nad drugimi in zlorab, kar ima lahko negativne posledice: na individualnem nivoju lahko pride do travm za uporabnika, obenem pa ne daje modela zdravih mej, občutka, da lahko človek sam zase postavi osebne meje in da lahko nekdo tudi spoštuje te njegove meje.«

Skupnost od uporabnikov zahteva, da so drug drugemu psihoterapevti, »družinski člani« in rablji. V kakšne probleme to lahko vodi, nam pričajo eksperimenti, kot sta Milgramov eksperiment in Stanfordski zaporniški eksperiment. 

Priča v skladu s tem denimo navaja, da je v Skupnost vstopil s hudo poškodbo kolena, z vstavljenimi vijaki in zdravniškim opravičilom od dela in določenih dejavnosti. Kljub temu ga je »prvi odgovorni«, po njegovem pričevanju, prisilil v delo in mu zagrozil, da mu bo, če ne bo delal, »zlomil še drugo koleno«. Zvonko Horvat Žnidaršič, vodja programa Skupnost Srečanje, v tem primeru, po izjavi priče zdravniškega mnenja ni spoštoval. Tudi sam je uporabnika silil v delo, češ da ga bo to le okrepilo. Tukaj se vidi notranja ideologija komune, ki se nadpostavlja vsem drugim sistemom in pravilom. Jasno je razvidna tudi prisila k sledenju pravilom komune celo, kadar to ogroža zdravje osebe. To se sklada s še eno značilnostjo, ki jih zaznava Lalich: »Vodja ne odgovarja nobenim avtoritetam.«

V skladu s pogodbo z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju »ministrstvo«) ima vodstvo sicer supervizorja, ki je v tem primeru dr. Bogdan Polajner, a kot sam opozarja, ministrstvo plačuje le 10 supervizorskih srečanj letno, kar je pogostokrat premalo, da bi se globlje strukturne težave sploh razkrile, kaj šele razrešile. Sicer je zgornji primer posebej zaskrbljujoč, ker posega na področje pacientovih pravic, določenih z Zakonom o pacientovih pravicah. Te grobo krši že sam dokument, ki ga morajo pred vstopom v komuno podpisati vsi uporabniki: Terapevtski dogovor za sprejem v program pomoči in celodnevnega bivanja za zasvojene Skupnost Srečanje, Zavod Pelikan. V 6. in 7. členu beremo: »Obisk zdravnika je možen zgolj na osnovi resne bolezni. Opravljanje specialističnih pregledov in zdravljenje kroničnih bolezni je možno šele po šestih mesecih bivanja v skupnosti. Predhodno je potrebno podati pisno vlogo z utemeljitvijo in pridobiti pisno privolitev,« in »Za obiske zdravstvenih ustanov se je obvezno predhodno dogovarjati s strokovnim delavcem, ki vodi center. Dokončno odločitev prinese vodja programa. Za prevoz morajo obvezno poskrbeti svojci […].«

Ta člena so kot protiustavna po našem poizvedovanju prepoznali pravnik in nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, pravnica in profesorica na Fakulteti za družbene vede Barbara Rajgelj in Jan Stajnko s Pravne Fakultete v Mariboru, pa tudi Zastopnik pacientovih pravic, Dušan Žorž. Slednji je za nas pojasnil, »da je v teh prepovedih moč zaznati tako kršitev Ustave kot pacientovih pravic,« in da »se pacient [sicer] lahko odloči, da se ne bo zdravil. Gre za njegovo prostovoljno odločitev, ne pa za vnaprejšnjo zavezo (z grožnjo izključitve iz skupnosti). Zakon o pacientovih pravicah v 34. členu določa možnost vnaprejšnje odpovedi zdravstvene obravnave, vendar le v primeru, ko take odločitve ne bi mogel sprejeti pacient sam in še po postopku, ki je predpisan in v katerem sodelujeta pacientov osebni zdravnik in zastopnik pacientovih pravic. To hkrati pomeni, da zakon ne določa drugih možnosti vnaprejšnje odpovedi zdravljenja, zaradi česar je z vidika zakona zahtevana zaveza iz terapevtskega sporazuma nezakonita.« 

To mnenje je podprl tudi Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, kjer so pojasnili, da Zakon o pacientovih pravicah: »v 6. členu določa, da ima pacient pravico do dostopa do zdravstvene obravnave, prav tako je zagotovljena pravica do nujne medicinske pomoči, ki je ni mogoče kakorkoli pogojevati.«

Ministrstvo tovrstne kršitve ustavnih pravic ni vzelo resno. V odgovoru, ki so nam ga podali, se je sklicevalo na pojasnilo Zavoda Pelikan, češ da je, kot navajajo, »6. točka dogovora podlaga za pogovor izvajalca z uporabnikom glede reševanja njegovih zdravstvenih težav,« pri čemer je »namen doseči premislek uporabnika o njegovem zdravstvenem stanju in morebitnih potrebnih (specialističnih) zdravstvenih pregledih pred vstopom zato, da se izogne morebitnim zdravstvenim težavam, ker program ne zagotavlja zdravstvene oskrbe.« Ministrstvo je izvajalca pozvalo, da člena preoblikuje.

Ob dejstvu, da ministrstvo pri tem zavestno ni upoštevalo mnenj ustreznih uradnih strokovnih služb, temveč je samovoljno sledilo »pojasnilu« Zavoda Pelikan, je nujno opozoriti na probleme odziva pristojnega ministrstva. Najprej opozorimo, da iz 6. in 7. točke izhaja določena praksa ter da ne gre za to, da program »ne zagotavlja zdravstvene oskrbe«, temveč jo onemogočapogojuje in protipravno omejuje, pri čemer terja, kot omenja Žorž, celo odpoved pravici do zdravljenja vnaprejTovrstna prepoved in omejevanje dostopa do zdravnika lahko v najslabšem primeru pomeni ogrožanje življenja, vsekakor pa lahko vodi v trajne okvare zaradi nezdravljenja kroničnih bolezni – odkritih in neodkritih. Ko ministrstvo zavod poziva k preoblikovanju člena, s tem aktivno spodbuja k zakrivanju dokazov nezakonitega delovanja v programu, ki ga sofinancira. Ob navedenem omenimo, da sta v programu le v zadnjih nekaj letih po pričevanjih treh prič umrla kar dva uporabnika v reintegraciji. Šlo naj bi za eno predoziranje in eno nesrečo pri delu – pri slednjem primeru priče sicer niso gotove, ali se je smrt zgodila zaradi odpovedi zastarele opreme Zavoda Pelikan ali pa je bil lastnik opreme drug.

Obenem je z zakonskega vidika prav formulacija, da »program ne zagotavlja zdravstvene oskrbe«, posebej pomenljiva. Na spletni strani Zavoda Pelikan namreč beremo, da so: »terapevtske skupnosti namenjene predvsem zdravljenju in rehabilitaciji uživalcem različnih strupenih in škodljivih snovi […].« Jan Stajnko zastran tega opozarja, da je protipravno, da pravne osebe, ki niso izvajalci zdravstvene dejavnosti, svoje storitve oglašujejo kot zdravljenje. Tudi Zdravstveni inšpektorat pojasnjuje, da, citiramo: »75. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti prepoveduje oglaševanje zdravstvene dejavnosti, ki je zavajajoče, nedostojno oziroma nedovoljeno primerjalno glede na zakon, ki ureja varstvo potrošnikov.«

Novinarska raziskava je sicer odkrila še druge primere nasilja zaposlenih nad uporabniki. Med drugim se je tekom raziskave zgodilo, da je eden od zaposlenih v programu, Branimir Miličević, odkril identiteto ene od anonimnih prič in jo napadel z javno Facebook objavo, ki je ostala objavljena vsaj tri tedne, čeprav je bil Zavod Pelikan nanjo opozorjen. V objavi je Miličević med drugim zapisal: »Mala parazitka pi.kica […] zdaj nas daješ v časopise, da ti je bila odrečena hrana??? In sicer sladkarije?? Da si moral delat?? Pejdi in skrij se v neko luknjo. Nimaš vesti, nimaš, nimaš ponosa, nimaš nič…ti nisi nič!!«


V objavi so bili še drugi podatki, ki razkrivajo informacije o uporabniku, s čimer sta za začetek kršena 15. in 18. člen Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu, ki govorita o varstvu osebnih podatkov in zaščiti uporabnikov pred nasiljem. V zvezi s tem je Barbara Rajgelj opozorila tudi, da iz primera, citiramo, »izhaja, da na strani zaposlenih obstajajo frustracije, ki jih delodajalec ne naslavlja s sistemskimi ukrepi, zaposleni pa nimajo mehanizmov za soočanje z njimi; takšne javne objave znižujejo zaupanje javnosti v kakovost programov, pri čemer se zastavlja vprašanje upravičenosti javnega financiranja in zavezanosti države zagotoviti primerne programe na področju zdravljenja odvisnosti.«

Na primer nas je opozorila anonimna priča sama. Je pa ta izjava pomenljiva, ker deloma potrjuje kršitve iz naslednjega primera izpričane zlorabe. Ta je dovolj resen, da je Društvo Ključ ob seznanitvi s situacijo predlagalo, naj se preko njih poda uradno prijavo. Gre za primer osebe, ki je bila v otroštvu za tri leta prisilno nameščena v program, kjer pa nato ni imela primernega varstva, saj strokovni delavci z otrokom niso bili redno prisotni. Sama priča nam pojasnjuje, da je stike s strokovnim kadrom imela povprečno dvakrat tedensko. Otrok v tem času ni imel možnosti šolanja. Kot so nam pojasnili na Generalni policijski upravi, v splošnem velja, navajamo: »da v primerih protipravnega zadrževanja govorimo o kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti, kjer je določeno, da se z zaporom kaznuje tistega, ki koga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja. V kolikor je mladoletna oseba zaupana v varstvo in vzgojo nekomu, le ta pa hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe ali jo sili k pretiranemu delu, ki ni primerno njeni starosti […] ali z njo surovo ravna ali jo trpinči, gre za kaznivo dejanje Zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje,« opredeljeno v 192. členu Kazenskega zakonika. 

Še toliko bolj problematično je, da je pri tej osebi med njenim izpričano prisilnim bivanjem v programu po pričevanju druge priče prišlo do hude nesreče pri delu, ki ni bilo primerno njeni starosti. Oseba si je, kot trdi priča, ki je bila ob dogodku prisotna, skoraj v celoti odrezala prst. Jan Stajnko je glede tega podal obširno mnenje, ki primer nadrobneje osvetli: »Kakršnokoli siljenje otrok k delu (v smislu prisilnega dela) je v Sloveniji protipravno in praviloma predstavlja izvršitev kaznivega dejanja. Toliko bolj so sporne prakse, ko se izvaja organizirano siljenje k delu, siljenje k pretiranemu delu, po možnosti brez zagotavljanja ustrezne varnosti pri delu […]. Prisilno delo izrecno prepoveduje tudi Ustava RS, in sicer v 49. členu, kakor tudi mednarodni sporazumi […]. Posebej glede prisilnega dela otrok pa je ključnega pomena Konvencija o prepovedi najhujših oblik dela otrok in takojšnjem ukrepanju za njihovo odpravo […]. Kakšne oblike dela je treba šteti za prisilno delo otrok je pojasnjeno v Priporočilu MOD št. 190. To primeroma vključuje delo z nevarnimi stroji, opremo ali orodji in rokovanje s težkim tovorom oziroma prevažanje takšnega tovora, nočno delo, primere, kadar je otrokovo gibanje nerazumno omejeno na prostore delodajalca, kadar se otrokom onemogoča obvezno šolanje in podobno.«

Ker gre v dotičnem primeru za otroka, ki je bil v instituciji domnevno zaprt proti svoji volji, Stajnko omenja še: »Posebej občutljivi so primeri, ko se k delu sili otroka, ki je hkrati v razpolagalnem razmerju, primeroma, ker se takšnemu otroku zaradi izkoriščanja njegovega prisilnega dela nudi prevoz, nastanitev, omejuje njihov stik z bližnjimi ali prosto gibanje in podobno. V takšnih primerih lahko siljenje otroka k delu in organizacija takšnega procesa prerasteta tudi v trgovino z ljudmi v smislu drugega odstavka 113. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).« Konec citata. V sklopu tega je pomembno opozoriti, da smo iz zanesljivega vira prejele informacijo o tem, da Skupnost Srečanje tudi prodaja produkte dela svojih uporabnikov, natančneje mlečne izdelke, kar pa ima lahko, kot opisuje Stajnko, različne pravne implikacije. To velja zlasti, če bi se v načinu in organizaciji dela v komunah prepoznalo elemente prisilnega dela in/ali se ugotovilo, da ima razmerje med uporabniki, ki izdelke izdelujejo, in Skupnostjo Srečanje elemente razpolagalnega razmerja.

Z vidika obveznega dela – v nekaterih primerih prisilnega – je pomembno navesti, da Lalich ugotavlja, da skupine, kakršne sama preučuje, pogosto uporabljajo »prakse, ki vplivajo na mišljenje posameznika,« med drugim stroge delovne rutine z namenom, da ljudi miselno preusmerijo in »zatrejo vse dvome v skupino in njeno vodstvo.« Priče navajajo prav slednje. Delo se eksplicitno uporablja, da uporabniki ne bi preveč razmišljali, obenem pa gre za rigidno zasnovano rutino z močnimi elementi nadzora. Iz izjave uporabnika Jureta za Primorski val izvemo, da se osebe med fizičnim delom ne smejo niti usesti ali dati rok v žepe, saj jih sicer čakajo sankcije, denimo dodatno opravljanje dela.

Knjižica Tako preprosto delo postavlja kot osrednje domnevno sredstvo rehabilitacije. Kot je na primer v njej zapisano, citiramo: »Z resnim delom, opravljenim z vztrajnostjo in odločnostjo, postavimo temelj resničnemu in popolnemu življenju.« Konec citata. Tu imamo zopet insinuacijo, da so odvisnice_ki homogena skupina, odvisnost pa posledica njihovih značajskih slabosti. Dober primer in hkrati uvid v zmotnost tega nam je dal nekdanji uporabnik, seznanjen s primerom souporabnika, ki ima po njegovem pričevanju, kot je zapisano, citiramo: »težave s psiho; tesnobe in depresije ga mučijo.« Zapisal je, da komuna »sigurno ni pravi naslov za njegove težave, ker on nima težav z delom, je zelo priden za delat, /…/ rabi [pa] strokovno pomoč in individualno obravnavo, ki je komuna ne nudi!« 

Vidimo, da tudi sami nekdanji uporabniki zaznavajo težave v posplošitvah in zatirajočih mnenjih o tem, kaj je odvisnost in kakšne osebe zbolijo za to motnjo. Po drugi strani se zdi, da ta princip vse preočitno – posebej ob upoštevanju političnega ozadja Dona Pierina – spominja na parolo »delo osvobaja«; na to nakazuje tudi manipulativna obljuba »resničnega in popolnega življenja«, ki je kajpak oksimoron. Resnično življenje ni nikoli popolno. Vidimo, da so obljube prazne – visokoleteče »nagrade« za dvomljive postopke rehabilitacije, ki niso nujno to, za kar se predstavljajo. Zdi se, da delo tako služi predvsem miselni zaposlitvi, da uporabnik ne razpozna sistemskih problemov programa.

Da je znotraj programa vsakršna osebna svoboda, vključno s svobodo mišljenja, nevarna, opisuje tudi ena od prič, ki pove, da v komuni ni bilo dovoljeno, da bi bil kdorkoli kadarkoli sam. Tudi tekst Tako preprosto je glede tega jasen: »Nikakršnega izoliranja! Nikoli sam, nikoli v majhnih skupinah!« Naveden je še eden od načinov nadzora, ki jih ugotavlja Lalich: »Vodstvo diktira, včasih tudi zelo nadrobno, kako morajo člani misliti, ravnati in čutiti.«

Ob primerih, ki smo jih orisali tekom prispevka, 17. člen Terapevtskega dogovora navaja: »Klici in obiski so dovoljeni samo najožjim sorodnikom (tudi partner), ki sodelujejo v programu. Za vse ostale izjeme se morate v naprej posvetovati in dogovori s strokovnim delavcem konkretnega centra Skupnosti Srečanje.« 42. člen ustave določa, da se imajo ljudje pravico svobodno združevati, Barbara Rajgelj pa nam je pojasnila, da so temeljne človekove pravice »izven razpolagalne sfere pogodbenih strank.« Mar ni torej tudi 17. člen dokumenta kršitev Ustave Republike Slovenije? Gre za poseg v pravico do druženja, ki je močnejši, kot na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic in celo v zaporih.

Dovolite mi na tem mestu kratek ekskurz v prvoosebnost. Žal imam glede tega tudi sama osebni primer. Teče namreč že deveti mesec, ko mi Zvone Horvat Žnidaršič preprečuje stik s prijateljem, ki je še januarja preko drugega uporabnika izrazil, da želi stike z menoj, takoj ko bo to mogoče. To je bilo izrečeno po tem, ko mi je Horvat Žnidaršič zatrjeval, da prijatelj stikov z menoj ne želi. Iz zanesljivega vira sem izvedela tudi, da Horvat Žnidaršič zaradi mojega poskušanja, da bi izvedela karkoli o bližnjem – trenutno niti ne vem, ali je še živ – na prijatelja psihološko pritiska in ga manipulira.

Podobno je eden od nekdanjih uporabnikov glede poseganja v zasebnost zapisal: »Sem bil priča, kako so mojega frenda prepričevali in mu prali mozag, naj pusti punco, čeprav ni niti pila, niti cigaret kadila, pridna v šoli oz. faxu, ampak uspeli so ga prepričat, da je toxična za njega in njegovo terapijo in je prekinil vse stike z njo!« Isti nekdanji uporabnik je napisal tudi: »[…] veliko dečkov so uničili na tak način, ker so jim tako sprali možgane s komunsko ideologijo.« 

»Podrejenost vodji ali skupini [ki] od članov zahteva, da prekinejo stike z družino in prijatelji,«. To je še ena od značilnosti strukture skupin, ki jih preučuje Lalich. Tako preprosto glede tega navaja: »Ne vdajaj se domotožju po domu, družini, dekletu/fantu, možu/ženi ali otrokom. […] Potrebna sta pogum in iskrenost – danes, ne jutri – kajti sicer boš zapadel v vrtinec prejšnjih spominov in ponovnih vab. In tedaj bo prepozno! Končal boš tam, kjer so končali tvoji prijatelji, ki so samo sanjali, toda niso storili ničesar, da bi svoje sanje uresničili.«

Odstavek diktira čustvovanje, posega v najbližje stike, sodi o fiktivnih »prijateljih«, insinuira, da so vse osebe, ki so odvisne, obdane samo z osebami, ki so »slabo končale«, nekako pa iz te skupine izvzame vse osebe, ki so se v stiski obrnile na Skupnost – »edino rešitev«, pri čemer imamo še eno spetost z značilnostmi skupin, kakršne preučuje Lalich: »Skupina je elitistična in sebi, svojim vodjem in članom pripisuje poseben vzvišen status (npr. […] vodja [je] na posebni misiji rešitve človeštva.)«

V naslednjem odstavku iz Tako preprosto so uporabniki neposredno spodbujani, da ne iščejo pomoči v stroki: »Ne bodo ti pomagali ne teoretiki ne profesorji, pomagale ti bodo osebe, ki so na duši in na telesu zaznamovane s težkimi izkušnjami.« Takšno ravnanje je pri bolnikih s kronično boleznijo, kot je odvisnost, izjemno nevarno in tvegano, saj ljudi spodbuja, da ne iščejo pomoči tam, kjer bi jim dejansko usposobljene osebe lahko pomagale, temveč da ostajajo v zavodu, ki jim strokovne pomoči dejansko ne nudi.

Zastran tega se odpira popolnoma novo polje kršitev. Namreč: ne glede na to, kakšna so sporočila knjižice Tako preprosto in izjav prič, vodstvo Skupnosti trdi, da z uporabniki izvaja »strokovno delo«, pri čemer pa pregled relevantne dokumentacije – Verifikacijskega poročila Socialne zbornice Slovenije in Končnega poročila za leto 2023, oddanega Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – razkrije številne nejasnosti, neskladja in težave. 

Prva, najočitnejša in skladna z doslej orisanim, je, da iz verifikacijskega poročila izhaja, da se kader v komunah nahaja samo v »nujnih primerih.« Poročilo tako uvodoma za vse zaposlene osebe navaja, v kakšnem obsegu so v programu zaposlene ter kje to delo opravljajo. V njem so navedene naslednje lokacije: Svetovalna pisarna Ljubljana, Reintegracijski center Bertoki, Komuna Nova Gorica, Komuna Vremski Britof, Komuna Čadrg in Informativno-svetovalna pisarna Ajdovščina. Minimalno skupno število ur, ki naj bi ga strokovni kader na lokacijah komun izvedel sodeč po verifikacijskem poročilu, je 8.600.

Pet prič, s katerimi sem opravila poglobljene intervjuje, ter še štiri, ki so mi informacijo potrdile neformalno, s tem v nasprotju navajajo, da se strokovni kadri na lokacijah nahajajo enkrat do dvakrat tedensko po okvirno štiri ure, kar na letni ravni nanese na 1.200 ur za vse lokacije komun. Razlika med seštevkom ur, ki ga enotno izpričajo priče, in seštevkom v verifikacijskem poročilu je tako 7.400 delovnih ur. 

Hkrati v istem Verifikacijskem poročilu kasneje piše: »Vlagatelj navaja, da so strokovni delavci vključenim uporabnikom na voljo vsak dan od 7:00 do 23:00 ure. Informacija, pridobljena na ogledu programa dne 16. 9. 2022: strokovni delavci so uporabnikom v tem času na voljo telefonsko, v nujnih primerih pa tudi v Skupnosti.« Iz zapisanega je mogoče sklepati, da se na svojem delovnem mestu nahajajo le v »nujnih primerih,« saj delovni čas ni izvzet iz termina, v katerem so kadri dostopni telefonsko. Podobno izhaja iz izjave strokovnega delavca Alojzija Štefana, ki je v svoji izjavi v prispevku za Primorski val navedel, da strokovni delavci v komune prihajajo »kakor tako imenovana intervencija.« V najboljšem primeru lahko zapišemo, da ni jasno, koliko časa kader preživi v službi, in da priče ne znajo opredeliti, kje se delavke_ci v času, ko niso v komunah, nahajajo ter kaj počnejo.

O vprašanju (ne)prisotnosti kadrov na delovnem mestu sem se posvetovala tudi z Barbaro Rajgelj. Zapisala je: »/…/ praviloma je v pogodbi med naročnikom (MDDSZ) in izvajalcem določeno, kakšne so posledice, če delo na projektu ni opravljeno. Sem skoraj prepričana, da bi v takem primeru moralo priti do sankcij na podlagi neizvršitve pogodbe (morda so te specificirane v pogodbi, če niso, pa veljajo sankcije, ki jih ureja Obligacijski zakonik, zlasti vračilo neupravičeno izplačanega zneska). Poleg tega bi lahko šlo tudi za kaznivo dejanje goljufije, če gre za modus operandi, ki ga izvajalec naklepno izvaja za pridobivanje protipravne premoženjske koristi.«

Ministrstvo z orisanim stanjem do naše novinarske raziskave ni bilo seznanjeno, saj od Socialne zbornice Slovenije vse od septembra 2022 poročila sploh ni pridobilo. V elektronskem sporočilu 17. junija so nam namreč zapisale_i, citiramo: »MDDSZ razpolaga z verifikacijskimi poročili oziroma verifikacijami, veljavnimi v času prijave programov na javni razpis. Ne razpolaga pa z verifikacijskimi poročili obnovljenih verifikacij.« Konec citata. To pomeni, da se kot financer projekta ministrstvo ni seznanilo s posodobljenim vsebinskim poročilom o strokovnosti programa, ki ga financira z več sto tisoč evri letno. Naj omenimo, da je bil program Skupnost srečanje s strani zbornice verificiran leta 2008, leta 2015 in nato leta 2022, torej vsakih sedem let. Zdi se, da bi bilo upravičeno pričakovati, da ministrstvo tak dokument pridobi in se tudi seznani z njegovo vsebino.

Podobno nejasnost zasledimo tudi, če skušamo iz Verifikacijskega poročila Socialne zbornice Slovenije in Končnega poročila za leto 2023 razbrati, s koliko uporabniki ima Skupnost opravka letno. V verifikacijskem poročilu beremo, da je bilo v komune leta 2021 mesečno v povprečju vključenih 18,66 uporabnika, 1,75 uporabnika v reintegraciji in 17,81 svojcev, ter da je,: »Predvideno število občasnih uporabnikov na letni ravni /…/ 350,« kar skupaj nanese na povprečno 388,22 uporabnikov. V Končnem poročilu iz 2023 pa beremo, da so v Skupnosti obravnavali skupno 909 uporabnikov, med njimi naj bi jih bilo kar 563 anonimnih. Če primerjamo številke obeh poročil, ugotovimo, da Skupnost v uradni dokumentaciji navaja, da je doživela nenaden porast uporabnikov v letu 2023 in sicer s 388 v 2021 na 909 v 2023, kar v odstotkih pomeni 134-odstotni porast uporabnikov. 

Toda sopostavimo to z informacijo, ki jo je podala ena od nekdanjih zaposlenih v Zavodu Pelikan, ki je povedala: »V Zavodu Pelikan so hoteli pridobiti za svoje programe čim več ljudi, čeprav sem sama pri svojem strokovnem delu čutila, da ni prav, da bi uporabniki iz Pripravljalnega centra morali v komune tudi, kadar sem strokovno ocenjevala, da za to niso primerni. Pogosti so bili očitki, da je ljudi premalo. Težava tu je, da ministrstvo zahteva, da mora biti vsak mesec v program vključenih dovolj ljudi, zato je tukaj šlo za računico z ljudmi.«

Če naj bi bilo ljudi nenehno premalo, kako to, da jih je bilo v letu 2023 za kar 134-odstotno več kot pričakovano? Če nekdanja zaposlena navaja, da je šlo že v preteklosti za računice z ljudmi – mar ni podatek, da se je v letu 2023 od neznano kje pojavilo skoraj 600 povsem nepričakovanih uporabnikov, vsaj malce sumljiv? 

Obenem pa je pomembno, da naj bi bila osnova programa Skupnosti pomoč ljudem, ki so vključeni v komune – kdaj in v kakšnem obsegu se torej izvaja ta pomoč? Morda nam bo situacija bolj obvladljiva, če se vrnemo k izjavam oseb, ki imajo vsakodnevni stik s programom. Morda je najbolj povedno, če pogledamo, kaj v Skupnosti sodi med skupine za samopomoč. Ena od nekdanjih zaposlenih v Zavodu Pelikan navaja, da »v komunah delo poteka predvsem preko skupin za samopomoč, skupine, vodene s strani delavcev, pa so v komuni približno enkrat do dvakrat na teden.« Poudarila je, da »bolj prevladujejo skupine za samopomoč.« Podobno, a še natančneje, je za Primorski val opisal uporabnik Jure, ki je povedal, da uporabniki vstanejo ob sedmi uri zjutraj, se uredijo, pospravijo, nato delajo od osmih do dvanajstih ter od dveh do šestih. Navajal je tudi več različnih skupin, ki potekajo od ponedeljka do sobote in ki jih brez izjeme vodijo uporabniki sami, brez strokovnega kadra. Naštel je skupine »skupinskih trenutkov«, ki potekajo ob ponedeljkih in torkih, skupinsko meditacijo, skupino »počutje«, skupinsko branje knjižice Tako preprosto Dona Pierina in skupino petja italijanskih pesmi.

Izjava tega uporabnika je lep vpogled v delovanje komune na tedenski ravni, saj uporabnik opisuje potek celotnega dne od jutra do večera in vseh dni od ponedeljka do nedelje. Pri tem ne navaja, da bi se jim na katerikoli točki redno pridružil strokovni kader, iz česar lahko dodatno sklepamo, da strokovni kader v komunah dejansko ni redno prisoten. Potemtakem je tistih vsaj 8.600 ur, ki bi naj bile v skladu z verifikacijskim poročilom opravljene v komunah, precej zanesljivo težko pojasniti.

To odpre novo vprašanje, in sicer vprašanje o financiranju. Kaj natanko je, če se kader precej gotovo večinoma ne nahaja na svojem delovnem mestu, financirano z javnimi sredstvi ministrstva?

In poglejmo zdaj, koliko teh sredstev dejansko je: V letu 2023 je bilo sredstev, ki jih je programu namenilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skladno s končnim poročilom 211.800 evrov, za leto 2024 pa so mi z ministrstva posredovali podatek, da bo takšnih sredstev skupno 230.000 evrov. Program je v letu 2023, ko je v njem aktivno celokupno sodelovalo 45 uporabnikov, od samih uporabnikov prejelo dodatnih 75.000 evrov. Ta sredstva predstavljajo večji delež (ali celoto) denarne socialne pomoči, kar marsikateremu uporabniku predstavlja vsa finančna sredstva. Iz tega sledi, da uporabniki iz zavoda po dveh letih izstopijo povsem brez finančne varnosti in torej v socialno ranljivem položaju, kar je zaradi stresnosti situacije med drugim tudi samostojni dejavnik tveganja za recidiv.

Z vsemi manjšimi prilivi je v letu 2023 program prejel 319.300 evrov. Pričakovati je, da bo letos znesek še višji, ker nam je ministrstvo v uradni elektronski pošti sporočilo, da namerava programu podeliti dodatna sredstva. In za kaj? 

Tukaj nastopi še ena značilnost, ki jih pri svojem delu opaža Lalich: »Preokupiranost skupine s pridobivanjem denarja.« Problem odvisnosti v slovenskem prostoru ni celovito naslovljen. Bogdan Polajner je uvodoma v svojem pisnem odgovoru na naša novinarska vprašanja zapisal, da z večino navedb potencialnih težav v programu ni bil seznanjen. Zastran metodologij dela in problemov, ki se pojavljajo pri zdravljenju odvisnosti v Sloveniji, je pojasnil, da po njegovih izkušnjah: »do odstopanj od strokovno pravilnega in etičnega dela v programih pomoči zasvojenim osebam in njihovim družinam prihaja iz več razlogov.« 

Izpostavil je dva sistemska problema: »V Sloveniji kljub tradicionalnim težavam z zasvojenostmi še zmeraj nimamo celovitega študija adiktologije. Strokovni delavci v svojih osnovnih študijih (socialno delo, psihologija, pedagogika, medicina s psihiatrijo ...) tako prejemajo le fragmentarna adiktološka znanja. Pomanjkljivo znanje se seveda odraža v konkretnem delu z uporabniki in v vodenju tovrstnih programov.« Konec citata. Navedel je, da je stanje podobno tudi marsikje v tujini, a da to ni razlog, da si ga ne bi prizadevale_i spremeniti. Drugi problem je videl v premajhnem obsegu supervizijskih ur, saj ministrstvo, kot je pojasnil, omogoči »zgolj 15 polnih ur supervizije.« Pojasnil je, da je to absolutno premalo in dodal, da bi »v izrazito kompleksnih programih, kamor spada tudi delo z zasvojenimi osebami, potrebovali vsaj eno supervizijsko seanso tedensko!« Dodal je, da od januarja letos Karitas naroča trikrat več supervizijskih ur in jih tudi financira.

Dokumentov o tem sicer žal nimamo, iz verifikacijskega poročila pa izhaja, da so v Skupnosti v letih 2019, 2020 in 2021 trdili, da je bilo pri njih opravljenih polnih 10 supervizisjkih srečanj po devetdeset minut, žal pa so v letu 2019 zagotovili le 4, v letu 2020 5, v letu 2021 pa 9 list prisotnosti, ki dejansko dokumentirajo izvedbo teh srečanj. Polajner nam ni pojasnil, ali bi moral te listine podpisati tudi sam, tako da nimamo nobenega dodatnega vira, razen zagotovila vodstva Zavoda Pelikan Socialni zbornici Slovenije, da je bilo v preteklih letih dejansko izvedeno polno število supervizisjkih ur. 

Toda prav problema, ki ju Polajner navaja, sta idealna za izkoriščanje sistema: adiktologinj_ov nimamo, torej tudi stroke zares ne. Kaj torej sploh ocenjuje Socialna zbornica, ko podeljuje svoje verifikacije in kako naj bi program, ki ne zajema niti ene osebe s področja klinične psihologije, psihoterapije ali psihiatrije, zadoščal kriterijem strokovnosti, v resnici ni jasno. 

Odvisnice_ki so še vedno ena najbolj marginaliziranih družbenih skupin in tako je njihove stiske tudi zelo lahko izrabljati in z njimi »delati računico«. Obenem je nadzor nad izvajanji teh programov popolnoma nezadosten in možnost, da bi bile nepravilnosti odkrite – kaj šele sankcionirane – je minimalna. Inšpekcije so napovedane, izobraževanja gredo lahko skozi eno uho noter in skozi drugo ven. To še posebej velja, če se zavedaš, da ti v času delovnika v bistvu večino časa ne bo treba biti v službi in se nihče niti ne bo pobrigal_a, kje si. To sta sicer tudi edina dva ukrepa, ki se ju je, seznanjeno z vsemi tu opisanimi kršitvami, domislilo ministrstvo, ki ga trenutno vodi Levica. 

Preden se je popolnoma nehalo odzivati, nam je napisalo, citiramo: »Seznanjamo vas /…/, da bo ministrstvo /…/ izvedlo nadzor, s katerim bo preverilo, ali se program vsebinsko in kadrovsko izvaja skladno s prijavo na razpis. Na ministrstvu smo tudi pripravili pobudo za SZS, da bo le-ta v okviru pogodbe med SZS in MDDSZ za program Skupnost Srečanje izvedla inštruktažno svetovanje, ki je namenjeno spremljanju uporabe strokovnih metod, izvajanja strokovnih usmeritev in uresničevanju Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu. Strokovnost programa je namreč v pristojnosti Socialne zbornice (SZS).«

Zakaj je torej naposled bistvena ta primerjava z načeli delovanj skupin, kakršne preučuje Lalich? Ker tovrstne skupine, ki so sociološko dobro raziskane, praviloma delujejo po preprosti shemi: ljudem obljubljajo nedosegljive ideale, poslužujejo se sumljivih praks za doseganje teh idealov, dejansko pa jih preko psiholoških manipulacij ohranjajo v svojem okolju, da na njihov račun služijo visoke zneske. 

Po vsem opisanem je v predstavljenem primeru mogoče postaviti sum, da vodstvo komun Skupnost Srečanje izkorišča ljudi iz marginalizirane skupine, ki je sistemsko zelo nezaščitena, da si jih preko psihološkega razvrednotenja podredi, nakar ti ljudje sami ohranjajo pri življenju program, v okviru katerega so »strokovni kadri« plačani za delo, ki ga ne opravljajo. Tolikanj huje je, da pri tem sodeluje država. 

Komisija za preprečevanje korupcije, na katero smo se tekom novinarske raziskave obrnile z novinarskimi vprašanji, ki pa so bila nato po presoji KPK obravnavana kot prijava, je v zvezi s tem ugotovila, da: »Zadeva vsebuje znake kršitev predpisov ali druge relevantne informacije iz pristojnosti drugih organov, in sicer Inšpektorata Republike Slovenije za delo. Obveščamo vas, da smo pristojni organ o vaši prijavi obvestili.«

Toda tak sistem ne vodi le v dobičkarstvo na račun oseb v stiskah – kot smo videle, vodi tudi v številne psihološke in druge zlorabe.

Na Zavod Pelikan smo se obrnile po pojasnila, a jih nismo prejele – direktor Zavoda Pelikan Jože Gornik nam je na zelo specifična vprašanja odgovoril s citatom predstavitve programa s spletne strani, z zanikanjem vseh kršitev, osebno obarvanim napadom na novinarsko delo in pritiskom na uredništvo medija. Preden oddajo zaključimo, izpostavimo še, da so se tako pristojno ministrstvo kot tudi Socialna zbornica in Zavod Pelikan v opisani situaciji sklicevali na prostovoljnost bivanja v socialnovarstvenih programih. Naj najprej zapišemo, da je ta prostovoljnost na psihološki ravni takoj dvorezni meč – izključitev iz neke skupine je psihološko gledano vselej travmatična. Študije kažejo, da gre celo za eno najhujših oblik kaznovanja. Ko oseba nekaj časa biva v neki skupini, lahko ta »prostovoljnost« torej postane sredstvo izsiljevanja. Pogosto te osebe tudi nimajo kam, Skupnost jim jemlje ves denar, odtuji jih od socialne mreže, tako da težje računajo na pomoč prijateljev_ic, potiska pa jih nazaj v družinsko okolje, ki je pri osebah, ki zbolijo za odvisniškimi motnjami, pogosto nevarno, nasilno in vir travme. Obenem tudi Terapevtski dogovor v 11. členu navaja: »[...] Če se ob sprejemu ne dogovorimo drugače, se vam ob odhodu izroči osebne dokumente, medtem ko se denar pošlje staršem oziroma svojcem. Če odgovorni v primeru predčasnega programa ugotovijo, da ni modro izročiti osebnih dragocenosti, denarja ali dokumentov, vam jih niso dolžni izročiti, ampak jih pošljejo svojcem. [...]«. Konec citata. 

Kriminalistka Sabina Jarc s policijske postaje Celje nam je glede tega pojasnila, da je zadrževanje dokumentov vselej nezakonito. Priče obenem navajajo, da je iz programa težko izstopiti tudi zato, ker se ob izraženi želji psihološki pritiski vršijo tako nad uporabniki kot njihovimi svojci. Prostovoljnost bivanja se tako po eni strani izrablja za grožnje, po drugi strani pa je težko z gotovostjo trditi, da sploh obstaja. Že sam vstop se ne zdi zares prostovoljen. V članku za Primorski val so štiri osebe opisale, da so se odločale med komuno in cesto ali celo smrtjo. Obenem nam je ena od zaposlenih v Skupnosti Srečanje, Adela Krištof, v elektronski korespondenci v zvezi z omenjenim osebnim primerom zapisala, da se prijatelj pred vstopom v komuno ni bil sposoben odločati o tem, ali želi stike ali ne: »Ne vem, če razumete, da ni bil sposoben razmišljati in se pogovarjati na takem nivoju. Jaz to razumem, ker vsakodnevno delam s temi ljudmi [...].« 

Jan Stajnko s Pravne Fakultete v Mariboru opozarja, da prepričanje strokovnega kadra, da se oseba ni sposobna odločiti glede tega ali želi stike z bližnjimi ali ne, postavlja pod vprašaj tudi veljavnost privolitve ob podpisu pogodbe, saj ta pogodba terja odpoved številnim osebnim svoboščinam, tudi pravici do združevanja, določeni z 42. členom Ustave RS. Stajnko pojasnjuje, da: »je zato celotna praksa sporna,« saj »lahko nekomu vzameš prostost samo, če v to veljavno privoli ali če ti kaj takšnega dovoli država, seveda pod pogoji sorazmernosti in legitimnosti cilja.« Konec citata. Sodeč po mnenju gospe Krištof je v veljavnost privolitve vsaj nekaterih uporabnikov mogoče podvomiti.»V takšnih primerih bi lahko šlo za kazniva dejanja prisilitve (132. Kz-1), protipravnega odvzema prostosti (133. Kz-1), potencialno celo ugrabitve (134. Kz-1) oziroma, če ima vse skupaj elemente prisilnega dela, lahko tudi trgovine z ljudmi (113. Kz-1),« je opozoril Stajnko. 

Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so bila tekom priprave prispevka predočena strokovna mnenja o kršitvah Ustave Republike Slovenije, Zakona o pacientovih pravicah in več členov Kazenskega zakonika, a se ministrstvo ni odločilo, da bi kakorkoli resno postopalo. Socialna zbornica Slovenije je kršila Zakon o medijih, saj na naša poizvedovanja, zakaj prihaja do neskladij v njihovem verifikacijskem poročilu, sploh ni odgovorila.

Pričujoči prispevek je obenem tudi poziv – od Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zahtevamo, da poda pobudo za kriminalistično preiskavo in za čas trajanja le-te začasno zaustavi financiranje programa, ki mora biti permanentno, če bi se ugotovilo, da je v programu dejansko prihajalo do kršitev tako temeljnih državnih aktov, kot sta Ustava Republike Slovenije in Kazenski zakonik. Tudi sicer se zdi finančna podpora programu, ki uporabnikom vsiljuje tako neetično čtivo, kot je Tako preprosto, zavržno dejanje. Obenem pozivamo ministrstvo, da osebam, ki so trenutno nameščene v Skupnost Srečanje, nemudoma ponudi možnost nastanitve v primernem programu (denimo v Projektu človek), v katerem do tovrstnih kršitev ne prihaja ter brez odlašanja pripravi pobudo za državni visokopražni center za zdravljenje odvisnosti, saj je dejstvo, da takega centra nimamo, nesprejemljivo. 

Socialno zbornico Slovenije pozivamo, naj nemudoma razišče neskladja iz verifikacijskega poročila in Zavod Pelikan zaradi ekscesivnega kršenja Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu brez odlašanja izključi iz svoje organizacije. 

Apeliramo tudi na nevladne organizacije, da se vzpostavi iniciativa, ki bi ljudem v stiski zaradi odvisnosti pomagala najti varne in strokovne programe, ki bi jim lahko pomagali. Priče ugotavljajo, da se trenutno mnogi ljudje obračajo na programe izven Slovenije, pri nas po njihovih besedah ostajajo le najbolj ranljive osebe, ki si drugega ne morejo privoščiti. Iščejo pomoč in, ko se obrnejo na Skupnost Srečanje, dobijo, kot je povedala ena od nekdanjih zaposlenih, »mačka v žaklju«

Odprti termin je pripravila Anja Radaljac. 

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Komentarji

sova / 12. September 2024 / 18.34

Bravo za prispevek. Večina kritičnih komentatorjev žal sploh ne razume poante.

anjar / 13. September 2024 / 9.53

hvala obema - meni je po vseh letih dela v tem kulturno-političnem prostoru še vedno izjemno, kako zelo se da pri nas zvajat s problema. da tukaj govorimo o nekih strukturnih težavah, ki jih je treba raziskat, npr. in dejstvo, da ni na novinarkah_jih, da to storimo, ampak na drugih organih, na nas je, da povemo zgodbo in zberemo pričevanja ... jaz sem tu res šla korak dlje po mojem in mnenja v članku so strokovna ... in še vedno se pogovarjamo o tem, kako kak posamični uporabnik dojema program.

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.