21. 8. 2024 – 21.00

Skupnost Srečanje pod drobnogledom

Audio file
Vir: Kolaž, delo avtorja

V zadnjih treh mesecih smo novinarsko raziskovale delovanje programa Skupnost Srečanje – v nadaljevanju imenovanega Skupnost – ki je namenjen rehabilitaciji odvisnikov od na primer alkohola, prepovedanih drog, spolnosti, računalniških iger. Ustanovitelj programa je Zavod Pelikan Slovenske karitas. Zanimanje nam je vzbudil osebni stik s programom, po katerem smo posumile, da »nekaj ni okej«, a odkrito je daleč onkraj pričakovanj: kader programa se sodeč po dokumentaciji in pričevanjih na svojih delovnih mestih nahaja le v »nujnih primerih« kar je dobesedni navedek iz Verifikacijskega poročila Socialne zbornice Slovenija, s samo vsebino dokumentacije vodstvo programa krši slovensko ustavo, program nima merljivosti uspešnosti, rehabilitacijo psihiatričnih bolnikov prelagajo nanje same, tri leta so v svoji instituciji po pričevanju dveh prič prisilno in brez skrbnika zadrževali otroka, več uporabnikov poroča o psihološkem nasilju in še bi lahko naštevali. 

Oseb, ki niso moškega spola, v Skupnost ne sprejemajo, četudi v Verifikacijskem poročilu Socialne zbornice Slovenije, dokumentu, s katerim Socialna zbornica Slovenije ugotavlja strokovnost programa, navajajo, da pomoč nudijo osebam ne glede na osebne okoliščine, vključno s spolom. S tem program krši 5. člen Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu, ki terja nediskriminatornost obravnave. Zaradi opisane okoliščine bomo torej v prispevku smiselno uporabljale besedo uporabnik, ki ni mišljena kot spolno nevtralna oblika. 

Idejna podstat programa je brošura imenovana Tako preprosto nekdanjega duhovnika, Dona Pierina, ki je leta 1979 v Italiji ustanovil svojo prvo komuno za odvajanje od drog. Toda to je le ena plat njegovega delovanja. Kontroverzni Pierino je med drugim prestal zaporno kazen zaradi goljufij, bil obtožen posilstva več kot dvanajstih uporabnikov komun, njegova politična načela in islamofobne ter antisemitske izjave pa so bile tako skrajne, da se je od njega distancirala celo neofašistična stranka Alleanza Nazionale. Iz rimokatoliške cerkve se je Pierino umaknil sam, da ne bi nanje metal slabe luči. Tedanji slovenski predsednik, Milan Kučan, mu je kljub navedenemu podelil častni znak svobode Republike Slovenije, najvišje državno odlikovanje. Pierinova osrednja podpornika sta ostajala italijanski politik Maurizio Gasparri in zdaj že pokojni nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi.

V Skupnosti je sam položaj Dona Pierina, a tudi bolj obče delovanja institucije, strukturirano na način, da se je z vidika poskusa razumevanja kompleksa družbeno-ekonomskih vplivov zavoda smiselno opreti na spoznanja ameriške sociologinje, Janje Lalich. Lalich sicer raziskuje delovanje kultov, a pri svojem delu opisuje značilnosti organizacij, ki so takšne narave, da jih je za družbeno-politični kontekst delovanja Skupnosti pomembno omeniti, saj nam lahko ponudijo nek trden sociološki uvid v strukturo, ki jo preučujemo. 

Prva izmed teh značilnosti, ki jo zaznamo v delovanju programa, je, da »skupina izraža posebej zavzeto, slepo predanost svojemu vodji […] in njegov sistem prepričanj, ideologijo in prakse razume kot Resnico, kot zakon.« Po navajanju nekdanje zaposlene po vseh prostorih Skupnosti Srečanje visijo fotografije Dona Pierina. Njegova knjižica Tako preprosto je edino gradivo, ki ga morajo uporabniki tedensko preučevati polni dve leti bivanja v komuni, in sicer vsak petek, kot je v izjavi za aprilski prispevek Primorskega vala pojasnil uporabnik Jure.

Posumiti je mogoče, da je s psihološkega vidika tako ekscesivno prebiranje namenjeno ponotranjenju zapisanega – kar pa je v primeru te brošure problematično, saj so v njej številni etično nesprejemljivi pasusi. Denimo odlomek, v katerem Pierino o uporabniku pred vstopom v komuno pojasnjuje: »Prej je bil 'nečlovek'. Sedaj mi delamo na tem, da postane človek.«

Taista knjižica pojasnjuje tudi, kakšni ljudje so – obče – odvisniki, ko zapiše: »Vrh tega je avtosugestija tista, ki pospešuje bolezen našega duha in opravičuje iskanje droge, češ da ne gre za strah oziroma sebičnost, ki jo je treba premagati, temveč za neizogibno dejstvo, ki se mu ne moremo zoperstaviti. /…/ vsakdo, ki vstopi v Skupnost, [mora] zapustiti stil svojega življenja, pa tudi /…/ bistvo samega sebe. Življenjska praksa je bila postavljena v kaos, na slučajnost, na čustvenost, na neposredne potrebe, na zmotne in totalitarne druščine, v 'revne' in obmejne življenjske okoliščine, na nedelavnost, na življenje brez pravil, na neodgovornost. /…/ Mislili smo, da /…/ razširjamo prostor našega življenja, v resnici pa smo razširjali prostor naše smrti in tudi prostor smrti drugih /…/. Ta način mišljenja in življenja je oblika psihofizičnega parazitstva /…/.«

Odvisniki so v Tako preprosto predstavljeni izrazito negativno, stereotipizirano kot psihofizični paraziti oziroma nosilci parazitstva, ki sebi in drugim prinašajo smrt. So sebične, nemoralne, nedelavne osebe brez osebnosti in brez vrednot. Stroka temu nasprotuje. Psihoterapevtka in dolgoletna sodelavka v Projektu človek (ki želi ostati anonimna), ki je prav tako namenjen rehabilitaciji odvisniške populacije, nam je denimo povedala, da »razlog za odvisnost ne more biti, da [oseba] nima vrednot. Nekdo je odvisen, ker trpi, ker doživlja bolečino in ne zna te bolečine rešiti na drug način, kot da se omami, predvsem, da zaduši bolečino.« Pripoznala je tudi, da je odvisnost psihiatrična motnja, ki je »lahko sekundarna ali pa primarna, trend pa kaže, da je sekundarna, saj je veliko teh ljudi imelo za seboj nesrečne okoliščine.«

Kot javni socialnovarstveni program je Skupnost Srečanje zavezana k etičnemu ravnanju z uporabniki. Kako je torej etično, da jim vzbuja krivdo, češ da s parazitstvom psihofizično sebi in drugim prinašajo smrt?

Imamo pa tukaj nemudoma drugo strukturno značilnost sorodnih skupin po Lalich, citiramo: »Vodstvo pri članih vzbuja občutja sramu in/ali krivde, da vpliva nanje in jih kontrolira. Pogosto se to odvija skozi medosebne pritiske in subtilne oblike prepričevanja.« Pomembno je poudariti, da se razvrednotenje v Tako preprosto zgodi skozi simbolno izpraznjenje in razvrednotenje vsebine človeka, s čimer pa v psihologiji osebe nastane praznina, ki jo je treba zapolniti – in to lahko stori samo Skupnost. 

Pomembno je tudi razmerje Skupnosti do širše družbe. Odvisnost je v Tako preprosto predstavljena kot odvod permisivne družbe: »V svetu se pojavlja smer, ki je dokaj strpna v odnosu do droge. Vse kaže, da želijo odmeriti tudi določen prostor, ki naj bi bil namenjen tako imenovani kulturi droge. Odvisni od droge so /…/ spoznali, da je 'boljše zanje', če nadaljujejo s svojim načinom življenja, da se poenotijo z okoljem.« O družbi v Tako preprosto beremo tudi: »Zunaj si bil le orodje drugih, gibal si se pod nenehnim pritiskom, da te ne bodo izdali, tukaj si med prijatelji, ki ti želijo pomagati in iti s teboj na pot upanja,« in »Ne bodo ti pomagali ne teoretiki ne profesorji, pomagale ti bodo osebe, ki so na duši in na telesu zaznamovane s težkimi izkušnjami.«

Tretja značilnost po Lalich: »Skupina ima polarizirano, mi-proti-njim mentaliteto, ki lahko povzroča konflikte s širšo družbo.« Skupnost Srečanje je predstavljena kot edino zavetje v razkrajajoči se družbi. Tako preprosto torej uporabniku javnega socialnovarstvenega programa pojasnjuje, da je parazitski nečlovek, da je družba slaba in mu ne bo pomagala, Skupnost pa je dobra in edina, ki ga lahko reši, četudi je popolnoma jasno, da se to ne bo zgodilo preko pomoči strokovnega kadra, temveč preko souporabnikov programa. S tem je odgovornost za rehabilitacijo preložena na psihiatrične bolnike v poskusu procesa okrevanja. Opozorimo, da motnje odvisnosti po Mednarodnem katalogu bolezni sodijo med duševne in vedenjske motnje, torej med bolezni, česar pa program na noben način ne upošteva.

Da bi uporabniki te strukture ne zaznali, velja v Skupnosti naslednji vzorec sorodnih struktur, ki ga izpostavlja Lalich: »Prevpraševanje, dvom ali nestrinjanje se zavrača ali celo kaznuje.« Zastran tega v knjižici Tako preprosto beremo pasuse kot so: »'Napravi tudi stvari, ki jih ne razumeš, razumel jih boš pozneje.' Verjamem, da je to na začetku edini način, edina drža, ki ti pomaga deblokirati ustaljene navade […].« Iz zapisanega je razvidno, da Tako preprosto uporabnike dejavno spodbuja, da ne prevprašujejo vodstva in da napake, celo nasilje, kot je na primer neprimerna komunikacija, razumejo kot lastno krivdo, ker ne izkazujejo dovolj 'dobre volje'. Odpoved lastnemu mnenju in kritični misli naj bi bila celo nujna za rehabilitacijo, saj je to edini način, ki ti, po knjižici, »pomaga deblokirati ustaljene navade.« Na tem mestu se je smiselno vprašati, v kakšnem odnosu so taki napotki do 39. člena ustave, ki določa svobodo izražanja.

Obenem so nam trije nekdanji uporabniki in ena nekdanja zaposlena v intervjujih zaupale_i, da je vsakemu odklonu od ideologije v komuni sledila sankcija ali psihološki pritisk. Pomenljivo je tudi, da želi vseh pet prič kljub prekinitvi stikov s programom ohraniti anonimnost. Navajajo strah pred pritiski vodstva. V že omenjeni izjavi za Primorski val uporabnik Jure kot enega od načinov delovanja omeni princip kaznovanja, denimo nalaganje dodatnega dela in odvzemanje cigaret. Nekdanji uporabniki so v intervjujih omenjali tudi bolj okrutne oblike kaznovanja, kot je denimo omejevanje hrane: eden od nekdanjih uporabnikov programa, s katerim smo spregovorile, opiše, da mu je na tla padel košček sadja in ker ni želel pojesti umazane hrane, mu je tako imenovani »prvi odgovorni«, ki je v Skupnosti zgolj eden od aktualnih uporabnikov, tisti, na katerega strokovni kader prelaga največ svojih obveznosti, prepovedal, da bi v naslednjih dveh mesecih jedel sadje. Vodstvo programa je bilo o tem obveščeno, a ni posredovalo. Pri tem Jan Stajnko, asistent s Katedre za kazensko pravo Pravne fakultete Maribor, opozarja, da je omejevanje dostopa do hrane fizično nasilje. 

Po drugi strani o ekstremnosti sledenja 'pravilom komune' priča primer, ki so ga ločeno navajale tri priče: uporabniki so prisiljeni vselej pojesti vso hrano. Dve priči sta povedali, da so ljudi s hrano silili do bruhanja, ena od oseb mi je zaupala, da je bruhala tudi sama. Že omenjena psihoterapevtka je komentirala tudi princip kaznovanja: »Gre za kršenje osebnih pravic.« Dodala je, da bi obenem pri tem »tudi v smislu posledic za vedenje posameznika moral o tem vsekakor presojati strokovni delavec. Tukaj lahko sicer pride zaradi tega, ker so osebe še v procesu zdravljenja, tudi do izživljanja nad drugimi in zlorab, kar ima lahko negativne posledice: na individualnem nivoju lahko pride do travm za uporabnika, obenem pa ne daje modela zdravih mej, občutka, da lahko človek sam zase postavi osebne meje in da lahko nekdo tudi spoštuje te njegove meje.«

Skupnost od uporabnikov zahteva, da so drug drugemu psihoterapevti, »družinski člani« in rablji. V kakšne probleme to lahko vodi, nam pričajo eksperimenti, kot sta Milgramov eksperiment in Stanfordski zaporniški eksperiment. 

Priča v skladu s tem denimo navaja, da je v Skupnost vstopil s hudo poškodbo kolena, z vstavljenimi vijaki in zdravniškim opravičilom od dela in določenih dejavnosti. Kljub temu ga je »prvi odgovorni«, po njegovem pričevanju, prisilil v delo in mu zagrozil, da mu bo, če ne bo delal, »zlomil še drugo koleno«. Zvonko Horvat Žnidaršič, vodja programa Skupnost Srečanje, v tem primeru, po izjavi priče zdravniškega mnenja ni spoštoval. Tudi sam je uporabnika silil v delo, češ da ga bo to le okrepilo. Tukaj se vidi notranja ideologija komune, ki se nadpostavlja vsem drugim sistemom in pravilom. Jasno je razvidna tudi prisila k sledenju pravilom komune celo, kadar to ogroža zdravje osebe. To se sklada s še eno značilnostjo, ki jih zaznava Lalich: »Vodja ne odgovarja nobenim avtoritetam.«

V skladu s pogodbo z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju »ministrstvo«) ima vodstvo sicer supervizorja, ki je v tem primeru dr. Bogdan Polajner, a kot sam opozarja, ministrstvo plačuje le 10 supervizorskih srečanj letno, kar je pogostokrat premalo, da bi se globlje strukturne težave sploh razkrile, kaj šele razrešile. Sicer je zgornji primer posebej zaskrbljujoč, ker posega na področje pacientovih pravic, določenih z Zakonom o pacientovih pravicah. Te grobo krši že sam dokument, ki ga morajo pred vstopom v komuno podpisati vsi uporabniki: Terapevtski dogovor za sprejem v program pomoči in celodnevnega bivanja za zasvojene Skupnost Srečanje, Zavod Pelikan. V 6. in 7. členu beremo: »Obisk zdravnika je možen zgolj na osnovi resne bolezni. Opravljanje specialističnih pregledov in zdravljenje kroničnih bolezni je možno šele po šestih mesecih bivanja v skupnosti. Predhodno je potrebno podati pisno vlogo z utemeljitvijo in pridobiti pisno privolitev,« in »Za obiske zdravstvenih ustanov se je obvezno predhodno dogovarjati s strokovnim delavcem, ki vodi center. Dokončno odločitev prinese vodja programa. Za prevoz morajo obvezno poskrbeti svojci […].«

Ta člena so kot protiustavna po našem poizvedovanju prepoznali pravnik in nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, pravnica in profesorica na Fakulteti za družbene vede Barbara Rajgelj in Jan Stajnko s Pravne Fakultete v Mariboru, pa tudi Zastopnik pacientovih pravic, Dušan Žorž. Slednji je za nas pojasnil, »da je v teh prepovedih moč zaznati tako kršitev Ustave kot pacientovih pravic,« in da »se pacient [sicer] lahko odloči, da se ne bo zdravil. Gre za njegovo prostovoljno odločitev, ne pa za vnaprejšnjo zavezo (z grožnjo izključitve iz skupnosti). Zakon o pacientovih pravicah v 34. členu določa možnost vnaprejšnje odpovedi zdravstvene obravnave, vendar le v primeru, ko take odločitve ne bi mogel sprejeti pacient sam in še po postopku, ki je predpisan in v katerem sodelujeta pacientov osebni zdravnik in zastopnik pacientovih pravic. To hkrati pomeni, da zakon ne določa drugih možnosti vnaprejšnje odpovedi zdravljenja, zaradi česar je z vidika zakona zahtevana zaveza iz terapevtskega sporazuma nezakonita.« 

To mnenje je podprl tudi Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, kjer so pojasnili, da Zakon o pacientovih pravicah: »v 6. členu določa, da ima pacient pravico do dostopa do zdravstvene obravnave, prav tako je zagotovljena pravica do nujne medicinske pomoči, ki je ni mogoče kakorkoli pogojevati.«

Ministrstvo tovrstne kršitve ustavnih pravic ni vzelo resno. V odgovoru, ki so nam ga podali, se je sklicevalo na pojasnilo Zavoda Pelikan, češ da je, kot navajajo, »6. točka dogovora podlaga za pogovor izvajalca z uporabnikom glede reševanja njegovih zdravstvenih težav,« pri čemer je »namen doseči premislek uporabnika o njegovem zdravstvenem stanju in morebitnih potrebnih (specialističnih) zdravstvenih pregledih pred vstopom zato, da se izogne morebitnim zdravstvenim težavam, ker program ne zagotavlja zdravstvene oskrbe.« Ministrstvo je izvajalca pozvalo, da člena preoblikuje.

Ob dejstvu, da ministrstvo pri tem zavestno ni upoštevalo mnenj ustreznih uradnih strokovnih služb, temveč je samovoljno sledilo »pojasnilu« Zavoda Pelikan, je nujno opozoriti na probleme odziva pristojnega ministrstva. Najprej opozorimo, da iz 6. in 7. točke izhaja določena praksa ter da ne gre za to, da program »ne zagotavlja zdravstvene oskrbe«, temveč jo onemogočapogojuje in protipravno omejuje, pri čemer terja, kot omenja Žorž, celo odpoved pravici do zdravljenja vnaprejTovrstna prepoved in omejevanje dostopa do zdravnika lahko v najslabšem primeru pomeni ogrožanje življenja, vsekakor pa lahko vodi v trajne okvare zaradi nezdravljenja kroničnih bolezni – odkritih in neodkritih. Ko ministrstvo zavod poziva k preoblikovanju člena, s tem aktivno spodbuja k zakrivanju dokazov nezakonitega delovanja v programu, ki ga sofinancira. Ob navedenem omenimo, da sta v programu le v zadnjih nekaj letih po pričevanjih treh prič umrla kar dva uporabnika v reintegraciji. Šlo naj bi za eno predoziranje in eno nesrečo pri delu – pri slednjem primeru priče sicer niso gotove, ali se je smrt zgodila zaradi odpovedi zastarele opreme Zavoda Pelikan ali pa je bil lastnik opreme drug.

Obenem je z zakonskega vidika prav formulacija, da »program ne zagotavlja zdravstvene oskrbe«, posebej pomenljiva. Na spletni strani Zavoda Pelikan namreč beremo, da so: »terapevtske skupnosti namenjene predvsem zdravljenju in rehabilitaciji uživalcem različnih strupenih in škodljivih snovi […].« Jan Stajnko zastran tega opozarja, da je protipravno, da pravne osebe, ki niso izvajalci zdravstvene dejavnosti, svoje storitve oglašujejo kot zdravljenje. Tudi Zdravstveni inšpektorat pojasnjuje, da, citiramo: »75. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti prepoveduje oglaševanje zdravstvene dejavnosti, ki je zavajajoče, nedostojno oziroma nedovoljeno primerjalno glede na zakon, ki ureja varstvo potrošnikov.«

Novinarska raziskava je sicer odkrila še druge primere nasilja zaposlenih nad uporabniki. Med drugim se je tekom raziskave zgodilo, da je eden od zaposlenih v programu, Branimir Miličević, odkril identiteto ene od anonimnih prič in jo napadel z javno Facebook objavo, ki je ostala objavljena vsaj tri tedne, čeprav je bil Zavod Pelikan nanjo opozorjen. V objavi je Miličević med drugim zapisal: »Mala parazitka pi.kica […] zdaj nas daješ v časopise, da ti je bila odrečena hrana??? In sicer sladkarije?? Da si moral delat?? Pejdi in skrij se v neko luknjo. Nimaš vesti, nimaš, nimaš ponosa, nimaš nič…ti nisi nič!!«


V objavi so bili še drugi podatki, ki razkrivajo informacije o uporabniku, s čimer sta za začetek kršena 15. in 18. člen Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu, ki govorita o varstvu osebnih podatkov in zaščiti uporabnikov pred nasiljem. V zvezi s tem je Barbara Rajgelj opozorila tudi, da iz primera, citiramo, »izhaja, da na strani zaposlenih obstajajo frustracije, ki jih delodajalec ne naslavlja s sistemskimi ukrepi, zaposleni pa nimajo mehanizmov za soočanje z njimi; takšne javne objave znižujejo zaupanje javnosti v kakovost programov, pri čemer se zastavlja vprašanje upravičenosti javnega financiranja in zavezanosti države zagotoviti primerne programe na področju zdravljenja odvisnosti.«

Na primer nas je opozorila anonimna priča sama. Je pa ta izjava pomenljiva, ker deloma potrjuje kršitve iz naslednjega primera izpričane zlorabe. Ta je dovolj resen, da je Društvo Ključ ob seznanitvi s situacijo predlagalo, naj se preko njih poda uradno prijavo. Gre za primer osebe, ki je bila v otroštvu za tri leta prisilno nameščena v program, kjer pa nato ni imela primernega varstva, saj strokovni delavci z otrokom niso bili redno prisotni. Sama priča nam pojasnjuje, da je stike s strokovnim kadrom imela povprečno dvakrat tedensko. Otrok v tem času ni imel možnosti šolanja. Kot so nam pojasnili na Generalni policijski upravi, v splošnem velja, navajamo: »da v primerih protipravnega zadrževanja govorimo o kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti, kjer je določeno, da se z zaporom kaznuje tistega, ki koga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja. V kolikor je mladoletna oseba zaupana v varstvo in vzgojo nekomu, le ta pa hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe ali jo sili k pretiranemu delu, ki ni primerno njeni starosti […] ali z njo surovo ravna ali jo trpinči, gre za kaznivo dejanje Zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje,« opredeljeno v 192. členu Kazenskega zakonika. 

Še toliko bolj problematično je, da je pri tej osebi med njenim izpričano prisilnim bivanjem v programu po pričevanju druge priče prišlo do hude nesreče pri delu, ki ni bilo primerno njeni starosti. Oseba si je, kot trdi priča, ki je bila ob dogodku prisotna, skoraj v celoti odrezala prst. Jan Stajnko je glede tega podal obširno mnenje, ki primer nadrobneje osvetli: »Kakršnokoli siljenje otrok k delu (v smislu prisilnega dela) je v Sloveniji protipravno in praviloma predstavlja izvršitev kaznivega dejanja. Toliko bolj so sporne prakse, ko se izvaja organizirano siljenje k delu, siljenje k pretiranemu delu, po možnosti brez zagotavljanja ustrezne varnosti pri delu […]. Prisilno delo izrecno prepoveduje tudi Ustava RS, in sicer v 49. členu, kakor tudi mednarodni sporazumi […]. Posebej glede prisilnega dela otrok pa je ključnega pomena Konvencija o prepovedi najhujših oblik dela otrok in takojšnjem ukrepanju za njihovo odpravo […]. Kakšne oblike dela je treba šteti za prisilno delo otrok je pojasnjeno v Priporočilu MOD št. 190. To primeroma vključuje delo z nevarnimi stroji, opremo ali orodji in rokovanje s težkim tovorom oziroma prevažanje takšnega tovora, nočno delo, primere, kadar je otrokovo gibanje nerazumno omejeno na prostore delodajalca, kadar se otrokom onemogoča obvezno šolanje in podobno.«

Ker gre v dotičnem primeru za otroka, ki je bil v instituciji domnevno zaprt proti svoji volji, Stajnko omenja še: »Posebej občutljivi so primeri, ko se k delu sili otroka, ki je hkrati v razpolagalnem razmerju, primeroma, ker se takšnemu otroku zaradi izkoriščanja njegovega prisilnega dela nudi prevoz, nastanitev, omejuje njihov stik z bližnjimi ali prosto gibanje in podobno. V takšnih primerih lahko siljenje otroka k delu in organizacija takšnega procesa prerasteta tudi v trgovino z ljudmi v smislu drugega odstavka 113. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).« Konec citata. V sklopu tega je pomembno opozoriti, da smo iz zanesljivega vira prejele informacijo o tem, da Skupnost Srečanje tudi prodaja produkte dela svojih uporabnikov, natančneje mlečne izdelke, kar pa ima lahko, kot opisuje Stajnko, različne pravne implikacije. To velja zlasti, če bi se v načinu in organizaciji dela v komunah prepoznalo elemente prisilnega dela in/ali se ugotovilo, da ima razmerje med uporabniki, ki izdelke izdelujejo, in Skupnostjo Srečanje elemente razpolagalnega razmerja.

Z vidika obveznega dela – v nekaterih primerih prisilnega – je pomembno navesti, da Lalich ugotavlja, da skupine, kakršne sama preučuje, pogosto uporabljajo »prakse, ki vplivajo na mišljenje posameznika,« med drugim stroge delovne rutine z namenom, da ljudi miselno preusmerijo in »zatrejo vse dvome v skupino in njeno vodstvo.« Priče navajajo prav slednje. Delo se eksplicitno uporablja, da uporabniki ne bi preveč razmišljali, obenem pa gre za rigidno zasnovano rutino z močnimi elementi nadzora. Iz izjave uporabnika Jureta za Primorski val izvemo, da se osebe med fizičnim delom ne smejo niti usesti ali dati rok v žepe, saj jih sicer čakajo sankcije, denimo dodatno opravljanje dela.

Knjižica Tako preprosto delo postavlja kot osrednje domnevno sredstvo rehabilitacije. Kot je na primer v njej zapisano, citiramo: »Z resnim delom, opravljenim z vztrajnostjo in odločnostjo, postavimo temelj resničnemu in popolnemu življenju.« Konec citata. Tu imamo zopet insinuacijo, da so odvisnice_ki homogena skupina, odvisnost pa posledica njihovih značajskih slabosti. Dober primer in hkrati uvid v zmotnost tega nam je dal nekdanji uporabnik, seznanjen s primerom souporabnika, ki ima po njegovem pričevanju, kot je zapisano, citiramo: »težave s psiho; tesnobe in depresije ga mučijo.« Zapisal je, da komuna »sigurno ni pravi naslov za njegove težave, ker on nima težav z delom, je zelo priden za delat, /…/ rabi [pa] strokovno pomoč in individualno obravnavo, ki je komuna ne nudi!« 

Vidimo, da tudi sami nekdanji uporabniki zaznavajo težave v posplošitvah in zatirajočih mnenjih o tem, kaj je odvisnost in kakšne osebe zbolijo za to motnjo. Po drugi strani se zdi, da ta princip vse preočitno – posebej ob upoštevanju političnega ozadja Dona Pierina – spominja na parolo »delo osvobaja«; na to nakazuje tudi manipulativna obljuba »resničnega in popolnega življenja«, ki je kajpak oksimoron. Resnično življenje ni nikoli popolno. Vidimo, da so obljube prazne – visokoleteče »nagrade« za dvomljive postopke rehabilitacije, ki niso nujno to, za kar se predstavljajo. Zdi se, da delo tako služi predvsem miselni zaposlitvi, da uporabnik ne razpozna sistemskih problemov programa.

Da je znotraj programa vsakršna osebna svoboda, vključno s svobodo mišljenja, nevarna, opisuje tudi ena od prič, ki pove, da v komuni ni bilo dovoljeno, da bi bil kdorkoli kadarkoli sam. Tudi tekst Tako preprosto je glede tega jasen: »Nikakršnega izoliranja! Nikoli sam, nikoli v majhnih skupinah!« Naveden je še eden od načinov nadzora, ki jih ugotavlja Lalich: »Vodstvo diktira, včasih tudi zelo nadrobno, kako morajo člani misliti, ravnati in čutiti.«

Ob primerih, ki smo jih orisali tekom prispevka, 17. člen Terapevtskega dogovora navaja: »Klici in obiski so dovoljeni samo najožjim sorodnikom (tudi partner), ki sodelujejo v programu. Za vse ostale izjeme se morate v naprej posvetovati in dogovori s strokovnim delavcem konkretnega centra Skupnosti Srečanje.« 42. člen ustave določa, da se imajo ljudje pravico svobodno združevati, Barbara Rajgelj pa nam je pojasnila, da so temeljne človekove pravice »izven razpolagalne sfere pogodbenih strank.« Mar ni torej tudi 17. člen dokumenta kršitev Ustave Republike Slovenije? Gre za poseg v pravico do druženja, ki je močnejši, kot na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic in celo v zaporih.

Dovolite mi na tem mestu kratek ekskurz v prvoosebnost. Žal imam glede tega tudi sama osebni primer. Teče namreč že deveti mesec, ko mi Zvone Horvat Žnidaršič preprečuje stik s prijateljem, ki je še januarja preko drugega uporabnika izrazil, da želi stike z menoj, takoj ko bo to mogoče. To je bilo izrečeno po tem, ko mi je Horvat Žnidaršič zatrjeval, da prijatelj stikov z menoj ne želi. Iz zanesljivega vira sem izvedela tudi, da Horvat Žnidaršič zaradi mojega poskušanja, da bi izvedela karkoli o bližnjem – trenutno niti ne vem, ali je še živ – na prijatelja psihološko pritiska in ga manipulira.

Podobno je eden od nekdanjih uporabnikov glede poseganja v zasebnost zapisal: »Sem bil priča, kako so mojega frenda prepričevali in mu prali mozag, naj pusti punco, čeprav ni niti pila, niti cigaret kadila, pridna v šoli oz. faxu, ampak uspeli so ga prepričat, da je toxična za njega in njegovo terapijo in je prekinil vse stike z njo!« Isti nekdanji uporabnik je napisal tudi: »[…] veliko dečkov so uničili na tak način, ker so jim tako sprali možgane s komunsko ideologijo.« 

»Podrejenost vodji ali skupini [ki] od članov zahteva, da prekinejo stike z družino in prijatelji,«. To je še ena od značilnosti strukture skupin, ki jih preučuje Lalich. Tako preprosto glede tega navaja: »Ne vdajaj se domotožju po domu, družini, dekletu/fantu, možu/ženi ali otrokom. […] Potrebna sta pogum in iskrenost – danes, ne jutri – kajti sicer boš zapadel v vrtinec prejšnjih spominov in ponovnih vab. In tedaj bo prepozno! Končal boš tam, kjer so končali tvoji prijatelji, ki so samo sanjali, toda niso storili ničesar, da bi svoje sanje uresničili.«

Odstavek diktira čustvovanje, posega v najbližje stike, sodi o fiktivnih »prijateljih«, insinuira, da so vse osebe, ki so odvisne, obdane samo z osebami, ki so »slabo končale«, nekako pa iz te skupine izvzame vse osebe, ki so se v stiski obrnile na Skupnost – »edino rešitev«, pri čemer imamo še eno spetost z značilnostmi skupin, kakršne preučuje Lalich: »Skupina je elitistična in sebi, svojim vodjem in članom pripisuje poseben vzvišen status (npr. […] vodja [je] na posebni misiji rešitve človeštva.)«

V naslednjem odstavku iz Tako preprosto so uporabniki neposredno spodbujani, da ne iščejo pomoči v stroki: »Ne bodo ti pomagali ne teoretiki ne profesorji, pomagale ti bodo osebe, ki so na duši in na telesu zaznamovane s težkimi izkušnjami.« Takšno ravnanje je pri bolnikih s kronično boleznijo, kot je odvisnost, izjemno nevarno in tvegano, saj ljudi spodbuja, da ne iščejo pomoči tam, kjer bi jim dejansko usposobljene osebe lahko pomagale, temveč da ostajajo v zavodu, ki jim strokovne pomoči dejansko ne nudi.

Zastran tega se odpira popolnoma novo polje kršitev. Namreč: ne glede na to, kakšna so sporočila knjižice Tako preprosto in izjav prič, vodstvo Skupnosti trdi, da z uporabniki izvaja »strokovno delo«, pri čemer pa pregled relevantne dokumentacije – Verifikacijskega poročila Socialne zbornice Slovenije in Končnega poročila za leto 2023, oddanega Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – razkrije številne nejasnosti, neskladja in težave. 

Prva, najočitnejša in skladna z doslej orisanim, je, da iz verifikacijskega poročila izhaja, da se kader v komunah nahaja samo v »nujnih primerih.« Poročilo tako uvodoma za vse zaposlene osebe navaja, v kakšnem obsegu so v programu zaposlene ter kje to delo opravljajo. V njem so navedene naslednje lokacije: Svetovalna pisarna Ljubljana, Reintegracijski center Bertoki, Komuna Nova Gorica, Komuna Vremski Britof, Komuna Čadrg in Informativno-svetovalna pisarna Ajdovščina. Minimalno skupno število ur, ki naj bi ga strokovni kader na lokacijah komun izvedel sodeč po verifikacijskem poročilu, je 8.600.

Pet prič, s katerimi sem opravila poglobljene intervjuje, ter še štiri, ki so mi informacijo potrdile neformalno, s tem v nasprotju navajajo, da se strokovni kadri na lokacijah nahajajo enkrat do dvakrat tedensko po okvirno štiri ure, kar na letni ravni nanese na 1.200 ur za vse lokacije komun. Razlika med seštevkom ur, ki ga enotno izpričajo priče, in seštevkom v verifikacijskem poročilu je tako 7.400 delovnih ur. 

Hkrati v istem Verifikacijskem poročilu kasneje piše: »Vlagatelj navaja, da so strokovni delavci vključenim uporabnikom na voljo vsak dan od 7:00 do 23:00 ure. Informacija, pridobljena na ogledu programa dne 16. 9. 2022: strokovni delavci so uporabnikom v tem času na voljo telefonsko, v nujnih primerih pa tudi v Skupnosti.« Iz zapisanega je mogoče sklepati, da se na svojem delovnem mestu nahajajo le v »nujnih primerih,« saj delovni čas ni izvzet iz termina, v katerem so kadri dostopni telefonsko. Podobno izhaja iz izjave strokovnega delavca Alojzija Štefana, ki je v svoji izjavi v prispevku za Primorski val navedel, da strokovni delavci v komune prihajajo »kakor tako imenovana intervencija.« V najboljšem primeru lahko zapišemo, da ni jasno, koliko časa kader preživi v službi, in da priče ne znajo opredeliti, kje se delavke_ci v času, ko niso v komunah, nahajajo ter kaj počnejo.

O vprašanju (ne)prisotnosti kadrov na delovnem mestu sem se posvetovala tudi z Barbaro Rajgelj. Zapisala je: »/…/ praviloma je v pogodbi med naročnikom (MDDSZ) in izvajalcem določeno, kakšne so posledice, če delo na projektu ni opravljeno. Sem skoraj prepričana, da bi v takem primeru moralo priti do sankcij na podlagi neizvršitve pogodbe (morda so te specificirane v pogodbi, če niso, pa veljajo sankcije, ki jih ureja Obligacijski zakonik, zlasti vračilo neupravičeno izplačanega zneska). Poleg tega bi lahko šlo tudi za kaznivo dejanje goljufije, če gre za modus operandi, ki ga izvajalec naklepno izvaja za pridobivanje protipravne premoženjske koristi.«

Ministrstvo z orisanim stanjem do naše novinarske raziskave ni bilo seznanjeno, saj od Socialne zbornice Slovenije vse od septembra 2022 poročila sploh ni pridobilo. V elektronskem sporočilu 17. junija so nam namreč zapisale_i, citiramo: »MDDSZ razpolaga z verifikacijskimi poročili oziroma verifikacijami, veljavnimi v času prijave programov na javni razpis. Ne razpolaga pa z verifikacijskimi poročili obnovljenih verifikacij.« Konec citata. To pomeni, da se kot financer projekta ministrstvo ni seznanilo s posodobljenim vsebinskim poročilom o strokovnosti programa, ki ga financira z več sto tisoč evri letno. Naj omenimo, da je bil program Skupnost srečanje s strani zbornice verificiran leta 2008, leta 2015 in nato leta 2022, torej vsakih sedem let. Zdi se, da bi bilo upravičeno pričakovati, da ministrstvo tak dokument pridobi in se tudi seznani z njegovo vsebino.

Podobno nejasnost zasledimo tudi, če skušamo iz Verifikacijskega poročila Socialne zbornice Slovenije in Končnega poročila za leto 2023 razbrati, s koliko uporabniki ima Skupnost opravka letno. V verifikacijskem poročilu beremo, da je bilo v komune leta 2021 mesečno v povprečju vključenih 18,66 uporabnika, 1,75 uporabnika v reintegraciji in 17,81 svojcev, ter da je,: »Predvideno število občasnih uporabnikov na letni ravni /…/ 350,« kar skupaj nanese na povprečno 388,22 uporabnikov. V Končnem poročilu iz 2023 pa beremo, da so v Skupnosti obravnavali skupno 909 uporabnikov, med njimi naj bi jih bilo kar 563 anonimnih. Če primerjamo številke obeh poročil, ugotovimo, da Skupnost v uradni dokumentaciji navaja, da je doživela nenaden porast uporabnikov v letu 2023 in sicer s 388 v 2021 na 909 v 2023, kar v odstotkih pomeni 134-odstotni porast uporabnikov. 

Toda sopostavimo to z informacijo, ki jo je podala ena od nekdanjih zaposlenih v Zavodu Pelikan, ki je povedala: »V Zavodu Pelikan so hoteli pridobiti za svoje programe čim več ljudi, čeprav sem sama pri svojem strokovnem delu čutila, da ni prav, da bi uporabniki iz Pripravljalnega centra morali v komune tudi, kadar sem strokovno ocenjevala, da za to niso primerni. Pogosti so bili očitki, da je ljudi premalo. Težava tu je, da ministrstvo zahteva, da mora biti vsak mesec v program vključenih dovolj ljudi, zato je tukaj šlo za računico z ljudmi.«

Če naj bi bilo ljudi nenehno premalo, kako to, da jih je bilo v letu 2023 za kar 134-odstotno več kot pričakovano? Če nekdanja zaposlena navaja, da je šlo že v preteklosti za računice z ljudmi – mar ni podatek, da se je v letu 2023 od neznano kje pojavilo skoraj 600 povsem nepričakovanih uporabnikov, vsaj malce sumljiv? 

Obenem pa je pomembno, da naj bi bila osnova programa Skupnosti pomoč ljudem, ki so vključeni v komune – kdaj in v kakšnem obsegu se torej izvaja ta pomoč? Morda nam bo situacija bolj obvladljiva, če se vrnemo k izjavam oseb, ki imajo vsakodnevni stik s programom. Morda je najbolj povedno, če pogledamo, kaj v Skupnosti sodi med skupine za samopomoč. Ena od nekdanjih zaposlenih v Zavodu Pelikan navaja, da »v komunah delo poteka predvsem preko skupin za samopomoč, skupine, vodene s strani delavcev, pa so v komuni približno enkrat do dvakrat na teden.« Poudarila je, da »bolj prevladujejo skupine za samopomoč.« Podobno, a še natančneje, je za Primorski val opisal uporabnik Jure, ki je povedal, da uporabniki vstanejo ob sedmi uri zjutraj, se uredijo, pospravijo, nato delajo od osmih do dvanajstih ter od dveh do šestih. Navajal je tudi več različnih skupin, ki potekajo od ponedeljka do sobote in ki jih brez izjeme vodijo uporabniki sami, brez strokovnega kadra. Naštel je skupine »skupinskih trenutkov«, ki potekajo ob ponedeljkih in torkih, skupinsko meditacijo, skupino »počutje«, skupinsko branje knjižice Tako preprosto Dona Pierina in skupino petja italijanskih pesmi.

Izjava tega uporabnika je lep vpogled v delovanje komune na tedenski ravni, saj uporabnik opisuje potek celotnega dne od jutra do večera in vseh dni od ponedeljka do nedelje. Pri tem ne navaja, da bi se jim na katerikoli točki redno pridružil strokovni kader, iz česar lahko dodatno sklepamo, da strokovni kader v komunah dejansko ni redno prisoten. Potemtakem je tistih vsaj 8.600 ur, ki bi naj bile v skladu z verifikacijskim poročilom opravljene v komunah, precej zanesljivo težko pojasniti.

To odpre novo vprašanje, in sicer vprašanje o financiranju. Kaj natanko je, če se kader precej gotovo večinoma ne nahaja na svojem delovnem mestu, financirano z javnimi sredstvi ministrstva?

In poglejmo zdaj, koliko teh sredstev dejansko je: V letu 2023 je bilo sredstev, ki jih je programu namenilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skladno s končnim poročilom 211.800 evrov, za leto 2024 pa so mi z ministrstva posredovali podatek, da bo takšnih sredstev skupno 230.000 evrov. Program je v letu 2023, ko je v njem aktivno celokupno sodelovalo 45 uporabnikov, od samih uporabnikov prejelo dodatnih 75.000 evrov. Ta sredstva predstavljajo večji delež (ali celoto) denarne socialne pomoči, kar marsikateremu uporabniku predstavlja vsa finančna sredstva. Iz tega sledi, da uporabniki iz zavoda po dveh letih izstopijo povsem brez finančne varnosti in torej v socialno ranljivem položaju, kar je zaradi stresnosti situacije med drugim tudi samostojni dejavnik tveganja za recidiv.

Z vsemi manjšimi prilivi je v letu 2023 program prejel 319.300 evrov. Pričakovati je, da bo letos znesek še višji, ker nam je ministrstvo v uradni elektronski pošti sporočilo, da namerava programu podeliti dodatna sredstva. In za kaj? 

Tukaj nastopi še ena značilnost, ki jih pri svojem delu opaža Lalich: »Preokupiranost skupine s pridobivanjem denarja.« Problem odvisnosti v slovenskem prostoru ni celovito naslovljen. Bogdan Polajner je uvodoma v svojem pisnem odgovoru na naša novinarska vprašanja zapisal, da z večino navedb potencialnih težav v programu ni bil seznanjen. Zastran metodologij dela in problemov, ki se pojavljajo pri zdravljenju odvisnosti v Sloveniji, je pojasnil, da po njegovih izkušnjah: »do odstopanj od strokovno pravilnega in etičnega dela v programih pomoči zasvojenim osebam in njihovim družinam prihaja iz več razlogov.« 

Izpostavil je dva sistemska problema: »V Sloveniji kljub tradicionalnim težavam z zasvojenostmi še zmeraj nimamo celovitega študija adiktologije. Strokovni delavci v svojih osnovnih študijih (socialno delo, psihologija, pedagogika, medicina s psihiatrijo ...) tako prejemajo le fragmentarna adiktološka znanja. Pomanjkljivo znanje se seveda odraža v konkretnem delu z uporabniki in v vodenju tovrstnih programov.« Konec citata. Navedel je, da je stanje podobno tudi marsikje v tujini, a da to ni razlog, da si ga ne bi prizadevale_i spremeniti. Drugi problem je videl v premajhnem obsegu supervizijskih ur, saj ministrstvo, kot je pojasnil, omogoči »zgolj 15 polnih ur supervizije.« Pojasnil je, da je to absolutno premalo in dodal, da bi »v izrazito kompleksnih programih, kamor spada tudi delo z zasvojenimi osebami, potrebovali vsaj eno supervizijsko seanso tedensko!« Dodal je, da od januarja letos Karitas naroča trikrat več supervizijskih ur in jih tudi financira.

Dokumentov o tem sicer žal nimamo, iz verifikacijskega poročila pa izhaja, da so v Skupnosti v letih 2019, 2020 in 2021 trdili, da je bilo pri njih opravljenih polnih 10 supervizisjkih srečanj po devetdeset minut, žal pa so v letu 2019 zagotovili le 4, v letu 2020 5, v letu 2021 pa 9 list prisotnosti, ki dejansko dokumentirajo izvedbo teh srečanj. Polajner nam ni pojasnil, ali bi moral te listine podpisati tudi sam, tako da nimamo nobenega dodatnega vira, razen zagotovila vodstva Zavoda Pelikan Socialni zbornici Slovenije, da je bilo v preteklih letih dejansko izvedeno polno število supervizisjkih ur. 

Toda prav problema, ki ju Polajner navaja, sta idealna za izkoriščanje sistema: adiktologinj_ov nimamo, torej tudi stroke zares ne. Kaj torej sploh ocenjuje Socialna zbornica, ko podeljuje svoje verifikacije in kako naj bi program, ki ne zajema niti ene osebe s področja klinične psihologije, psihoterapije ali psihiatrije, zadoščal kriterijem strokovnosti, v resnici ni jasno. 

Odvisnice_ki so še vedno ena najbolj marginaliziranih družbenih skupin in tako je njihove stiske tudi zelo lahko izrabljati in z njimi »delati računico«. Obenem je nadzor nad izvajanji teh programov popolnoma nezadosten in možnost, da bi bile nepravilnosti odkrite – kaj šele sankcionirane – je minimalna. Inšpekcije so napovedane, izobraževanja gredo lahko skozi eno uho noter in skozi drugo ven. To še posebej velja, če se zavedaš, da ti v času delovnika v bistvu večino časa ne bo treba biti v službi in se nihče niti ne bo pobrigal_a, kje si. To sta sicer tudi edina dva ukrepa, ki se ju je, seznanjeno z vsemi tu opisanimi kršitvami, domislilo ministrstvo, ki ga trenutno vodi Levica. 

Preden se je popolnoma nehalo odzivati, nam je napisalo, citiramo: »Seznanjamo vas /…/, da bo ministrstvo /…/ izvedlo nadzor, s katerim bo preverilo, ali se program vsebinsko in kadrovsko izvaja skladno s prijavo na razpis. Na ministrstvu smo tudi pripravili pobudo za SZS, da bo le-ta v okviru pogodbe med SZS in MDDSZ za program Skupnost Srečanje izvedla inštruktažno svetovanje, ki je namenjeno spremljanju uporabe strokovnih metod, izvajanja strokovnih usmeritev in uresničevanju Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu. Strokovnost programa je namreč v pristojnosti Socialne zbornice (SZS).«

Zakaj je torej naposled bistvena ta primerjava z načeli delovanj skupin, kakršne preučuje Lalich? Ker tovrstne skupine, ki so sociološko dobro raziskane, praviloma delujejo po preprosti shemi: ljudem obljubljajo nedosegljive ideale, poslužujejo se sumljivih praks za doseganje teh idealov, dejansko pa jih preko psiholoških manipulacij ohranjajo v svojem okolju, da na njihov račun služijo visoke zneske. 

Po vsem opisanem je v predstavljenem primeru mogoče postaviti sum, da vodstvo komun Skupnost Srečanje izkorišča ljudi iz marginalizirane skupine, ki je sistemsko zelo nezaščitena, da si jih preko psihološkega razvrednotenja podredi, nakar ti ljudje sami ohranjajo pri življenju program, v okviru katerega so »strokovni kadri« plačani za delo, ki ga ne opravljajo. Tolikanj huje je, da pri tem sodeluje država. 

Komisija za preprečevanje korupcije, na katero smo se tekom novinarske raziskave obrnile z novinarskimi vprašanji, ki pa so bila nato po presoji KPK obravnavana kot prijava, je v zvezi s tem ugotovila, da: »Zadeva vsebuje znake kršitev predpisov ali druge relevantne informacije iz pristojnosti drugih organov, in sicer Inšpektorata Republike Slovenije za delo. Obveščamo vas, da smo pristojni organ o vaši prijavi obvestili.«

Toda tak sistem ne vodi le v dobičkarstvo na račun oseb v stiskah – kot smo videle, vodi tudi v številne psihološke in druge zlorabe.

Na Zavod Pelikan smo se obrnile po pojasnila, a jih nismo prejele – direktor Zavoda Pelikan Jože Gornik nam je na zelo specifična vprašanja odgovoril s citatom predstavitve programa s spletne strani, z zanikanjem vseh kršitev, osebno obarvanim napadom na novinarsko delo in pritiskom na uredništvo medija. Preden oddajo zaključimo, izpostavimo še, da so se tako pristojno ministrstvo kot tudi Socialna zbornica in Zavod Pelikan v opisani situaciji sklicevali na prostovoljnost bivanja v socialnovarstvenih programih. Naj najprej zapišemo, da je ta prostovoljnost na psihološki ravni takoj dvorezni meč – izključitev iz neke skupine je psihološko gledano vselej travmatična. Študije kažejo, da gre celo za eno najhujših oblik kaznovanja. Ko oseba nekaj časa biva v neki skupini, lahko ta »prostovoljnost« torej postane sredstvo izsiljevanja. Pogosto te osebe tudi nimajo kam, Skupnost jim jemlje ves denar, odtuji jih od socialne mreže, tako da težje računajo na pomoč prijateljev_ic, potiska pa jih nazaj v družinsko okolje, ki je pri osebah, ki zbolijo za odvisniškimi motnjami, pogosto nevarno, nasilno in vir travme. Obenem tudi Terapevtski dogovor v 11. členu navaja: »[...] Če se ob sprejemu ne dogovorimo drugače, se vam ob odhodu izroči osebne dokumente, medtem ko se denar pošlje staršem oziroma svojcem. Če odgovorni v primeru predčasnega programa ugotovijo, da ni modro izročiti osebnih dragocenosti, denarja ali dokumentov, vam jih niso dolžni izročiti, ampak jih pošljejo svojcem. [...]«. Konec citata. 

Kriminalistka Sabina Jarc s policijske postaje Celje nam je glede tega pojasnila, da je zadrževanje dokumentov vselej nezakonito. Priče obenem navajajo, da je iz programa težko izstopiti tudi zato, ker se ob izraženi želji psihološki pritiski vršijo tako nad uporabniki kot njihovimi svojci. Prostovoljnost bivanja se tako po eni strani izrablja za grožnje, po drugi strani pa je težko z gotovostjo trditi, da sploh obstaja. Že sam vstop se ne zdi zares prostovoljen. V članku za Primorski val so štiri osebe opisale, da so se odločale med komuno in cesto ali celo smrtjo. Obenem nam je ena od zaposlenih v Skupnosti Srečanje, Adela Krištof, v elektronski korespondenci v zvezi z omenjenim osebnim primerom zapisala, da se prijatelj pred vstopom v komuno ni bil sposoben odločati o tem, ali želi stike ali ne: »Ne vem, če razumete, da ni bil sposoben razmišljati in se pogovarjati na takem nivoju. Jaz to razumem, ker vsakodnevno delam s temi ljudmi [...].« 

Jan Stajnko s Pravne Fakultete v Mariboru opozarja, da prepričanje strokovnega kadra, da se oseba ni sposobna odločiti glede tega ali želi stike z bližnjimi ali ne, postavlja pod vprašaj tudi veljavnost privolitve ob podpisu pogodbe, saj ta pogodba terja odpoved številnim osebnim svoboščinam, tudi pravici do združevanja, določeni z 42. členom Ustave RS. Stajnko pojasnjuje, da: »je zato celotna praksa sporna,« saj »lahko nekomu vzameš prostost samo, če v to veljavno privoli ali če ti kaj takšnega dovoli država, seveda pod pogoji sorazmernosti in legitimnosti cilja.« Konec citata. Sodeč po mnenju gospe Krištof je v veljavnost privolitve vsaj nekaterih uporabnikov mogoče podvomiti.»V takšnih primerih bi lahko šlo za kazniva dejanja prisilitve (132. Kz-1), protipravnega odvzema prostosti (133. Kz-1), potencialno celo ugrabitve (134. Kz-1) oziroma, če ima vse skupaj elemente prisilnega dela, lahko tudi trgovine z ljudmi (113. Kz-1),« je opozoril Stajnko. 

Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so bila tekom priprave prispevka predočena strokovna mnenja o kršitvah Ustave Republike Slovenije, Zakona o pacientovih pravicah in več členov Kazenskega zakonika, a se ministrstvo ni odločilo, da bi kakorkoli resno postopalo. Socialna zbornica Slovenije je kršila Zakon o medijih, saj na naša poizvedovanja, zakaj prihaja do neskladij v njihovem verifikacijskem poročilu, sploh ni odgovorila.

Pričujoči prispevek je obenem tudi poziv – od Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zahtevamo, da poda pobudo za kriminalistično preiskavo in za čas trajanja le-te začasno zaustavi financiranje programa, ki mora biti permanentno, če bi se ugotovilo, da je v programu dejansko prihajalo do kršitev tako temeljnih državnih aktov, kot sta Ustava Republike Slovenije in Kazenski zakonik. Tudi sicer se zdi finančna podpora programu, ki uporabnikom vsiljuje tako neetično čtivo, kot je Tako preprosto, zavržno dejanje. Obenem pozivamo ministrstvo, da osebam, ki so trenutno nameščene v Skupnost Srečanje, nemudoma ponudi možnost nastanitve v primernem programu (denimo v Projektu človek), v katerem do tovrstnih kršitev ne prihaja ter brez odlašanja pripravi pobudo za državni visokopražni center za zdravljenje odvisnosti, saj je dejstvo, da takega centra nimamo, nesprejemljivo. 

Socialno zbornico Slovenije pozivamo, naj nemudoma razišče neskladja iz verifikacijskega poročila in Zavod Pelikan zaradi ekscesivnega kršenja Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu brez odlašanja izključi iz svoje organizacije. 

Apeliramo tudi na nevladne organizacije, da se vzpostavi iniciativa, ki bi ljudem v stiski zaradi odvisnosti pomagala najti varne in strokovne programe, ki bi jim lahko pomagali. Priče ugotavljajo, da se trenutno mnogi ljudje obračajo na programe izven Slovenije, pri nas po njihovih besedah ostajajo le najbolj ranljive osebe, ki si drugega ne morejo privoščiti. Iščejo pomoč in, ko se obrnejo na Skupnost Srečanje, dobijo, kot je povedala ena od nekdanjih zaposlenih, »mačka v žaklju«

Odprti termin je pripravila Anja Radaljac. 

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Komentarji

Anonymous / 22. Avgust 2024 / 11.42

Končnu en dober prispeuk v tjemu soruš hajvmanjndu

Anonymous / 22. Avgust 2024 / 13.14

Tale prispevek lepo povzame vse, kar je narobe z ustaljenimi načini zdravljenja odvisnosti in morbidnih psihofizičnih stanj pri nam.

Vulgarni psihološki, psihiatrični behaviorizem paciente reducira na objekte psevdo znanstvene, idealistične obravnave, znotraj katere so njihove motivacije, čustva in notranja občutja skupaj s kontekstom njihove bolezni popolnoma potisnjene ob stran. Šteje samo njihovo prilagajanje zunanjim okoliščinam, ki se v primeru neuspešnega izvajanja poskuša podkrepiti z kaznimi in z vzbujanjem krivde v obravnavanih. Češ, za svojo situacijo so si krivi sami, ne pa širše družbene okoliščine, ki so jih stravmatizirale.

Pacienti morajo ponotranjiti krivdo za svojo lastno morbidnost, ne pa se naučiti, kako svoje občutke inferiornosti in manjvrednost usmerjati v produktivne načine soočanja s kruto realnostjo. To je metoda 101 večine psihiatričnih obravnav danes.

Institucionalna psihiatrija in psihologija sta orodji buržujske nadvlade nad delavskim razredom.

gughu / 22. Avgust 2024 / 15.58

Odličen prispevek! Ksreči nimam izkušenj iz prve roke, ampak je slišat še marsikaj o tem pelikanu, so še hude zgodbe, še kakšna smrt, pranje dnara itn.

LEDENEE YOLO / 23. Avgust 2024 / 11.40

Od kdaj literarni kritiki komentirajo psihiatrijo? V kurcu prispevek do konca.

Mašeri / 23. Avgust 2024 / 14.55

Proletariat se ne drogira.

proleter / 23. Avgust 2024 / 15.55

itak da se, treba utopit bolecino zatiranja

Anonymous / 23. Avgust 2024 / 18.37

Gdo

Anonymous / 23. Avgust 2024 / 18.37

A pusod gdo 80 vra? Rabm zja hrano, prsježem

Anonymous / 23. Avgust 2024 / 20.18

od kdaj so ljudje, ki berejo rš nepismeni? prispevek ni o psihiatriji sploh.

Tadej / 23. Avgust 2024 / 21.44

Lep Pozdrav
Sem prebral članek in ko ga berem se obenem počutim zelo jezno po drugi strani mi gre na jok hkrati pa sploh ne morem verjeti temu kar Berem
Sam sem bil v programu in ga tudi zaključil.
Pred vstopom v komuno sem bil na ulici dobesedno klošar v največji zimi sem spal zunaj,jedel sem zunaj na koncu sem bil prepričan da se bom drogiral dokler ne umrem.Toda kljub vsemu sem si dal še eno možnost in se odločil za vstop v komuno.Pred komuno sem bil dobesedno na tleh stikov z družino sploh nisem imel ker so se me sramovali.V službo itak nisem hodil ker sem se ukvarjal z kriminalom bolj natančno preprodajo droge,kar sem počel cele dneve je bilo to da sem se drogiral se pravi sem bil dobesedno brez življenja brez smisla brez ciljev brez vrednot brez spoštovanja brez svobode saj mi je droga oziroma odvisnost pogojevalo življenje.
V sami Komuni sem zopet začel živeti čeprav je na trenutke težko marsičemu se je potrebno odreči,treba je spoštovati avtoriteto kar odvisniki nikoli nismo spoštovali.V komuni je potrebno začeti prevzemati odgovornost za svoje napake in življenje.
V sami komuni sem zopet vzpostavil stike z celotno družino,začel sem se imeti rad in moje življenje je ponovno dobilo smisel.Ponovno sem začel verjeti v sebe.
Samo komuno lahko opišem kot zelo prijetno sami fantje oziroma soborci v komunah kot tudi strokovni delavci so res vsi izjemni.Vsak ti je vedno pripravljen pomagati,vsak te posluša in ti pomaga rešiti tvojo težavo.
V komuni se res počutiš da si nekaj vreden,da nekaj veljaš,da te imajo ljudje radi in ti želijo pomagati prav čuti se energija in srčnost da si vsi skupaj želimo enako in to je se rešiti odvisniškega načina življenja.
V komunah so tudi srečanja,ki so 4 krat na leto in na vsa ta srečanja pride veliko ljudi tudi fantje,ki smo zaključili program in teh je vedno več,kar je samo še en dokaz da komuna res deluje in pomaga in da je to skupnost kjer smo vsi skupaj ena velika družina tudi po končanem programu ta srečanja so izjemno prijetna in resnično imaš občutek da so vsi tvoja družina vsakemu ki ima negativno mnenje o komuni mu želim,da bi doživel kakšno srečanje v komuni.
Sami strokovni delavci so kar precej prisotni v komuni z njimi se tudi opravljajo osebni pogovori in pa tudi skupine in ob resnih situacijah tudi takoj pridejo v komuno.
Sam sem doživel res pozitivno izkušnjo
poznam tudi fante ki so danes nažalost pokojni in tudi fante ki so predčasno zapustili program in danes nadaljujejo s prejšnjim načinom življenja.
Sama komuna ni lahka in pa seveda tudi ni garancija da ti bo uspelo si pa daš vsaj možnost da ponovno zaživiš če si to želiš.V komuni so vse stvari z razlogom ker pravila in sama komuna se ni naredila čez noč ampak je v ozadju ogromno izkušenj in leta ress trdega dela ki se ga marsikdo ne zaveda.Če si resnično želiš pustiti svoj stari način življenja za sabo ti komuna absolutno pomaga je pa od vsakega posameznika odvisno ali se želi spremeniti in si dati v življenju ponovno priložnost ali pa si te možnosti noče dati
Na koncu bi res samo povdaril še en stavek iz knjižice Tako Preprosto(to knjižico svetujem vsakemu v današnjem svetu da jo prebere in se malo zamisli)
NIČ NE POMENI TO,KAR BOŠ OBLJUBIL ALI ZAPISAL,POMEMBNO JE SAMO TO,KAR BOŠ STORIL

Novinarka / 24. Avgust 2024 / 6.05

Tega prispevka se v celoti sploh ne da prebrati, tako je zanič.
Teta avtorica je zaradi svojega narkomanskega fanta tako zafrustirana, da se je njena mentalna energija spremenila v možganski gnoj, ki ga je izlila tukaj na rš. Bojim se za njo, ko bo zmanjkalo tega gnoja, bo začela jesti novega.
Hecam se, boli me ku... za njo.

lol / 24. Avgust 2024 / 8.46

kva se je to za en kamen zdej dvignu da so taki prijazni kul normalneži v komentarjih

anjar / 24. Avgust 2024 / 10.56

ker je prispevek zelo dolg in očitno marsikdo ne zmore z razumevanjem prebrati celote, bi rada naredila zelo kratek povzetek v odgovor na komentarje: v javnem socialnovarstvenem zavodu je bil s strani pristojnih državnih organov, vključno z generalno policijsko upravo, postavljen sum na več resnih kaznivih dejanj, obenem pa je program zasnovan tako, da njegovo osnovno čtivo izvaja kontuniirano psihološko nasilje nad uporabniki programa. to je potrebno preiskat, tako kot bi bilo to potrebno preiskat, če bi šlo za katerokoli drugo fizično ali pravno osebo. izkoriščana skupina je družbeno že izrazito marginalizirana in to je razvidno tudi iz komentarjev.

anjar / 24. Avgust 2024 / 10.59

tadej (delim na več odgovorov, ker v enem ne gre objavit).

1. del:
rada bi ti odgovorila, ker v prispevku ob zbiranju mnenj strokovnih služb in posameznih oseb iz stroke ter analizi dokumentacije žal nisem imela prostora, da tole zapišem, pa se mi zdi pomembno: ali so osebe, ki so šle v skupnost srečanje in prišle iz nje v remisiji odvisniške motnje in jo vzdrževale? gotovo. kako se je to zgodilo? z vztrajnostjo in predanostjo te osebe same in s podporo skupine, če je oseba imela srečo, da se je znašla v dobri skupini souporabnikov komune. pomembno se mi zdi poudariti, da ne gre za sistem komune kot tak (ki ni osnovan na nobenih relevantnih spoznanjih iz stroke, ki je adiktologija (ne psihiatrija) ).
to, kar ta članek preučuje, so sistemski problemi tega programa, ki zajemajo tudi sume na več kriminalnih dejanj, ki so podprta tako s pričevanji, kot z dokumentacijo, seveda pa mora do razsodbe priti po uradni poti - s kriminalistično preiskavo in nadaljnjimi ustreznimi postopki.

tudi v primeru, da bi vse osebe, ki pridejo iz komune bile za vedno ozdravljene odvisniške motnje (kar ni mogoče, ker gre za kronično bolezen, lahko pride le do trajne remisije), javni socialnovarstveni zavod - ali katerakoli druga pravna ali fizična oseba - ne sme izvajati kriminalnih dejanj. posebej zavržno je, če se pri teh kriminalnih dejanjih izkorišča nedelujoč sistem in marginalizirane skupine.
rada bi poudarila tudi, da čeprav obstajajo primeri odvisniške populacije, kakršen si bil sam - vpletenost v kriminal, nedelavnost ipd. - sem tudi sama delala eno leto z odvisniki kot zunanja izvajalka v programu projekt človek in spoznala zelo raznolike zgodbe ljudi; marsikatera oseba ob odvisnosti živi na zunaj popolnoma normalno življenje: hodi v službo, študira, hodi v šolo ...; ti ljudje so pogosto po drogah posegali, ker so čutili velike stiske, npr. spomnim se primera moškega, ki je bil tedaj tik pred štiridesetim letom, ki je uspešno delal, doma pa je jemal različne substance, da bi z njimi uravnaval svoje emocionalne stiske (kot tudi opisuje psihoterapevtka, ki je bila v tej oddaji moja sogovornica). ta moški je potreboval psihoterapijo, individualno in skupinsko, da je našel druga orodja za razreševanje svojih notranjih stisk.

anjar / 24. Avgust 2024 / 10.59

2. del:
skupina, s katero sem delala je vsekakor zajemala tudi ljudi, ki so bili v zaporu zaradi preprodaje drog, ampak tudi tukaj bi rada izpostavila, da so ljudje, ki izvajajo kriminalna dejanja prav tako zelo raznolika skupina in vnaprejšnje obsojanje in posploševanje resnično ni na mestu: drugi primer, prav tako skorajda štirideset let starega moškega je zajemal tudi kriminalna dejanja kakršna opisuješ, a ta človek je izšel iz zelo težke družinske situacije, imel je travme iz otroštva, ki niso bile razrešene in ni jih znal nasloviti na primeren način. kriminalna dejanja so lahko povzročena z namenom okoriščanja (npr. jemanje denarja iz državne blagajne, ki ga ne porabiš skladno s cilji tega, za kar ti je bil podeljen), lahko pa so povzročena iz obupa in iz stiske. sistem zaporov je sam po sebi zelo problematičen, ker ljudi dehumanizira; tudi v teh primerih ljudje pogosto potrebujejo celovito psihološko rehabilitacijo, ki jo lahko najlažje ponudijo ljudje, ki so za to strokovno usposobljeni (navadno je potrebna kombinacija strok kot so psihiatrična, klinično psihološka, psihoterapevtska ... sodelovati morajo tudi osebe s področja socialnega dela in zdravniška stroka obče).

popolnoma razumem, da vsakdo izhaja iz svoje lastne situacije in morda hitro posploši, da so vsi ljudje imeli enako izkušnjo, ampak v kolikor govorimo o sistemskih pristopih k reševanju kompleksnih problematik je to zelo slab pristop, ker je nenatančen in nam ne omogoča poglobljenega razumevanja situacije, zato pa tudi ne kompleksnih rešitev.
tvoji zgodbi vsekakor manjka pomemben del: ozadje. zakaj se ti je zgodilo, da si se znašel v takšni situaciji, v kakršni si se? kaj se ti je dogajalo, preden si se začel drogirati? sploh ne mislim, da naj na to odgovoriš, samo povedati skušam, da je to zelo pomembno. morda si imel dobro družinsko ozadje in si k drogam sprva pristopil iz radovednosti, nato pa so ti stvari ušle iz rok. se to dogaja? se. ampak ali je najbolj pogosto? strokovne študije, opravljene na tem področju, trdijo, da ne. pogosteje je, da oseba doživi travmo ali izkuša dolgotrajno nasilje, najpogosteje v otroštvu in nato razvije odvsiniško motnjo, ki so ji pogosto pridružene druge motnje.

v skupini, s katero sem sama delala celo leto, je bilo okvirno 15 ljudi (številka ni bila stalna, ker je nekaj oseb program vmes zaključilo in druge osebe so vanj na novo vstopile med letom) in večina mi je zaupala svoje osebne zgodbe; med njimi so bile resnično grozljive zgodbe v smislu, da je šlo pogosto za osebe z ekstremno travmatičnimi okoliščinami.
rada bi poudarila, da tudi, kadar temu ni tako, se pravi, kadar je oseba imela navidez majhne stresorje in je vseeno razvila odvisnost, gre za bolezen in oseba ni sama kriva, da jo je razvila. tvoj zapis je stigmazirajoč do populacije, ki je zelo raznolika; verjamem, da to ni namerno in če si bil del skupnosti srečanje, popolnoma razumem, kako si prišel do tovrstne predstave, saj je skorajda dobesedno prepisana iz "tako preprosto" in iz ideologij, ki jo podaja vodstvo programa (je bila razvidna tudi iz načina, kako je populacijo opisoval direktor zavoda jože gornik v svojih vsebinsko praznih odgovorih na vprašanja, ki jih je prejel zavod pelikan). kljub temu je nujno, da se to stereotipizirano predstavo neha ponavljati, ker pomeni velik pritisk in dodatno stigmatizacijo skupine, ki je v družbi že tako ali tako zelo na dnu.

anjar / 24. Avgust 2024 / 11.00

3. del:
še enkrat bi rada poudarila, da tudi če bi vse to držalo, kar opisuješ o odvisnih, pravna oseba vseeno ne more izvajati kriminalnih dejanj in ostati za to nekaznovana (tudi fizična oseba ne). tukaj so sume potrdili najvišji državni organi, mdr. komisija za preprečevanje korupcije, zdravstveni inšpektoriat RS in generalna policijska uprava, kar pomeni, da je zadevo treba preiskati. ne pomeni, da je program že spoznan za krivega, pomeni pa, da obstaja za to resen sum.
prav tako bi rada še enkrat poudarila, da je povsem mogoče, da je oseba šla v skupnost srečanje in prišla ven v boljšem stanju, v remisiji, a vendar tukaj ne moremo govoriti o tem, da je za to odgovoren "program", temveč o tem, da je oseba za to odgovorna sama in gredo zasluge njej sami in potencialno souporabnikom. podobno poznamo zgodbe, ko osebe uspejo doseči remisijo same, brez zunanje podpore, z alternativnimi metodami, z obiskovanjem psihoterapije itd., ampak to ne pomeni, da je to okej način, skladen s stroko, ki zagotavlja najvišjo možno uspešnost.
tukaj govorimo o javnem socialnovarstvenem programu, ki ne izvaja svojih obveznosti do financerja na način, ki bi bil skladen z zakonodajo in predpisanimi etičnimi kodeksi. to je potrebno raziskati in potem ustrezno ukrepati.
upam, da boš lahko našel moč, da boš videl, da si se, če ti je v ss uspelo, iz svoje stiske spravil sam in da si imel srečo, da so ob tebi bili psihiatrični bolniki (souporabniki), ki so bili zmožni delovat empatično in dobronamerno.

A / 24. Avgust 2024 / 11.13

Ja itak đabest, Jože. Eh, ne, mislim Tadej ...

NXIVM / 24. Avgust 2024 / 11.43

sam kir irony: don pierino "NIČ NE POMENI TO, KAR BOŠ OBLJUBIL ALI ZAPISAL, POMEMBNO JE SAMO TO, KAR BOŠ STORIL." (lejte te capse.)
also pierino: pere denar, sedi v kehi, posili žnj oseb v svojih "komunah" in sodeluje z naciji.
but ... cultmaster can do no wrong ya know ...

antijure / 24. Avgust 2024 / 12.53

Pomemben prispevk, ampak to nenehno sklicevanje na črko zakona izpade malo banalno. Kot, da je ugrabit nekoga narobe, zato ker je protizakonito, in ne obratno.

anjar / 24. Avgust 2024 / 14.03

antijure, se strinjam s problemom, ki ga izpostavljaš, dejansko. definitivno ni bil moj namen da izpade, da so ta dejanja problem, ker so protizakonita in ne obratno. zelo sem tehtala, kaj uporabit in kako pristopit, ker mi je osebno cilj preprosto, da se izkoriščanje neha. to se najbolj verjetno lahko zgodi, če se program neha financirat in ljudje pomoč iščejo drugje. in ta sklicevanja so namenjena temu, da se organe, ki imajo to moč, pokliče na odgovornost. obenem sem hotela, da je ta članek baza za druge ljudi v medijih, da naredijo zgodbe, imajo pa surove cifre in pravno podlago na dosegu roke, ker je bilo to dejansko zelo težko zbrat in pridobit. zelo bi si želela da bi lahko npr. naredila serijo intervjujev z ljudmi ki so bili notri ali kaj takega. upala sem, da s tako bazo pomagam max kolikor lahko, spravit tudi organe, ki imajo ta power, v pogon. ljudje tudi so res surovi do odvisniske populacije in sem se bala, da bi mi ad hominem napadale_i anonimne priče, ki so že itak stravmirane.

ampak v osnovi je res pombno kar praviš: problem je seveda izkoriščanje in nasilje, ne pa protizakonitost.

antijure / 24. Avgust 2024 / 14.31

Razumljivo, hvala za odgovor! In še enkrat, zelo pomemben prispevek, hvala!

Jože / 24. Avgust 2024 / 15.38

Avtorica delala prispevek z fanti, ki so sli iz programa zaradi neupoštevanja pravil, kraje in nezainteresiranosti sledenju. Zdi se mi pa smešno, da noben ne vpraša, kako doživljamo program fantje, ki smo ga uspešno zaključli in smo zdaj trezni :). To, da je odvisnost kronična bolezen, je še ena naučena fraza, ki je tako brezpredmetna, da boli glava. Nimate pojma kaj pišete, niti o čem pišete. Noben od vas mavričnih pametnjakovičev ni doživel tega, kar smo doživljali mi, ko smo bli na podnu. Žal pa nimate niti kapacitet razumeti ali občutiti to, ko ti končno v življenju uspe. :)

anjar / 24. Avgust 2024 / 16.00

jože živjo. kako veš, s kom sem delala intervjuje, ko pa so priče anonimne?

večji del prispevka se sicer ravno v izogib temu, da se bi osebnostno napadalo priče - kar se je zgodilo že med novinarskim delom, česar nisem doživela še nikoli - osredotoča na težavne točke v obveznem berilu "tako preprosto" in analizo dokumentacije zavoda, ki jo komentirajo državni organi, ne jaz sama. tukaj so bile ugotovljeni sumi kaznivih dejanj. program mora biti zaradi tega preiskan.

sicer me zelo zanima tvoja zgodba in z velikim veseljem naredim s teboj intervju. v tem primeru se bi morala dobiti v živo, potrebovala bom tvoje ime in priimek, za javnost lahko ostaneš anonimen, ampak evo - absolutno in z velikim veseljem naredim prispevek in prepričana sem, da bova nekje našla prostor za objavo.

par virov glede kroničnosti odvisnostne motnje: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2797101/
https://www.michiganmedicine.org/health-lab/science-says-addiction-chro…
https://drugfree.org/article/addiction-chronic-medical-disease/

popolnoma se strinjam, da nimam izkušnje, kako je, ko si odvisen_a od substanc(e) in si zaradi tega povsem na dnu. sem pa živela 19 let z alkoholičarko, moja teta pa je bila odvisnica, ki je storila samomor, ko sem imela 15 let. zelo dobro poznam odvisnost in stiske ljudi z odvisnostjo z vidika opazovanja in življenja z osebo, ki je odvisna. eno leto sem kot zunanja izvajalka tudi delala z odvisniško populacijo, kot sem že napisala in se v tistem letu zelo veliko naučila o odvisnosti, za kar sem hvaležna vsem odvisnicam in odvisnikom, s katerimi sem delala in ki so mi v tistem času veliko zaupali o sebi in svojih stiskah.

čeprav ne gre za isto bolezen, se sama že vse življenje spopadam s hudo anksioznostjo, panično motnjo in depresijo in vem, kako je, ko si na dnu, ki je večini ljudi nepredstavljiv - k sreči - in se prebiješ skozi to. vem tudi, kako zelo težko je dobiti v sloveniji za tovrstne težave. vem tudi, da skupnost srečanje ni program, ki bi bil kakorkoli v skladu s sodobnimi smernicami zdravljenja odvisnosti.

s tega vidika ti vsekakor čestitam, če si uspel doseči treznost. to si uspel doseči sam in s podporo tistih, ki so bili v programu skupaj s teboj. to, da moj članek zahteva, da se razišče vodstvo in sume kaznivih dejanj v zavodu, noče z ničemer odvzet moči temu, da lahko človek s svojo voljo ogromno doseže in si zasluži vsak poklon in resnično je ravno zaradi izkušenj, ki jih imam v življenju moje občudovanje vsakomur, ki mu je to uspelo, neskončno.

ZunanjiOpazovalec / 24. Avgust 2024 / 16.30

Potemtakem je tudi Projekt človek in usi tovrstni progami le trud posameznika, v tem primeru odvisnika in ne zavoda... Avtorica malo manipulira z napisanim sebi v prid... Zdi se mi da je to bolj ali manj napad na zavod zaradi osebnih razlogov, lahko pa da se motim.

anjar / 24. Avgust 2024 / 16.48

ZunanjiOpazovalec: kako si se naučil brati? kako si se naučil risat? znaš igrat kak inštrument? kako dober si pri teh rečeh? kako si premagal zadnjo bolezen, ki si jo imel? pa kakšno drugo, kjer si potreboval antibiotik, npr.?

osebe se lahko marsičesa naučimo same. marsikaj lahko tudi same premagamo. ampak imeti ob sebi nekoga, ki nam skozi to strokovno pomaga, za *večino* ljudi pomeni veliko lažjo pot, pomeni pa tudi, da se lahko naučijo *več*. seveda obstajajo izjeme, ampak to ne pomeni, da se je smiselno zanašati na te izjeme (npr. na izjemo, ko nekdo preživi bakterijsko pljučnico brez antibiotika.) vedno obstaja določen vložek, ki ga damo v nekaj osebe same, ampak zanikat, da ima stroka pri večini ljudi ključno vlogo za uspešnost pri različnih rečeh, je absurdno.

statistike uspešne vzpostavitve remisije pri odvisniški motnji niso zelo spodbudne - tudi če ima oseba vso potrebno pomoč. če je nima, je še tolikanj težje.

pa ponovno bi rada opozorila: članek analizira dokumente. mnenja v njem so pretežno mnenja strokovnjakov iz uradnih institucij, jaz sem vse skupaj samo zbrala. ponovno: to je bila taktika, zavestna, da bi bilo čim manj insinuacij, da jaz ali moje priče nismo verodostojne. s številkami in mnenji generalne policije ali zdravstvenega inšpektoriata ne more nihče obračunati na tako pokroviteljski način. in to je v zelo veliki meri ta članek: kopica mnenj strokovnih služb - zgoraj mi ravno nekdo očita, da jih je preveč, hehe.

anjar / 24. Avgust 2024 / 17.05

bom pa čisto tako rekla, da mi je res absurdno, ko grem skozi komentarje, da članek preko *stroke* postavi sume na protipravni odvzem prostosti (133. člen KZ-1), zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje (drugi odstavek 192. člena KZ-1), potencialno 2. odstavek 113. člen KZ-1 (trgovina z ljudmi), goljufijo (211. člen KZ-1), prisilitev (132. Kz-1), protipravni odvzem prostosti (133. Kz-1), potencialno ugrabitev (134. Kz-1) ter sum kršitev 51. in 35. člena Ustave RS in kršitve 6., 34. in 75. člena ZPacP, v komentarjih pa berem o "osebnem napadu": nekako bi moralo bit samoumevno, da generalna policijska uprava, društvo ključ, zdravstveni inšpektoriat rs, kpk in neodvisne osebe s področja prava, ki so podale ta mnenja niso kar vse del nekakšnega "osebnega napada", ampak da najbrž mnenja za medije izrekajo z neko zavestjo o tem, kaj pomeni, ko se za nekaj takega izrečejo in da se ne izrekajo za brezveze.

ampak kar se tiče osebnega dela: ko vidiš človeka od droge enkrat umret, sigurno drugič veš, da oseba s tako motnjo rabi pomoč in absolutno želiš, da jo dobi. (in navadno dolgo skušaš pomagat osebi zbrat voljo za to - jaz sem to počela.) odkrit, da stroka sumi tako huda kazniva dejanja v ustanovi, kjer nekoga poznaš, pa ni prijeten občutek.

blk / 24. Avgust 2024 / 19.58

Anja, res, več kot pomemben prispevek, dobro opravljen na vseh ravneh, vključno z empatijo, žal pa komentarji niso na njegovem nivoju in dobra si, da se z njimi resno ukvarjaš. Tudi jaz nestrpno pričakujem intervju z Jožetom ...

H.D. / 24. Avgust 2024 / 21.19

Meni se zdi to z ugrabitvijo, trgovino z ljudmi in protipravni odvzem prostosti malo za lase privlečeno. Če je človek mladoleten in ga starši dajo v zavod, je zavod odgovoren zanj. Če zapusti zdravljenje in se mu bog ne daj, kaj zgodi, za to odgovarja zavod, ne pa mladoletna oseba. Tako kot s šolskimi tabori, raznoraznimi ekskurzijami, starši podpišejo neko pogodbo oz. kaj podobnega. Kolikor jaz vem starši odgovarjajo za otroke do 18. leta starosti in če je njihova odločitev, da je otrok potreben zdravljenja, pa naj bo tako. To govorim na izkušnjah in nevem kako je pravno, ker v tej smeri nisem podkovan. Prav tako sem bil na zdravljenju že polnoleten in na lastno odgovornost. Ne razumem čemu bi javno in v tak exstrem izpostavljali bilokakšen zavod, na osnovi nekakšnih govoric, brez kakršne koli podlage in to zagovarjali kot neizpodbitno dejstvo. Neglede na obtožbe je Skupnost Srečanje čez leta in leta obstoja definitivno pomagala odvisnikom. Lahko moje besede obrnete kakorkoli sebi v prid, vendar mislim da če bi blo kaj hudo narobe, bi se starši sami obrnili na neke višje organe. Sam sem bil odvisnik, bil obkrožen z odvisniki, tudi meni je umrlo zaradi odvisnosti par prijateljev, bil sem odvisnik 7 let in obkoržen z odvisniki 4 leta, nisem delal z njimi , bil sem med njimi. Substance so samo pokazatelj odvisnosti. Odvisnost kot taka pa je veliko globja ter celostna stvar in lajšanje stiske je samo neka osnova. Definitivno je treba odvisni osebi pomagati ampak pri zdravljenju ni univerzalnega recepta in sklepam, da se tega tudi zavedaš če si delala z odvisniki. Neka procentaža, žal, je ljudi katerim se ne da pomagati in to je grda in boleča resnica. Nekateri rabijo delo, naslednji pogovor, spet tretji nek krog ljudi v katerem se bodo počutili sprejete in jim bo to pomagalo, da se odprejo, sprejmejo, se zavedajo svojih dejanj in si jih opravičijo ipd. Z veseljem tudi jaz pridem na intervju, povem kaj o svojih življenskih izkušnjah in o moji poti ven iz krempljev odvisnosti.

Še to bi dodal : v marsikateri ustanovi, bolnici, domu za ostarelih, psihiatrični bolnici se kršijo človekove pravice. Temu smo bili priča tudi po televiziji. Zaradi posameznika, še ne smemo obsojati celotnega sistema (kot npr. pri izživljanjem nad nebogljenimi v domu za ostarele, nadlegovanju na šolah/faksih, psihičnim in fizičnim nasiljem nad ljudmi v psihiatrični kliniki).
Definitivno sem proti tovrstnemu obnašanju, želim pa samo še dodati da sem jaz z vsemi terapevti, psihiatri, socialnimi delavci in zaposlenimi na zdravljenju bil zadovoljen in usak mi je pomagal da se sestavim nazaj.

anjar / 24. Avgust 2024 / 22.51

blk, hvala za podporo. <3

H. D.: hvala ti za komentar, ki gre v smeri razmisleka in dialoškosti. glede *sumov* kaznivih dejanj: tudi moja izobrazba ni v pravni smeri. sprva moj namen tudi ni bil preučevati samo skupnost srečanje, temveč narediti primerjalno analizo med skupnostjo srečanje, projektom človek in žarkom upanja, ampak se je zgodilo, da so se mi nakopičile situacije, pri katerih sem poiskala pravno pomoč ustreznih kadrov. sum na trgovino z ljudmi je postavil predavatelj kazenskega prava s pf v mariboru ter društvo ključ, ki se specializira za pomoč žrtvam s trgovino z ljudmi. to so naredili, ker dejansko imamo dovolj dokaznega gradiva, da je bilo na to mogoče posumiti. tudi če damo na stran ta najhujša kazniva dejanja, imamo vseeno vsaj zelo resen sum za zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje (drugi odstavek 192. člena KZ-1) in goljufijo (211. člen KZ-1) ter kršenje ustave in Zakona o pacientovih pravicah.

ker je bilo teh kršitev tako veliko, sem morala narediti prispevek samo o skupnosti srečanje. tukaj je stvar zelo preprosta: zavod mora kazensko odgovarjat, če se dokaže, da so sumi na ta kazniva dejanja upravičeni. to je ločeno vprašanje od tega, če so komu pomagali ali ne.

glede mladoletnih je od 2017 tako, da lahko v institucionalno bivanje mladoletno osebo v skladu z družinskim zakonikom napoti samo sodišče. ampak tudi mimo tega je res kar praviš: zavod odgovarja za mladoletno osebo. v tem primeru je bila mladoletna oseba brez nadzora, brez skrbnika (zanemarjanje) in doživela je hudo poškodbo. torej ja: zavod mora odgovarjat za to, to je tudi moja poanta. zakaj se konkretni starš ni obrnil na organe pregona, je stvar dogovora o anonimnosti, ni pa lep razlog.

javno o tem govorimo, ker skupnost srečanje iz državne blagajne kot *javni* socialnovarstveni zavod prejme 230.000€ + cca. 75.000€ od uporabnikov. to je javna zadeva.

absolutno se strinjam z večino tega, kar si napisal o odvisnosti. osebno zagovarjam princip, da bi bilo treba ljudem nudit vse, kar si opisal: skupnost, rehabilitacijo osebnih odnosov, ki so zdravi, individualno psihoterapijo, pomoč pri najdevanju smisla, izobraževanje, učenje novih veščin, delovno terapijo - več kot se ljudem ponudi, večja je možnost uspeha. v nobenem vesolju pa ni prav, da nekdo jemlje denar iz državne blagajne in odgovornost za rehabilitacijo prelaga na ljudi, ki so sami v procesu rehabilitacije.

če bi rad, da narediva intervju, mi lahko pišeš na anja.radaljac@gmail.com, pa bova našla nek termin in se bom potrudila dobit mesto za objavo.

absolutno se strinjam tudi glede zadnjega dela tvojega zapisa, kar se tiče zlorab. definitivno so in so večinoma sistemske. in to je tudi treba spreminjat. sem bila takih zlorab deležna tudi sama in mi je zelo ostalo.

če prebereš članek ali poslušaš oddajo v celoti, boš videl, da ne gre za en sam primer, ampak da so ene stvari zelo sistemske, sploh del s sumom na denarne mahinacije in odsotnost strokovnega kadra, psihološko nasilje v knjižici "tako preprosto" in psihološki pritiski ...

v skupnosti srečanje so sicer zaposleni samo socialni delavci, inženir kmetijstva, defektolog, ekonomski tehnik, teolog in en sam magister psihosocialne pomoči (kar ni enako kot psihoterapevt). torej nimamo v skupnosti srečanje niti terapevtov, niti psihiatrov. pomembno tu je, koliko časa navajajo, da preživljajo v komunah (dokumentacija navaja, da po 8 ur vsak dan) in koliko realno tam preživijo časa - ne glede na to, kako dobronamerno sem jim štela ure, je nemogoče, da bi prišla do številke, ki je vsaj blizu temu, kar navajajo, nikjer pa ni pojasnjeno, kje se v tem času, ko jih ni v komunah, nahajajo. za to so plačani od države. in to je problem.

Loj / 25. Avgust 2024 / 6.27

A ni to čudovit svet, ko ti psihiatrični bolnik pove da si v remisiji?
Za to dikcijo in narativo si pač zapela, ker to "znaš", Ker si internetni strokovnjak, poizkusi za svojo intrigo in širjenje kapacitet poiskati še kakšna alternativna spoznanja o zdravljenju (oprosti ker sem kot laik v tem kontekstu izbral to besedo:)) zasvojenosti, delovanju možganov, obstaja tudi ogromno drugačnih pristopov za tvoja stanja, ki jih mimogrede ni tako zelo malo, kot si sama povedala. Zaradi razočaranja predvsem pa tudi ogromnih osebnih omejitev in s tem ni nič narobe, se raje držiš psihiatrične zlajnanosti, da boli glava kot je že nekdo napisal. Res, poizkusi iti naprej, na splošno, ne samo v tej temi, preveč te napaja sovraštvo, ki je tudi poslidica nekaterih osebnih in bližnjeosebnih spodrsljajev.

anjar / 25. Avgust 2024 / 7.36

loj: midva sva se pa menda res dogovorila, da ne komunicirava več ...
hvala za "skrb", ampak je res ne rabim. ugotovila sem, da sem brez tebe veliko srečnejša. prosim, projiciraj na koga drugega, jaz sem imela tega v zadnjem desetletju dovolj.

otherwise: to je članek o tem, da v javnem socialno varstvenem sistemu prihaja do suma več kaznivih dejanj in o zlorabah ljudi tamkaj, ni o psihiatriji. sume je treba preiskat, zlorabe ustavit.

psihiatrija in adiktologija ali psihiatrija in visokopražni način rehabilitacije odvisniške populacije po sodobnih smernicah, pa sicer sploh nista isto področje.

hja / 26. Avgust 2024 / 13.11

vau, kak članek! bravo!

Mišo / 26. Avgust 2024 / 20.33

Spoštovanje, anjar!

LEDENEE YOLO / 27. Avgust 2024 / 9.24

Vsak, ki v dotično skupnost vstopi sprejme njena pravila. Lahko kadarkoli izstopi. Ne vidim smisla članka. Vidite 5% težav, ne vidite 95% dobrega in pomoči. Značilno slepo.

Anonymous / 27. Avgust 2024 / 10.28

LEDENEE YOLO:
Članek preiskuje SUME KAZNIVIH DEJANJ, ki so bili postavljeni preko *stroke: protipravni odvzem prostosti (133. člen KZ-1), zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje (drugi odstavek 192. člena KZ-1), potencialno 2. odstavek 113. člen KZ-1 (trgovina z ljudmi), goljufijo (211. člen KZ-1), prisilitev (132. Kz-1), protipravni odvzem prostosti (133. Kz-1), potencialno ugrabitev (134. Kz-1) ter sum kršitev 51. in 35. člena Ustave RS in kršitve 6., 34. in 75. člena ZPacP, v komentarjih pa berem o "osebnem napadu": nekako bi moralo bit samoumevno, da generalna policijska uprava, društvo ključ, zdravstveni inšpektoriat rs, kpk.

kako je mogoče, da ne razumete preproste osnove: nihče ne sme povzročati kaznivih dejanj. pika.

glede te izredne pomoči - če bi dejansko prebrali članek, bi razumeli, da dejansko sem preučila zavod z vseh smeri in en od osrednjih problemov je, da strokovnega kadra ni na njihovih delovnih mestih in zato tudi te pomoči ni.

edina pomoč, ki obstaja v tem programu na dnevni bazi, je s strani souporabnikov: ti ljudje PLAČUJEJO, da jim nihče ne pomaga in so nanje obešene dolžnosti pomoči drugim in potem ti, ki bi jim morali dejansko bit na voljo in pomagat, PREJEMAJO JAVNA SREDSTVA za delo, ki ga ne opravljajo. če bi kdo tu moral prejemat plačilo, so to uporabniki sami - dobesedno kot štipendijo ali subvencijo za vključitev v program, v katerem nudijo pomoč soljudem.

in še vedno čakam eno samo osebo, ki mi bo dala intervju o vseh teh izrednih pozitivnih vidikih, ki sem jih spregledala. tukaj sem že dve osebi pozvala, da dasta intervju, pa nihče nič ... ne vem, no, če bi jaz res verjela v eno institucijo (ne bi ravno, če bi vedela, da je osumljena več kaznivih dejanj, heh) ampak *če* bi in bi se pojavil tak prispevek, bi takoj hotela dat intervju o tem, kako je z moje perspektive vse drugače. tukajle pa razen ljudi (ali enega človeka, lol) ki pišejo anonimne, vsebinsko prazne komentarje, ni nikogar, ki bi bil pripravljen zastavit svojo zgodbo - še anonimno ne. ;)

anjar / 27. Avgust 2024 / 10.31

prehitro sem oddala - v prvem odstavku sem hotela pobrisat do ZPacP, ker sem kopirala iz drugega odgovora (at this point se mi res ne da več ponavljat).

pa ime sem si pozabila nastavit. so ... yeah ... hi, good morning, this is getting so ridiculous.

anja

LEDENEE YOLO / 27. Avgust 2024 / 15.57

Sume naj preizkujejo organi, ki so za to imenovani in strokovno podkovani. Fino da članek problematizira določene pojave - vendar, oprostite mi na direktnosti, težko sprejmem vaše postavke. Gre za razmerja in pojave, ki jih morajo komentirati strokovnjaki pravnega in rehabilitacijskega polja, ne pa novinarji.

Kot nekdo, ki je imel možnost spoznati ljudi v podobnih programih (ne dotičnem), kaže poudariti, da je vse kar ste zapisala jasno. To je ustanova Karitasa! Ergo je poudarek na drugih ali drugačnih pristopih, ki vključujejo vse kar avtorica, pa tudi jaz sam nenazadnje zavračam. Pa vendar, človek na dnu ne gleda kakšne barve je roka, ki ga vleče iz eksistenčnega gnoja.

Sicer, če je ovadba že v igri, ni težav, bodo pristojni organi vse rešili.

... gledeo očitka "PREJEMAJO JAVNA SREDSTVA za delo, ki ga ne opravljajo" ... ja, in to je kaj novega? Kaj pa Radio Študent dela? A "opravlja svoje delo"? ... po mojem mnenju nikakor. Ne. Menim, da vas/jih (nevem) gladko boli kurac za slovensko underground sceno. Ampak to je tema za kje drugje.

Timon B. / 27. Avgust 2024 / 16.17

Draga Anja!

Sem "zdravljen odvisnik" in "uporabnik" programa Skupnosti srečanje. V njemu sem bival 27 mesecev, kjer sem se tudi "ozdravil" odvisnosti. Moram povedati, da je 95% stvari, ki si jih navedla v članku neresničnih/nerelevantnih. Sam ga nisem niti prebral do konca, ker se mi ne zdi vreden mojega časa (z vsem spoštovanjem). Torej, prvo sem hotel vprašati, kakšna je možnost opravljanja intervjuja z nekom, ki je dejansko komuno dokončal in ne bival v njej 1-2 tedna in se potem spet šel "spiritualno" zdravit na ulico. Intervjuvanci ostajajo anonimni, vendar sem prepričan, da si opravljala intervju z osebo, ki je bila v moji skupini in jo namerno tudi razdirala. Torej, da je bilo nekomu odrečeno sadje in hrana, je totalno mimo. 3-je obroki so na dan, in pri vsakem je na mizi sadje, ki ga lahko vsak poje koliko želi. Med obroki se ne je, ker je takšno pač pravilo in res ne vidim razloga zakaj ga nekdo ne bi upošteval.
Moje doživljanje programa je ravno nasprotno od tvojega. Mene so tile diktatorji in tirani --->"Pierino", "Zvone" in "Brane" ravno "odrešili" oziroma pomagali pri mojem procesu spoznavanja samega sebe in odgovornega ter odraslega življenja. Komuna je "šola življenja", seveda če bi intervju delala v kakšnem od centrov z neko osebo, ki je relevantna za takšno tematiko, bi to tudi spoznala, doživela in začutila. Sam sem bil odvisen od kokaina in iger na srečo, bil neodgovoren in zanemarljal sebe in druge. Skozi vsako dnevne aktivnosti, ki vključujejo pogovore, fizično delo, branje "tako preprosto" sem lahko ugotovil KAJ SEM in KDO SEM. Komuna mi je dala to, da sem lahko videl iz kje izhajajo naše družinske težave, vedenjski vzorci, čustveno izsiljevanje in še bi lahko našteval. Kar se tiče "terapevtov" bom povedal tako. Prvo so to koordinatorji, ki KOORDINIRAJO in VODIJO program. Kadar sem zaključil program sem s seboj vzel stvari, ki mi pripadajo (oblačila, zobno ščetko,...) in definitivno ne koordinatorja/terapevta, ki me bo spremljal v mojem življenju in namesto mene sprejemal odločitve. Kar hočem povedat je to, da se v komuni učimo tudi samostojnosti in odgovornosti in definitivno je ne pridobimo tako, da je nekdo konstantno z nami v naši senci.
Da ne bom predolg bom raje tukaj zaključil.
Dodal bi samo to, da bi bil res vesel, če bi lahko opravila intervju še z nekom, ki je program dejansko zaključil in je pripravljen o tem odprto spregovoriti.
Da bo izbira lažja, dajem sebe na razpolago. Mislim, da bo potem članek dobil dejansko težo in bo argumentiran iz obeh strani.
Trenutno je ta članek napisan povprečno in neverodostojno ter absurdno subjektivno.
Lp Timon B.

Anonymous / 27. Avgust 2024 / 16.27

skrajno retardiran komentar, a ni ena primarnih vlog novinarstva ravno ta da vrže luč na takšne nepravilnosti kjer roka zakona nazaduje ali se takšnih problematik niti zaveda? al hočeš vse sam podredit "stroki" ter institucijam in se tak oprat kakršnegakol potenciala za dialog? zakaj ta članek tok spranih idiotov nase vleče

anjar / 27. Avgust 2024 / 16.34

LEDENEE YOLO: prosim, preberi članek. napisal si: "Gre za razmerja in pojave, ki jih morajo komentirati strokovnjaki pravnega in rehabilitacijskega polja, ne pa novinarji." - saj jih. če bi prebral članek, bi videl, da ta razmerja in pojave v članku komentirajo natanko pravno podkovane osebe (predavateljica in predavatelj prava) in *uradni strokovni organi,* inšpektoriati, kpk, generalna policijska uprava ... nisi prebral članka, če tega nisi dojel.

jaz nisem tukaj nikjer problematizirala dejstva, da gre za zavod, ki je pod RKC, ampak dejstvo, da so preko socialne zbornice slovenije dobili status javnega socialnovarstvenega programa in da se prijavljajo na razpiske MDDSZ, ki jih kršijo. nima veze, kdo so.

če bi cerkveni zavod imel nek svoj program, v katerem ne bi jemal iz državne blagajne, bi pa škodoval ljudem na notranje-sistemski ravni, bi še vedno napisala članek o tem, da zlorablja ljudi in jim škoduje in jim krši pravice. alternativni pristopi so čisto okej, dokler ne škodujejo ljudem. ko pa jim, pa je treba ukrepat.

kako rš ne uresničuje svojih ciljev in svoje pritožbe glede tega naslovi na odgovorne, to pa res nima veze s to temo.

anjar / 27. Avgust 2024 / 16.50

timon b. živjo!
če nečesa nisi prebral, nisi ravno relevanten, da to komentiraš, ker pišeš o nečem, česar ne poznaš. tudi ni spoštljivo, da si žaljiv, preden sploh se seznaniš z vsebino napisanega. še tolikanj bolj nespoštljivo je, da presojaš o anonimnih pričah, ugibaš o njihovih identitetah itd.; vsaka oseba ima pravico do anonimnosti, posebej v tako občutljivih primerih, kot je ta. sicer je med pričami tudi nekdanja zaposlena v zavodu pelikan, dve osebi, ki sta zdaj trezni že leta dolgo in ljudje iz različnih časovnih obdobij - med njimi ni nikogar, ki bi bil v programu manj kot 2 leti.

članek govori pretežno o tem, da v tem zavodu prihaja po mnenju javnih služb in posamičnih pravnih strokovnjakinj in strokovnjakov, pristojnih za presojanje o tem, do sumov kaznivih dejanj, zaradi česar morajo odgovorne osebe odgovarjati. to je to, okej?
čisto okej, če si ti z vodstvom imel dobre izkušnje, tudi čisto okej, če so oni samo koordinatorji - ampak nezavedno si s tem ravnokar postal še ena priča, ki potrjuje, da niso to, kar se izdajajo v uradni dokumentaciji: strokovni kader, ki je z uporabniki po 8 ur na dan vsak delovnik. a si prišel do mesta v besedilu, kjer pojasnim, da vodstvo zato, ker v dokumentaciji ministrstvu trdi, da je z uporabniki po 8 ur na dan, vsak dan razen za vikend, dobi 230.000€? :) se ti zdi okej, da nekdo, dobi denar za nekaj, kar v resnici ne počne? se ti ne bi zdelo bolj pošteno, da bi država npr. odvisnikom, ki vztrajajo v programu, kjer pomagajo en drugemu, nakazovala podporo za to, ki jo lahko prejmejo in uporabijo takoj, ko zaključijo program, recimo? a ne bi bilo lepo, da so ljudje, ki res delajo, plačani za svoje delo, tudi če je laično, ne pa da je plačan nekdo za nekaj, kar ne dela? lej, sva že začela intervju.

sicer pa, šalo na stran, sploh ni nobene omejitve glede zbiranja pričevanj. že dvema tvojima kolegoma sem ponudila, da naj mi pišeta na anja.radaljac@gmail.com, razkrijeta identiteto, predložita dokaze, da sta bila v skupnosti srečanje in bomo naredili intervju (ki je lahko potem anonimen, samo uredništvo mora hranit imena prič.). a veš, da še vedno čakam oba dva, ker se mi ni noben od njiju javil. :)) tako da ti mi kar piši, z veseljem naredim pogovor.

anjar / 27. Avgust 2024 / 16.54

v bistvu, bi samo dodala: skupno sredstev, ki jih poberejo, je bilo lani 319.000€ v letu, ker so vzeli še 75.000€ uporabnikom.

Timon B. / 27. Avgust 2024 / 16.59

Sem pisal :)

Is yo boy Big T / 27. Avgust 2024 / 17.28

Vsak, ki je 5 minut preživel v institucijah za zdravljenje odvisnosti na slovenskem (predvsem od trdih drog, npr. CZOPD, komune so očitno bolj "hardcore" verzija tamkajšnjega programa) ve, da naša psihiatrično psihološka elita nima pojma kaj dela. Njihove metode zdravljenja temeljijo na obskurizmih nevroznanstvenih/behaviorističnih pristopov, ki človeka obravnavajo kot skupek celic/fizioloških dražljajev/biokemičnih procesov, ne pa kot bitje, ki transcendira fizično realnost in se orientira glede na smiselnost oziroma nesmiselnost življenjskih situacij in kontekstov. Institucionalna psihiatrična znanost je metodološko individualistično in solipsistično ter biološko redukcionistično naravnana.

Odvisnost je po strogo znanstveni psihiatrični logiki posledica "napačnega odziva" na pogostokrat težke in nepravične okoliščine, v katerih se zasvojenci znajdejo, ne pa rezultat kapitalistične odtujitve, ki v posameznika zareže s praznino in nihilizmom ter eksistencialnim manjkom, povrh vsega tega pa ga še materialno, socialno, kulturno in še kako drugače obuboža in mu onemogoči kreativni obstoj.

Tako da: vulgarni, od človeškega abstrahirani znanstveni teoriji primeren je tudi način zdravljenja zasvojencev. Slednje preko klasičnega pogojevanja (model kazni in nagrade, čeprav, če smo iskreni, predvsem s kaznimi) poskušajo dresirati kot laboratorijske podgane in hrčke, seveda pod pretenzijo domnevnega privzgajanja čuta za odgovornost in kontrolo. To vse se dogaja ob hkratnem spiranju možganov pacienta, češ, da je zgolj on tisti, ki vpliva na potek dogodkov v svojem življenju, ostali posamezniki in pripetljaji pa so neke vrste statistične spremenljivke, na katere reagira po svoji izbiri (in bojda zavestno).

Skratka, 101 neolib psihiatrije je kreiranje individualistične, karieristične in egoistične, robotske psihe, ki bo lahko uspešno služila reprodukciji kapitalističnega statusa quo in se še naprej slepila, da ji pravzaprav ni tako hudo, kot misli. Ampak, kaj pa če zasvojenost ni posledica neodgovornosti, brezdelja, lenobe in izgovorov, ampak ravno presežka posameznikove energije, na realizacijo katere se naš sistem požvižga in nas še naprej suženjsko ukaluplja v predvidljive načine delovanja?

Večina zasvojencev v svoji brezizhodnosti z veseljem zaupa znanstvenim šarlatanom in ostalim podobnim pozerjem, predvsem zaradi obupanosti. Ker nimajo več nobenih opcij- bodisi bodo izbrali smrt, bodisi življenje, pa četudi popolnoma potopljeno v nihilizem poblagovljenega vsakdana. V resnici je ta dihotomija lažna. Statistično gledano so uradni načini zdravljenja odvisnosti na slovenskem v več kot 50 procentih neuspešni. Zasvojenci po zaključenem zdravljenju še vedno pogostokrat recidivirajo in se vračajo nazaj. Kljub tej pereči statistiki pa se ničesar zares ne spremeni na področju zdravljenja odvisnosti pri nam, ker stroko obvladujejo uveljavljeni institucionalni agensi.

Vsem, ki trpijo za depresijo/zasvojenostjo ali kakšno drugo psihofizično boleznijo svetujem, naj se vključijo v kakšno podporno skupino, kjer si posamezniki na statusno ekvivaletni ravni lahko izmenjujejo nasvete. V tej smeri delujejo tudi verske in religiozne skupnosti, ki ponujajo eksistenčno orientacijo. Če pa ste bolj trmoglavi, ker vam je jasno, da brez kolektivne spremembe tudi nikoli ne bo izginila spiritualna in moralna dekadenca ter razkroj, vam priporočam, da postanete del nekega kolektivnega političnega projekta zavoljo množične mobilizacije.

Vsi vemo, da je prava bolezen kapitalizem in ne zasvojenost ter ostale podobne psihične anomalije per se.

anjar / 27. Avgust 2024 / 17.41

timon, sem ti odgovorila.

Is yo boy Big T: sigurno bi bilo smiselno, da nekdo naredi neko sociološko-ekonomsko študijo vzrokov odvisnosti oz. vzrokov zanjo. po mojem je smiselno raziskovat tudi pomen smisla ali odsotnosti le-tega v odnosu do odvisnosti; recimo v smislu, ko pišeš, da je pomembno, da se oseba aktivira v nekem kolektivnem političnem projektu; jaz se popolnoma strinjam, ampak to je pa res čisto moja zasebna perspektiva, da je to, da ima oseba nek smisel, ki je večji od nje same lahko pomemben del zdravljenja. mislim pa, da rabimo tudi boljšo stroko na tem področju, torej osebe s področja psihoterapije, klinične psihologije, socialnega dela itd., ki zmorejo res človeka dojemat in obravnavat celostno.

Ime / 30. Avgust 2024 / 0.22

Ta članek je izključno škodljiv. Sem 100%, da je Skupnost Srečanje veliko več ljudi rešilo in jim dalo podlago za dostojno življenje, kot pa (kot članek namiguje) jim povzročilo še dodatne travme. Ljudje, ki so v komuni pristali, so v življenju dali veliko hujše stvari skozi, kot je prekopavanje vrta in čiščenje štale. Igrat vlogo žrtve je pa samo orodje kako upravičit svoje razvajeno vedenje. Vsak, ki se je kdaj srečal ali živel z odvisnikom ve, da vse kar ni striktna discplina je samo potuha in priložnost za pobeg v stare navade.

“Pri nas ostanejo najbolj ranljive skupine, ki si drugega ne morejo privoščit.“ Naj si privošči pot do Vrbovca (2h iz Lj) kjer je komuna brezplačna. Tam so pravila še strožja in omejitve še “hujše“. Jasno pa je, da nekomu, ki mu v življenju nihče ni postavil meje, to ne bo najbolj udobna rešitev. Se je lažje drogirat in iskat samo pravice.

anti- boomer / 30. Avgust 2024 / 6.32

Še ena brihta, katere vrhunec izkušnje z zasvojenostjo je en pir in joint ob petkih (ali pa še to ne, verjetno furaš "straight edge" lifestyle, da si boostaš svoj prenapihnjen, od kapitalističnega karierizma opran ego ), pa si drzne pametovat, da je zasvojenost nekako posledica "razvajenosti" in manjka discipline.

Ok boomer, kako potem razloziš, da pojem narkomanije in z njo povezane (mladostniške) delinkvence ter vobče, načina življenja (in za saniranje tega namenjene, v obsegu in dometu zelo omejene psihiatrične infrastrukture), na slovenskem izzide šele po razpadu SFRJ in restavraciji kapitalističnih družbenih razmerij? Kako razloziš s tem povezan porast mentalnih obolenj, samomorov, alkoholizma, družinskega nasilja (v bistvu, povsod prisotnega nasilja), razvez, osamelosti, itd. ?

Aja sej res, ker smo individualistični solipsisti lahko na podlagi omenjenih okoliščin zaključimo, da je za naštete pojave kriv zgolj posameznik, saj družba ne obstaja več, kot je izjavila prvakinja neoliberalizma, Margaret Thatcher.

Boomerčki se morte naučit, da nismo ljudje v službi oblasti, ampak obratno. Prav tako je evidentno, da ste živeli v najbolj miroljubnem in uspešnem obdobju v človeški zgodovini, v katerem je kraljeval socializem, zato mislm, da nimate pravice, da se valite na karto razvajenosti, ker so vas ravno nekoč najbolj nosili po rokah, v primerjavi s sodobnostjo, kjer mladino nafilajo z degeneracijo ob hkratnem onemogočanju prihodnosti in višjega smisla.

ime / 30. Avgust 2024 / 7.46

eee, you're wrong. živela sem z odvisnico od alkohola 19 let. bila je daleč od tega kar opisuješ. v ožji družini sem imela odvisnico od drog, ki je storila samomor. + delala sem eno leto kot zunanja izvajalka v visokopražnem programu za rehabilitacijo + najbližji sorodnik trenutno je psiholog in je ravno tako eno leto - ampak po svoji stroki - delal v istem visokopražnem programu. dejansko poznam te stvari osebno in profesionalno.

tu ne preučujemo samo zasnove programa, državni organi podajajo sume kaznivih dejanj. če še kdo razume, da kazniva dejanja niso ok. f c k

@Ime / 30. Avgust 2024 / 11.36

škoda da vas ne učijo brat v komuni

zubi / 10. September 2024 / 9.58

Izjemno novinarsko delo, mentaliteta za večino komentarjev tuki pa razlog zakaj se take stvari sploh dogajajo.

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.