Človekove pravice v Venezueli

Človekove pravice v Venezueli

Mnenje, kolumna ali komentar
Nasilje venezuelske opozicije
31. 10. 2017 - 16.00

Evropski parlament je letošnjo Saharovo nagrado za svobodo misli podelil venezuelski opoziciji. Na socialnih omrežjih in v nekaterih medijih je bila novica slabo sprejeta. Ljudje so se jezili, zakaj se raje ne nagradi ‘borcev za svobodo govora’ v Kataloniji, na ozemlju Evrope. Le malo kritikov odločitve parlamenta, večinoma zgolj deklarirani socialisti, pa je opozarjalo, da venezuelska opozicija ni ravno nedolžna in miroljubna borka za človekove pravice.

To je dokaj preverljivo dejstvo: znani so posnetki članov opozicije, ki na ulicah zažigajo žive čaviste, mečejo molotovke v porodnišnice in podobno. Znano je, da so bili glavni pobudniki in izgredniki letošnjih večmesečnih nasilnih protestov. Znano je tudi, da je več članov opozicije, med njimi dva izrecno imenovana v nagradi, aktivno sodelovalo v poskusu državnega udara leta 2002, ki ga je preprečila spontana množica čavistov. Prav tako so znani rezultati nedavnih lokalnih volitev, na katerih je opozicija dobila zgolj 5 od 23 regij. Seveda je takoj začela vzklikati, da gre za goljufijo, a za to ni uspela podati niti enega dokaza.

Hitro postane jasno, da je mednarodna podpora opoziciji namenjena razgradnji močnih socialnovarstvenih sistemov, ki jih je v državi uspel vzpostaviti čavizem, privatizaciji državnih podjetij in javnih storitev ter predvsem zagotovitvi upravljanja z nafto, ki je venezuelski glavni izvozni produkt in iz prihodkov katere se financira celotni socialnovarstveni sistem. Našteti interesi so dokaj očitni, pa vendar nanje ne moremo gledati kot na anomalije, kot na posledico pohlepnosti kapitalistov ali hinavščine mednarodne skupnosti. Poglejmo na dogajanje s stališča človekovih pravic, v imenu katerih se mednarodna skupnost tako srborito zaganja v čavizem in v imenu katerih je bila venezuelska opozicija tako prestižno nagrajena. Poskušali bomo pokazati, da pri tem ne gre za sprenevedanje ali zlorabo človekovih pravic za lastne interese, temveč da k takšni situaciji vodi logika človekovih pravic samih.

Človekove pravice niso univerzalno veljavne kadarkoli in kjerkoli, kljub temu da morajo kot del hegemone ideologije veljati za univerzalne. Kot pokaže Etienne Balibar, namreč ne predhodijo državljanskim pravicam, ampak so te prav nujni pogoj za zagotavljanje človekovih pravic. Tako je državljanstvo oziroma dostop do njega ključnega pomena za zagotovljeno pravico do človekovih pravic. Ravno zaradi tega so begunci, prosilci za azil in ilegalni delavci tisti, ki pravice do človekovih pravic nimajo, ki se jim ta pravica odreka z restriktivno politiko na mejah nacionalnih držav. Spoštovanje človekovih pravic med državljani je nujno povezano z odrekanjem možnosti dostopa do teh pravic nedržavljanom. Sama institucija mej tako proizvaja nasilje, ki so mu podvrženi deportirani, ilegalni priseljenci in prosilci za azil.

Situacije na mejah ene države ne moremo gledati izven globalnega sistema nasilja. Vodi jo namreč enaka logika. Kot zapiše Balibar, je globalno institucionalizirano nasilje funkcionalno. Poskuša namreč vzpostaviti pogoje za hiperizkoriščanje, kar je mogoče storiti z množično proletarizacijo ali reproletarizacijo, kamor sodi tudi ukinjanje socialnih politik. Kot zapiše Balibar, je šlo pri teh “za nekakšno redistribucijo oblasti ‘realnega socializma’, za katero so še zmeraj značilni pomanjkanje, neučinkovitost in kastni privilegiji, ki pa je omejevala radikalno polarizacijo družbe na bogataše in reveže”. Konec citata. Po odpravi socialnih politik je mogoče prebivalstvo pahniti v socialno negotovo situacijo, ki je potrebna za vzpostavitev proletarizacije.

Po drugi strani gre pri institucionaliziranem globalnem nasilju za neko še skrajnejšo logiko. Namreč za ločevanje med proletariatom, ki ima zaradi zgodovinskih bojev zagotovljene nekatere politične pravice in pogoje za reprodukcijo, ter odvečno populacijo. Tu nasilje deluje s ciljem eliminacije; v obliki prepuščanja stradanju, epidemijam, dopuščanja genocidov, podpiranja diktatur in prodajanja orožja zahodnih velesil.

Z do sedaj povedanim je mogoče razumeti tudi situacijo v Venezueli. Čavizem ni socialističen v smislu dejanskega podružbljenja produkcijskih sredstev in spremembe produkcijskega načina. Gre za kapitalistično organiziran sistem, temelječ predvsem na dobičkih od izvoza nafte, ki se v veliki meri porabljajo za socialnovarstvene sisteme. Velikega pomanjkanja v državi ne moremo pripisati zgolj bojkotu kapitalistov in mednarodnim sankcijam, temveč tudi neučinkovitosti domačega gospodarstva. Kljub temu je čavizem iz revščine in socialne ogroženosti uspel izvleči velik del prebivalstva in močno znižati stopnjo neenakosti. Prav na to se nanaša glavna agenda kompradorskoburžoazne opozicije: ukiniti ali vsaj močno omejiti socialnovarstveni sistem, se polastiti prihodkov od nafte in s proletarizacijo vzpostaviti razmere za hipereksploatacijo.

Tovrstna proletarizacija pa je v perifernih državah, kakršna je Venezuela, vselej omejena. Glavna funkcija kompradorske buržoazije na periferiji je namreč ravno zagotavljanje pogojev kapitalu centra za nemoten potek izkoriščanja ozemlja. Pri tem ravno ne gre za vlaganje v domače gospodarstvo in zagon domače proizvodnje, v katero bi se lahko vključilo in z njo preživljalo domače prebivalstvo. Gre za pogoje hiperizkoriščanja, katerega hrbtna stran kovanca je po eni strani možnost preselitve proizvodnje v primeru zahteve po več delavskih pravicah, po drugi strani pa ravno vzpostavitev odvečne populacije, ki je kapital ne potrebuje za izkoriščanje. Z zmago opozicije bi se Venezuela tako vrnila v ‘zlata leta’ nereguliranega kapitalizma predčavističnega obdobja s stradajočim prebivalstvom.

Sklenimo z Balibarjem: “[Totalitarni vidiki globalizacije] izhajajo iz institucionalnega nasilja, ki je deloma državno, deloma ekonomsko in ki presega koncept imperializma in suverenosti [...]. Zdi se mi, da bi bilo treba v ta okvir postaviti probleme, ki jih povzroča to, da hegemonske strategije instrumentalizirajo humanitarno delovanje, in probleme, ki nastajajo zato, ker so humanitarno delovanje in akcije za ‘ponovno vzpostavitev miru’ vpleteni v lokalna razmerja moči, včasih pa tudi krepijo iztrebljevalske sile: to so ‘sprevrženi učinki’ pomoči, ki je hkrati množična, selektivna in odvisna od naključij diplomacije velikih sil, ter še nekoliko zmanjšuje možnosti, da bi si ljudstva vladala sama, in možnosti za notranje reševanje sporov, s čimer prispeva k razpuščanju političnega.”

Te besede še v večji meri in izraziteje kot za preostanek sveta veljajo za Venezuelo. Tu so se namreč med čavističnim obdobjem oblikovale institucionalizirane organizacije lokalnega samoupravljanja, tako v produkciji kot storitvah. Predvsem pa je stekla izrazita politizacija ljudskih množic, ki ji lahko pripišemo ključno vlogo pri radikalizaciji Chaveza po državnem udaru in pri ohranjanju in usmerjanju čavizma. Prav to se tako izrazito ne sklada z obliko zahodne liberalne demokracije in prej opisanim funkcioniranjem človekovih pravic, da se zdi zahodnim silam potrebna intervencija: bodisi v smislu ekonomskih sankcij bodisi v smislu Saharove nagrade. Ta torej ni posledica hinavščine ali zlorabe pojma človekovih pravic, temveč njegova lastna logika delovanja.

 

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness