ČRKARSKA PRAVDA

ČRKARSKA PRAVDA

Mnenje, kolumna ali komentar
10. 9. 2013 - 15.00

Sremsko mesto Vukovar, ležeče nedaleč od hrvaške meje s Srbijo, je v tipičnem vzhodnohrvaškem socialnem dremežu zadnje avgustovske dni ležerno, v maniri zdolgočasenih bližnjih ravnic in mrtve Donave, čakalo prihajajočo jesen. Povojni optimizem in ponos, ki si ga je Vukovar leta 1991 pridobil s fanatičnim branjenjem pred srbsko agresijo, so že davno zamenjali brezperspektivnost, obup in razdeljenost, tudi prihodnost ob težkem javnofinančnem položaju Hrvaške ni zbujala upanja na prebujenje, ko je mesto iz resignacije na prvi šolski dan pretekli teden vrgel ropot pred uradi in policijo. V skladu s hrvaško ustavo in v nasprotju z večinsko voljo hrvaškega ljudstva, so hrvaške oblasti začele nameščati dvojezične napise v latinici in cirilici.

Da utegne Vukovar kmalu spet prevzeti vlogo simbola hrvaško-srbskega konflikta in ponovno postati njegova žrtev, se je dalo slutiti že januarja letos. Takrat je srbska skupnost v Vukovarju zahtevala uvedbo dvojezičnih napisov v mestu na podlagi ustavnega zakona o pravicah narodnih manjšin. Ta omogoča dvojezične table vsaki narodni manjšini, ki ima več kot tretjino pripadnikov v določeni lokalni samoupravi. Kljub temu, da temu kriteriju zadostuje kar 20 hrvaških občin, pa se je že ob zahtevi srbske skupnosti po dvojezičnih napisih vso nasprotovanje hrvaške javnosti skoncentriralo na Vukovar.

Če je emotivno naslanjanje na Vukovar, kot simbol hrvaškega odpora proti srbski agresiji, ki jo je mesto plačalo s skoraj 2.000 žrtvami in tragičnim padcem 19. novembra 1991 pri pretežno desno orientirani hrvaški javnosti še mogoče razumeti, pa je to nesprejemljivo ravnanje hrvaške vlade Zorana Milanovića. Razpeta med nacionalistično atmosfero, ki se je z napisi "Ne cirilici v Vukovarju" spomladi pod taktirko dežurnih hujskačev iz veteranskih, domoljubnih in podobnih vrst preselila na trge večjih hrvaških mest, in jasnimi določili hrvaške ustave, je hrvaška vlada podzavestno pritrdila prvim in obljubila odložitev postavitve dvojezičnih tabel za nedoločen čas.

Argument "potrebujemo več časa," ko gre za skrajne tragične zgodovinske situacije in okoliščine, kar vojna v vzhodni Hrvaški  v začetku devetdesetih zagotovo je, nikakor ni zgrešen, v kolikor je mišljen konstruktivno in ne kot odmikanje problemov. V tem pogledu pa je paradoksalno največ storila srbska skupnost v Vukovarju, ki si je ves čas prizadevala za uvedbo dvojezičnih napisov v skladu z dogovorom s hrvaško skupnostjo v mestu.

Nasprotno se je vlada v Zagrebu prepustila čakanju, namesto, da bi začela aktivno reševati težave in zaradi vojne opravičeno čustveno občutljivo prebivalstvo pripraviti na to, da se za moderno državo spodobi spoštovanje manjšinskih pravic. Kot bi upala, da so poletno mrtvilo, gospodarsko razsulo v državi in Hrvaški vstop v Evropsko unijo odnesli fokus hrvaške javnost s cirilice v Vukovarju, je pretekli ponedeljek zgolj začela postavljati dvojezične napise. V tišini in celo nekaj dni preden je to uradno napovedala.

Presenečeni nasprotniki vukovarske dvojezičnosti so seveda takoj skočili. Še siloviteje in hitreje, kot so uradniki table zabili, so jih nasprotniki razbili. Posebne enot policistov, ki so naslednji dan pred mestom morale ustaviti 28 avtobusov razjarjenih hrvaških protestnikov, ob uničevanju ustavno določenih napisov niso smeli ukrepati. V mestu, kjer hrvaški in srbski sosed pri sedmih letih kreneta v različni šoli in, kjer je Srb še vedno agresor, to ne bi imelo smisla in bi zagotovo privedlo do eskalacije nasilja.

Vukovar, ležerno sremsko mesto ob Donavi, se je med tem dokončno predramil. A žal namesto v obetavnejši prihodnosti, v sivi preteklosti. Kot nekdaj, resda v neprimerljivo manjši meri, se po njegovih ulicah razlega trušč razbijanja, barvno kuliso pa dopolnjuje preživeta nacionalistična ikonografija številnih protestnikov, ki se že sedmi dan po poskusu postavitve dvojezičnih napisov sprehajajo po mestu. Vlada v Zagrebu pa medtem ponovno stavi na čas. Ko bo spoznala, da to ni dovolj in da mora tudi sama pomagati svojim državljanom premostiti posledice vojne, ne pa jih izkoriščati, potem se bo Vukovar lahko ponovno prepustil dremežu. Vsaj mir bi mu lahko hrvaške oblasti privoščile, če mu že siceršnje perspektive v vsej, skoraj 20 letni povojni zgodovini niso uspele omogočiti. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Sorry, sam Vukovar je padel 18.11.1991.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness