Današnji datum je historičnega pomena za vsaj dva naroda, če smemo uporabiti tako arhaično razumevanje neke skupnosti. A medtem ko 15. maja Palestinci obeležujejo „nakbo“ oziroma katastrofo in se z žalovanjem spominjajo nastanka države Izrael, ki je tesno povezan z množičnimi poboji, uničenjem na stotine vasi in izgonom 750.000 Palestincev, imajo Španci razloge za bolj veselo komemoracijo današnjega dne. 15. maja 2011 se je namreč razživelo gibanje, katerega ime je koledarsko navdahnjeno. Težko bi sicer rekli, da je „Gibanje 15. maj“ nastalo ravno tistega dne, saj so se ulični protesti in manifestacije ter koordinacije med različnimi skupinami in posamezniki odvijali že mesece pred tem, a šele takratna zasedba osrednjega madridskega trga Puerta del Sol in posledična policijska akcija proti protestnikom sta sprožili širši odziv španske javnosti, kar je omogočilo nenaden razmah gibanja.

Zakaj pravimo, da je obeleževanje prve obletnice Gibanja 15. maj vredno praznovanja? Razlogov je več, čeravno je res tudi, da obstajajo tudi takšni za manj optimističen pogled na dogodke izpred leta dni in njihov razvoj vse do danes. Duh 15. maja je preživel in se celo razširil izven Španije. Najprej španska, nato evropska in potem svetovna javnost so se na dogodke v Madridu in drugod po Španiji sprva odzvale s presenečenjem. Španski množični mediji so o gibanju sprva poročali površno, nekateri zaničevalno, a vsi skopo. Medijska industrija kljub historičnim referencam ni bila sposobna razumeti specifične strukture gibanja, kjer ni bilo določene osebe za dajanje izjav in predstavljanje stališč gibanja. Kljub temu je to raslo in navdihnilo tudi podobna gibanja drugod po svetu, kot sta recimo Occupy v Združenih državah ali 15. oktober v Sloveniji.

Gibanje je torej še zvesto svojemu bistvu. Drugi razlog za zadovoljstvo ob refleksiji je dejstvo, da so ravno Gibanje 15. maj in njemu sorodna gibanja odprla prostor širše diskusije o temah, ki bi jih dotlej praviloma lahko označili za tabu. Hegemonija finančnega kapitalizma nad splošno družbeno ureditvijo se je postavila pod vprašaj, za to pa niso zaslužne ne politične elite, kaj šele ekonomske, ne mediji ali akademska sfera. A 15. maj ni le teoretska kritika sedanje nevzdržne situacije, ki je v Španiji s skoraj 50-odstotno brezposelnostjo med mladimi še kako boleča. Pripadniki gibanja posegajo v sistem tudi fizično, pa pri tem ne mislimo na kampiranja. Eden večjih problemov v Španiji so hipotekarni krediti, kar bankam, ki trpijo zaradi kolapsa gradbenega sektorja v državi, omogoča zaplembo stanovanj in izgon celih družin. Gibanje se je med drugim osredotočilo na direktne akcije z namenom preprečevanja prisilnih izselitev, v Madridu pa so pred časom celo zasedli zapuščen hotel, ki so ga aktivisti odprli družinam in posameznikom, ki po izselitvi nimajo kam.

Zahteve gibanja so, čeravno številne in obsežne, dokaj jasne. Konec privilegijev politične kaste, tako pravnih kot finančnih, pravica do stanovanja za vsakogar, kakovostne javne storitve, kot recimo izobraževanje in zdravstvo, nadzor nad bankami in prenehanje njihovega reševanja z javnimi sredstvi, večja politična participacija državljanov, zmanjšanje sredstev za vojsko in tako naprej. To so seveda zgolj splošne smernice, ki pa jih je gibanje v nekaterih točkah precej konkretiziralo. Vprašanje, ki so postavlja, je seveda, zakaj niso glede na zahteve vsi prebivalci Španije v določeni meri podporniki tega gibanja.

In že smo pri razlogu za manj optimističen pogled na Gibanje 15. maj. V letu dni, odkar se na španskih ulicah vpijejo slogani, kot so „nihče nas ne predstavlja“ ali „kriza je prevara“, so se razmere v državi le še poslabšale. Oblast je medtem, morda tudi po zaslugi pozivov gibanja k volilni abstinenci, prevzela desnica, ki zgolj bolj drastično nadaljuje tako imenovano varčevalno ekonomsko politiko, ki ji je bila zvesta tudi prej vladajoča socialistična stranka. Vse glasnejši so pomisleki ekonomistov in nekaterih evropskih politikov glede smiselnosti takšnih ukrepov. Številke, še posebej v Španiji, namreč ne potrjujejo njihove uspešnosti. Prej obratno.

Politično moč dvema največjima stranka, socialistični in ljudski, zagotavlja volilna zakonodaja, ki praktično onemogoča vidnejšo vlogo kakšne druge manjše stranke. Sprememba te zakonodaje je še ena od zahtev gibanja, ki niso bile uslišane s strani oblasti. Gibanje se je jasno distanciralo tako od političnih strank kot tudi sindikatov, v čemer nekateri opazovalci, tudi tisti, ki z gibanjem simpatizirajo, vidijo razlog za manjšo mobilizacijsko moč gibanja. A ta politična neodvisnost gibanja in njegovo vztrajanje na nenasilju in inkluzivnosti vlivata upanje, da se v Španiji ne bo ponovil grški scenarij, po katerem se je v parlament na krilih populizma in krize prebila neonacistična Zlata zora.

V Španiji se očitno ne bodo izpolnile zahteve nekaterih protestnikov izpred leta dni, torej „Hočemo vse in to hočemo zdaj!“ Morda bi bil kljub nujnim potrebam po redefiniciji samega pojmovanja demokracije sprejemljiv korak naprej že sprememba volilne zakonodaje.