Slovenski dostavljalci so se prejšnji teden prvič sindikalno organizirali v odgovor na plačne spremembe, ki sta jih uvedli podjetji Wolt in Glovo. Spremembe določajo, da je plačilo za posamezno dostavo pogojeno z vremenskimi razmerami, dosegljivostjo lokacije, velikostjo paketa in zahtevnostjo opravljene poti. Te tako imenovane izboljšave so zgolj slepilo, delodajalci so namreč v isti sapi znižali postavko za razdaljo, ki jo dostavljalec opravi. Vodstvo podjetja Wolt vztrajno zatrjuje, da je bila plačna sprememba uvedena premišljeno in ob pogovorih z dostavljalci, ki jih podjetje formalno obravnava kot poslovne partnerje. Pričevanja številnih dostavljavcev o tem, da je bila plačna sprememba povod za ustanovitev sindikata, nariše drugačno sliko. Dostavljalci trdijo, da je zaradi plačne reforme njihov zaslužek padel za približno dvajset odstotkov, in to v času inflacije. Direktor Wolta v Sloveniji Clemens Brugger trdi obratno, po njegovem se je od februarske plačne spremembe zaslužek dostavljalcev dvignil.

Dostavljalci s platformo ne morejo skleniti rednega delovnega razmerja, čeprav pogoje za to izpolnjujejo, ne vemo niti, ali so študentje plačani po minimalni urni postavki za študentsko delo, saj sistem ne temelji na plačilu za uro dela, ampak na plačilu po dostavi. Poleg tega študentski dostavljalci lahko delajo zgolj ob določenih urah. Dostavljalci morajo delati navkljub slabim vremenskim razmeram, svoje delo pa morajo opraviti čim hitreje, kar jih izpostavlja nesrečam. Delavci poročajo tudi o grožnjah nadrejenih ob izražanju kritik in o neprimerni obravnavi nesreč pri delu.

Zakaj so se dostavljalci torej sindikalno povezali šele zdaj? Poglaviten razlog je konkurenčnost, ki jo platforme načrtno vzpostavljajo med dostavljalci. Med seboj se morajo grebsti za delo oziroma za dostavo posameznega paketa. Stalno novačenje novih dostavljalcev konkurenco dodatno povečuje. Poleg tega obstajajo tudi posredniški d. o. o.-ji, na katere so dostavljalci vezani s podjemnimi pogodbami in jim odštejejo tudi petino njihovega zaslužka. Spomnimo se tudi oštevilčenja dostavljalcev, ki odgovornost za spoštovanje cestnih predpisov prelaga na posameznike. Vse te poteze delodajalcev med delavci ustvarjajo hostilen, tekmovalen odnos. Odtujitev in individualiziranje delavcev prek ustvarjanja konkurence je glavna ovira za njihovo povezovanje.

Dogodki prejšnjega tedna kljub temu kažejo, da je ta ovira preskočljiva. Naravna hostilnost med proletarcem in kapitalistom je očitno močnejša kot ta, ki jo kapitalist umetno poskuša sejati med delavstvo. Konkurenca med delavci je le ena in ta je umetna. Delavska kolegialnost je dvovrstna: umetna po kreaciji delodajalstva in naravna po proletarskem instinktu.

Umetna kolegialnost je eno najmočnejših orodji sodobnega kapitalizma. Team-building in pisarniški bakeoffi so nekaj, kar delavcem prija in med njimi ustvarja občutek povezanosti, a vse v okviru delodajalske gonje po uspešnosti podjetja. Da gre za dobiček, je jasno že vse od začetkov znanstvenega menedžmenta. Gre za organizacijo dela, ki med drugim spodbuja načrtno grajenje kolegialnih odnosov na delovnem mestu. 

Postavke fordizma in taylorizma nikoli niso bile bolj aktualne kot danes, ko se delavce v podjetjih s spodbujanjem kolegialnega okolja slepi v vero o evoluciji kapitalizma. Kje je torej kapitalistično spodbujanje kolegialnosti v primeru dostavljalcev? Odgovor se skriva v popolnoma drugačni vrsti dela. Kolegialnost, ki jo spodbuja delodajalec, se morda splača v okviru pisarniškega in tovarniškega delavstva, ki svoje delo opravlja skupaj, v neposrednem kontaktu s sodelavci. Dostavljalci pa so drug od drugega odtujeni, saj platforme njihovo delo do skrajnosti individualizirajo.

Kolegialnost med sodelavci je lažna ponudba »izboljšanega stanja« v trenutnem družbeno-ekonomskem sistemu, ponujena je namreč le tistim delavcem, ki jih delodajalci prek kolegiiranja lažje izkoriščajo. Enako visok staž, le v drugi struji dela, ima očitno lahko tudi strogo vršenje tekmovalnosti med sodelavci. 

Kolegialnost kot vrednota ni mitska zgolj v sodelavski sferi, temveč tudi v odnosu delodajalec – delojemalec. Wolt na svoji spletni strani dostavljalce lahko imenuje za marljive, a to ne spremeni dejstva, da jim podjetje ob kritiki plačnega sistema grozi s povračilnimi ukrepi. Wolt prav tako lahko naziva dostavljalce kot svoje poslovne partnerje, a ne v kolektivnem smislu, saj je kolektivna pogajanja podjetje zavračalo. Partnerji so le kot individualizirani in tako najlažje podredljivi mali podjetniki.

Slika: Wikimedia Commons, Lars Plougmann. CC BY-SA 2.0