Od italijanskih volitev je že dober mesec, a ob zmagi Bratov Italije primorska sekcija aktualnopolitične redakcije še ni pristavila svojega lončka. Kaj kmalu po koncu volitev je Tatjana Rojc, ki je bila na listi liberalne Demokratske stranke ponovno izvoljena v italijanski senat, izjavila: »Srčno upam, da se motim, a bojim se, da se napovedujejo mračni časi. Napeti bo treba vse sile, da bomo obvarovali svoje pravice, in če bo treba, bomo za to morali tudi na ulico, tako kot v preteklosti.« Predvidljiva izjava, ki je najverjetneje namenjena pridobivanju političnih točk pri volilni bazi senatorke, a je v njej moč prepoznati napako. Slovenska manjšina se z »mračnimi časi«, kot je pripomnila senatorka, sooča že zdaj, izvolitev skrajno desne stranke pa jih bo najverjetneje le še poglobila. 

Slovenska manjšina v Italiji je bila vsaj zakonsko gledano priznana leta 2001 s tako imenovanim Zaščitnim zakonom za Slovence v Italiji. Zakon, ki je bil sprejet na valentinovo, je osnova za določanje pravic slovenske manjšine v Italiji, z njim pa je bila tudi prvič uradno priznana prisotnost slovensko govoreče skupnosti na ozemlju videmske oziroma beneške pokrajine. Ta zakon, na katerega je manjšina čakala vse od konca druge svetovne vojne, je bil prvi pomembnejši akt po Osimskem sporazumu iz leta 1975. Zakon je bil leta 2001 sprejet predvsem zaradi angažmaja levosredinske koalicije Oliva, ki je še istega leta izgubila na parlamentarnih volitvah, oblast pa je znova prevzel Silvio Berlusconi. S tem pa sta se razvoj in izvajanje zakona bolj kot ne končala. 

Slovenska manjšina je sicer dobila svoje institucije, kot so šole, a v desetih letih po sprejetju zakona je vladajoča Berlusconijeva koalicija, ki se je krčevito borila proti zakonu, tretjino zakonskih členov onemogočila že v začetku vsakokratnega mandata, ko nikdar ni sprejela finančne sheme zakona. Dvajsetčlanskemu paritetnemu odboru, ki naj bi zakon implementiral, pa je pravzaprav uspelo sestaviti samo seznam dvojezičnih občin. Narodnega doma v Trstu Slovenci niso dobili nazaj vse do lani, slovenska manjšina je šele leta 2014 v lastništvo dobila Trgovski dom v stari Gorici, Narodni dom pri Svetem Ivanu pa še vedno propada. Dvojezičnost je realnost postala zgolj tik ob meji v naseljih, kot so Občine, Fernètiči in Bazovìca.

Svoje je k manjši reprezentaciji manjšincev dodal tudi ustavni zakon iz leta 2019, ki je zmanjšal število članov v italijanskem parlamentu s 1000 na 600, posledično pa tudi število predstavnikov iz Furlanije - Julijske krajine in s tem slabo vključenemu političnemu telesu slovenske manjšine zmanjšal politično že tako nično moč.

Manjšinam v Italiji je prav tako veliko groženj pokazala skrajna italijanska desnica. Pred zgolj štirimi leti je v Trstu, kjer je v povojnem času na lokalni ravni prevladovala desna politika, organizirala shod neofašistična skupina Casapound. Shod, ki je bil sicer organiziran  ob stoletnici konca prve svetovne vojne in naj bi počastil padle italijanske vojake, je nosil sporočila, močno naperjena proti  manjšinam, skupnosti LGBT, beguncem in vsem ostalim marginaliziranim skupinam. Italijanske partizane, ki so se v drugi svetovni vojni borili proti fašističnemu režimu, pa so označili za Titove hlapce. Takratna lokalna tržaška oblast shoda ni prepovedala, saj po njihovem mnenju za to ni bilo pravne podlage. Vendar so ga omejili, da se je izognil Narodnemu domu, Spomeniku bazoviškim junakom in Rižarni. Na prošnjo organizacije TIGR - Primorska, naj slovenska vlada, takrat pod vodstvom zdaj že politično pokojne Stranke modernega centra, ukrepa in o dogajanju opozori Rim, se vlada kakopak ni odzvala. Namesto tega je le mlačno obsodila fašistični shod ter v izjavi za javnost zapisala, da je shod neofašistov v Trstu dogodek, ki ga ne bi smelo biti, saj zagovarja neevropske vrednote in slavi ideologijo, ki je v prejšnjem stoletju privedla do zločinov in tragedij.

Za interese slovenske manjšine naj bi se zavzemali vlada Republike Slovenije, Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ) in Svet slovenskih organizacij (SSO). Vsi trije so v vseh teh letih izvajali površno diplomacijo, predvsem pa so še na deklarativni ravni povsem zanemarili tisto, zaradi česar v obdobju, ko je tretjina slovenskega ozemlja spadala pod Italijo, manjšine niso izbrisali: antifašistični odpor v obliki organizacije TIGR in narodnoosvobodilni boj med drugo svetovno vojno. 

Oba sta bila osrednja dejavnika pri tem, da je slovenska manjšina preživela pod fašisti, kasneje pa sta prispevala k osvoboditvi tako Slovenskega primorja kot Trsta. Kljub temu ju slovenski politični vrh redko, če sploh, omenja kot glavni povezovalni dejavnik slovenske manjšine. Nadalje se ta ista politika za tako imenovano izboljšanje medsosedskih odnosov čuti poklicano, da v zameno za Narodni dom v Trstu, ki je eden ključnih simbolov slovenske manjšine, več kot sto let po tem, ko je bil požgan, prizna bazoviške fojbe, konstrukt povojne revizionistične italijanske zgodovine. S tem pa prizna zločin, ki se nikoli ni zgodil. To je diplomacija odhajajočega predsednika republike Boruta Pahorja v vsem sijaju.   

Slovenska manjšina se je tako v zadnjih desetletjih po eni strani resda znašla pod kladivom, ki ga predstavljajo desne italijanske vlade. Vendar je jasno, da pripadniki slovenske manjšine na italijanskih volitvah ne volijo zgolj ali celo predvsem levih opcij, saj teh ni zares, prav tako pa se dejansko ne zavzemajo za pravice slovenske manjšine. V skladu s svojimi nazorskimi prepričanji lahko Slovenci volijo tudi desnico, ki obljublja nižje davke in reforme. A kladivo potrebuje svoje nakovalo. To je v tem primeru mačehovski odnos slovenske politike, ki zavoljo skupnih interesov obeh držav, po navadi združenih le za napredek gospodarstva, sklepa kompromise, s katerimi priznava nacionalistične in revizionistične konstrukte italijanske zgodovine. To pa je mračno.

Vir slike: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/bazovica, Avtor: Narodna in študijska knjižnica Trst