V peti izdaji časnika Le Vieux Cordeliere, ki je izšla 5. januarja 1794, je Camille Desmoulins, izdajatelj omenjene tiskovine, posebno pozornost namenil kritiki časnika Le Pere Duchesne, zlasti pa njegovemu izdajatelju Jacquesu Hébertu. Desmoulins je Hébertu kakopak očital, da je britanski vohun in kontrarevolucionar ter da skrivaj pridobiva sredstva vojnega ministrstva, ki jih namenja distribuciji svojega časnika. Zadnji navedbi je priložil tudi natančne številke, ki so Héberta še posebej ujezile, saj je dolgo delal na podobi ljudskega človeka blizu brezdokolenkarjem. Hébert in Desmoulins sta se namreč našla na nasprotnih bregovih glede prihodnosti francoske revolucije. Desmoulins je zastopal zmernejšo strujo, ki je nasprotovala razkristjanjevanju države - agendi bolj ultraške in, takrat prvič tako imenovane, »vandalistične« Hébertove struje. Oba sta računala na podporo Robespierrja, osrednje osebnosti Odbora za javno varnost, a je usoda hotela, da sta bila oba usmrčena - Hébert na koncu marca, Desmoulins pa na začetku aprila istega leta. 

Društvo novinarjev Slovenije je pretekli teden najostreje obsodilo intenzivne napade na svobodo izražanja in novinarje, ki poročajo o financiranju slovenskih medijskih podjetij v madžarski lasti. Kontekst tako napadov kot tudi odziva cehovskega združenja so pogajanja o morebitni sestavi nove vlade, ki jih vodi SDS z Janezom Janšo na čelu. V ospredje je namreč ponovno stopila dobro leto dni stara zgodba o domnevnem posrednem financiranju stranke SDS s strani krogov, ki so blizu madžarskemu predsedniku vlade Viktorju Orbanu. 

Obsodba Društva novinarjev sicer nobenega od novinarjev ali medijev ne izpostavlja poimensko, pa vendar lahko vsak, ki spremlja družbena omrežja, utemeljeno sklepa, da je društvo odreagiralo predvsem na spletni pogrom, ki so ga Janševi privrženci priredili proti Primožu Cirmanu - sicer tudi članu Upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije. 

Tako afero z Orbanovim denarjem kot tudi odziv kletnih trolov Trstenjakove lahko kaj hitro uvrstimo v rubriko »že videno, že slišano«. Novost pa je portal, ki nas je ponovno opomnil na Janezove nečednosti. Gre za portal Necenzurirano.si, ki je bil lansiran na začetku februarja, ker pa so se drugi mediji, zlasti nacionalna televizija, začeli sklicevati nanj, je kaj kmalu postal širše poznan in pogosto ... napaden. 

Ustvarjalec portala Necenzurirano.si je že omenjeni Primož Cirman, poleg njega pa še Vesna Vuković in Tomaž Modic. Uradni izdajatelj portala je podjetje Providentia, d.o.o., ki so ga po nekaterih informacijah omenjeni novinarji uporabljali tudi za sodelovanje s portalom Siol.net, na katerem je trojka prej objavljala. Družbenika podjetja Providentia sta z dvajsetodstotnim deležem novinar Tomaž Modic in z osemdesetodstotnim deležem Nejc Rozman iz Domžal, sicer neznan javnosti. Na spletni strani Necenzurirano.si je sicer mogoče opaziti povezave na novice portala Svet24.si, v zavihku Trženje pa je bilo še do nedavnega mogoče prebrati, da je za to odgovorno podjetje Kokos Agency, d.o.o. - danes je v tem zavihku moč najti le še fizični naslov omenjenega podjetja. 

 Portal Svet24 in podjetje Kokos Agency lahko glede na njuno lastniško stanje uvrstimo v tako imenovani Odlazkov imperij ali, kot se zadevi uradno reče, skupina Media24. Gre za poslovno omrežje dolenjskega poslovneža Martina Odlazka. Ekipa portala Necenzurirano.si doslej še ni pojasnila okoliščin poslovnega sodelovanja z Odlazkovo skupino. Dejstvo pa je, da je Odlazkov imperij največji medijski konglomerat v državi. Na vrh radijske mreže, ki med drugim vključuje Radio Aktual, Salomon in Veseljak, drugi najbolj brani časopis Svet24 in kopico raznorazne periodike ter medijev, je Odlazek v svojo družino dodal tudi radijske postaje nekdanjega giganta Lea Oblaka, zbrane v mreži Infonet - med drugim Radio 1 in Radio Antena. Sodeč po javnopravnih evidencah, sta Oblakov skoraj polovični delež v skupini Infonet odkupila Odlazek in šentjernejski orožarski baron Ivan Kralj. 

Odlazek številne medije in oglaševalska podjetja v skupini obvladuje preko različnih podjetij, ki so pogosto last njegovih prijateljev ali družinskih članov. Z navidez razpršenim lastništvom se tako na papirju izogiba tudi omejitvam, ki jih s področja koncentracij predpisuje Zakon o medijih. Manjši solastnik Odlazkove najnovejše pridobitve - skupine Infonet - je tudi družba DZS, v središču katere je Bojan Petan, ki lastniško obvladuje časopis Dnevnik. Napovedana združitev z Večerom se še ni zgodila, po poročanju nekaterih medijev pa naj bi celo padla v vodo. Prihodnost obeh časopisov, zlasti pa tam zaposlenih novinarskih kadrov, je tako negotova.

V kategorijo »ogrožena svoboda izražanja« lahko brez dvoma uvrstimo še dve novici preteklih nekaj dni. V družbi Delo se po poročanju nekdanjega Delovega novinarja Jančiča obetajo nova odpuščanja, na udaru naj bi bile celo delavke na porodniškem dopustu. Ta vest v drugih medijih ni bila zabeležena, medtem ko so naslednjo povzeli praktično vsi - le redko kdo pa jo je povezal s stanjem medijske krajine. Vlada je namreč kljub opravljanju zgolj tekočih poslov potrdila strategijo upravljanja turističnih naložb. V okviru strategije je predvidenih tudi 50 do 60 milijonov državnega denarja za odkup deleža družbe Sava Turizem od finančnega sklada York. Gre za finančni sklad, ki je po poročanju italijanske državne televizije tik pred tem, da postane posredni lastnik tednika Mladina. Prejšnji posredni lastnik tednika Mladina, italijanska družba KB1909, ki se je znašla v aferi prodajanja predragega medicinskega materiala, je namreč od novembra 2018 v postopku likvidacije. Zabavna opomba: približno pet odstotkov delniške družbe Mladina pripada podjetju iz Odlazkovega kroga. Odlazek Mladino, tako kot sicer večino slovenske periodike, tudi tiska v svojih tiskarnah - trg, na katerem je prav tako eden od najmočnejših akterjev. 

Vrnimo se k portalu Necenzurirano.si. V prispevku »Koliko iranskega denarja si dobil, gnida novinarska?«, v katerem Primož Cirman opisuje desničarske napade nase, Janševo strategijo - med drugim - opiše takole: »Cilj je dokončno uničenje “mainstream” medijev kot družbenega podsistema in ene od glavnih ovir na prehodu Slovenije v “post-faktično” družbo«. 

Cirmanov sklep sicer drži, a ravno tako drži, da so pri spodkopavanju kredibilnosti klasičnih novinarjev dobršen delež tega dela opravili novinarji sami. Dejstvo je, da živimo v tržnem gospodarstvu in da so mediji le eden od industrijskih sektorjev, povedano drugače: plača pač mora priti od nekod. Ravno molk o lastništvu in financiranju pa daje krila različnim konspirativnim interpretacijam. Zato je pretirana poklicna in sektorska solidarnost, ki poročanje o materialnih okoliščinah drugih medijev označuje za nespodobno, največja medvedja usluga. Novinarske cehe bi bolj kot makiavelistični avtokrat, ki bo z veliko sreče sestavil šibko koalicijo, morala skrbeti vse bolj koncentrirana slika medijske krajine, v kateri največji lastniki nikoli niso tarča javnih pisem uglednih intelektualcev.