Delničarsko samoupravljanje
Vlada je prejšnji teden sprejela predlog Zakona o lastniški zadrugi delavcev. Minister za delo Luka Mesec je na pragu uresničitve svoje demokratičnosocialistične vizije. Oznanil je, da je država pred največjim prenosom lastništva podjetij v 30 letih. Ako bog da, mu bodo to revolucijo kmalu odobrili modri parlamentarni predstavniki premodrega ljudstva. Z dvema ministrstvoma in štirimi poslanci stranka Levica, nekdanja Združena levica in bodoča Zelenica uresničuje sen Matije Gubca, hlapca Jerneja in tovariša Tita – zemljo kmetom, tovarne delavcem! Nam, idealističnim kritizerjem iz domačih naslanjačev, v sramoto bo Mesec končno pokazal, kaj je z vstopom v vlado, socialnim dialogom in premnogimi kompromisi dosegel. Toda nam, ki ne samo, da nimamo dneva delovne dobe v realnem sektorju, ampak nimamo za sabo niti posebno dolgih zaposlitev v javnih knjižnicah in državnih muzejih, kaj šele, da bi imeli dolgoletne izkušnje z realno politiko, fovšija uspešnim ne bo nikoli dala miru. Zato moramo bolj za svoj notranji mir kot za razsvetljenje kogarkoli drugega tudi tokrat nominirati sami sebe na funkcijo dežurnega kritizerja.
Minister dokazuje, da ni pozabil na socialistične korenine svoje stranke, kot mu očitamo. V prvotnem programu Združene levice je pisalo, da bo stranka uvedla delavsko upravljanje v podjetjih, med drugim s spodbujanjem zadružništva, ki je hvalevredno predvsem zaradi svoje samoupravne organizacije. Pa pokritizirajmo na kratko najprej zadružni tržni socializem, ki se bojda šteje za socializem zato, ker so podjetja in z njimi produkcijska sredstva v lasti zaposlenih. To je že samo po sebi naivna ideja. Delavska last gor ali dol, zadruga je še vedno podrejena tržnim imperativom, akumulaciji kapitala ali kakršnemukoli že buzzwordu, ki ga marksistično poslušalstvo na tem mestu hoče od nas. Zato bodo, če bo tako zažugala Nevidna roka, delavci v demokratičnih zadrugah na koncu lepo demokratično in samoupravno glasovali o samoodpuščanjih in nižanju plač samim sebi. Zadružni delavci v utopiji tako imenovanega tržnega socializma kot kolektivni kapitalist izkoriščajo sami sebe.
Iz teh sanj pa izvirajo ambicije novopečenega magistra evropskih študij po spodbujanju delavskega solastništva in uvajanju novih zakonov o takšnih ali drugačnih zadrugah. Model tržnega demokratičnega socializma, na katerega se je tovariš Mesec skliceval v svoj predhodni agitaciji in sedaj v samem besedilu predloga zakona, je severnoameriški Employee Share Ownership Plan, v dobesednem prevodu načrt lastništva delnic zaposlenih. S tem je vse, ki bi se ob omenjanju delavskega upravljanja lahko zatresli pred najhujšim izmed vseh totalitarizmov – komunizmom – potolažil, da ni v njegovi ideji nič revolucionarnega. In res ni. Namen pravne osebe, ki bi jo uvedel predlog zakona in ki se v tem predlogu imenuje »lastniška zadruga delavcev«, je upravljanje s kapitalsko naložbo delavcev v matičnem podjetju. V ameriškem zgledu se takšne pravne osebe ne imenujejo z nobenim angleškim ekvivalentom slovenske besede zadruga. Temu se reče employee trust.
Člani lastniške »zadruge« po principu en član en glas demokratično izvolijo upravo svojega trusta. Morda to malo upraviči poimenovanje zadruga. Toda solastniki lahko na mesto upravljavca svoje kapitalske naložbe izvolijo tudi zunanje strokovnjake. Demokratizacije delovnega procesa v matičnem podjetju pa predlog ne spodbuja. Niti ne odrešuje delavcev odvisnosti od kapitalistovega denarja in ne odpravlja gatekeepanja produkcijskih sredstev. Da lastniška zadruga delavcev po predlaganem zakonu ne more svoje kapitalske naložbe preusmeriti v druga podjetja, zagotavlja, da kapital ostane pri prvem kapitalistu, oziroma, je način plačevanja delavcev iz tega kapitala za oddajanje sebe v tem podjetju. Delavec ne bo postal nič bolj lastnik kapitala, kot postane ob prejemu običajne mesečne plače.
Uvajanje delavskega delničarstva so v Združenih državah, od koder minister za delo krade zamisli, spodbujale lokalne in državne oblasti pod vodstvom desničarske Republikanske stranke. V skladu s prostotržno ideologijo so želeli na ta način delavce naučiti podjetništva. Vsak proletarec se bo na ta način lahko imel za buržuja. Tudi prehvaljeni španski Mondragon, ki je prav tako v delavski lasti, ne pa tudi pod delavskim upravljanjem, je nastal v času fašistične oblasti generala Francisca Franca.
Zakaj je Luka Mesec tako prepričan, da nas čaka največji prenos gospodarstva v delavske roke, ni jasno, saj bi se za prenos lastništva kapitalist odločil prostovoljno. Da se to zgodi, mora torej najprej kapitalist presoditi, da je to v njegovem interesu, šele potem pride na vrsto interes njegovih zaposlenih. In potem ni nujno, da bodo delavci prepoznali svoj interes v za delavsko rajo prilagojenem delničarskem portfelju. Vsaj tisti, ki nimajo namena ostati v podjetju deset let, se bodo verjetno po plačilnem dnevu raje odpravili na obhod trgovin s polno plačo, vključno z variabilnim delom, ki bi ga sicer kapitalistu vrnili v zameno za nekaj delničarskih pravic.
V končni fazi je napovedano delavsko lastništvo samo preoblikovana plača. Ali se bo socialdemokratska računica izšla in bo ta plača dejansko malo večja, si mi, ki nimamo dneva delovne dobe v realnem sektorju, ne upamo ugibati. Gotovo pa je, da bomo kot proletariat še vedno odvisni od kapitala. Nova pravna oseba ne odpravlja osnovnega ponižanja proletarskega položaja, da se moramo za preživetje kot živo orodje oddati v najem kateremukoli milostnemu »delodajalcu«, ki bi v svoji modrosti ocenil, da smo zanj uporabni. Ko se končno sprijaznemo, da delomržnja ni vzdržna, in si poiščemo pravo službo v realnem sektorju, se bomo zdaj lahko vsaj slepili, da si lastimo del naše podrejenosti.
Živel tovariš Mesec!
Dodaj komentar
Komentiraj