Demokrafija

Demokrafija

Oddaja
10. 11. 2020 - 16.20

V tokratnem komentarju si bomo nekoliko pobližje pogledali rezultate ameriških volitev in zaključke, ki jih lahko potegnemo iz njih. Prve odzive opazovalcev, novinarjev in tako imenovanih političnih analitikov med razkritjem rezultatov volitev in tik po njem bi lahko z eno besedo opisali kot osuple. Večina – predvsem tisti levo opredeljeni – je napovedovala močno zmago demokratskega kandidata Joeja Bidna in rušilni modri val istobarvne demokratske stranke. Na volilni večer pa se je realizirala kvečjemu plaha mediteranska plima, ki je Bidna z majhno razliko pripeljala čez prag Bele hiše. Po drugi strani so številni podporniki aktualnega predsednika doživeli razočaranje, saj je dobršen del večera kazalo celo na predsednikovo zmago. Ne glede na te podrobnosti pa je bilo očitno dejstvo, da so bile predvolilne javnomnenjske napovedi – tako kot leta 2016 – nenatančne, če ne kar napačne.

Da bi bolje razumeli, zakaj so se raziskave zmotile, si najprej poglejmo, kje, kako in predvsem kdo je glasoval na tokratnih ameriških volitvah.

Raziskave so napovedovale, da bo največja demografska delitev, ki naj bi pokopala Trumpa, tista glede na spol volivcev. Čeprav so volivke spet v nekoliko večjem številu podprle demokratskega kandidata, tako kot že na zadnjih volitvah leta 2016, pa je Biden dobil le 56 odstotkov vseh ženskih glasov in ne 60 ali 70 odstotkov, kot so kazale nekatere napovedi. Tudi napovedanih razlik med starostnimi skupinami ni bilo, izstopali so le najmlajši volivci, ki so po pričakovanjih močno podprli Bidna.

Del razlogov za napačne napovedi lahko tako iščemo v pretiranem pričakovanju, da bo Trump izgubil glasove žensk in starejših. Med volivci, starimi več kot 65 let, je izgubil manj kot odstotek glasov. Trump je v določenih segmentih omenjenih populacij celo pridobil znatno podporo, predvsem tistih, ki zaslužijo nad 100 tisoč dolarjev na leto in ki bi jih Bidnovi predlogi za dodatno obdavčitev bogatejših najbolj prizadeli. To je že prvi znanilec sporočila o dejanskih odločujočih razlogih za rezultat volitev, ki jih bomo pojasnili v nadaljevanju.

Med delitvami volivcev, ki se jim ameriški analitiki posebej navdušeno posvečajo, so različne rasne in etnične razdelitve ameriškega volilnega telesa. Tudi tukaj se volilna slika od prejšnjih volitev ni bistveno spremenila. Med svetlopoltimi volivci je aktualni predsednik dobil nekaj manj kot 57 odstotkov glasov, Biden pa je slavil med vsemi manjšinskimi populacijami. Afroameričani so mu namenili nekaj manj kot 85-odstotno podporo, ostale skupine pa okrog 60-odstotno. A veliko pomembnejše od skupnega števila glasov iz posameznih etničnih skupin je dejstvo, da so te glasovale izjemno raznovrstno glede na državo in okolje, v katerih živijo.

Že med samim volilnim večerom je bil v središču pozornosti rezultat iz pretežno latino četrti velikih mest v Floridi, kot sta Miami in Jacksonville. Tam so namreč kubanski in venezuelski priseljenci množično glasovali za Trumpa, s čimer se je na ravni zvezne države povsem izenačil z demokratskim nasprotnikom, kar se tiče podpore latino skupnosti. Podobne zgodbe smo lahko spremljali tudi v drugih manjšinskih skupnostih. Njihovi predstavniki, ki živijo drugačno socio-ekonomsko realnost, so tudi drugače glasovali na volitvah. 

Po podatkih o volitvah se je delež belih volivcev v volilnem telesu zmanjšal za več kot pet odstotkov. To napovedano zmanjšanje je prav tako pripomoglo k napovedim, da bodo volitve 2020 izrazito demokratske. A odstopanje realnosti od napovedi nam da slutiti, da ameriški volivci niso niti približno tako identiteno in etnično motivirani, kot so predvidevale napovedi. Trump naj bi po zadnjih poročilih - njihovi glasovi sicer še vedno prihajajo v števne centre - izgubil celo tradicionalno najbolj ideološko nabito in konservativno skupino volivcev - vojaško osebje.

Jasno je torej, da vzrok za napake v napovedih ni le napačno zajemanje vzorca volivcev ali nepripravljenost določenih skupin volivcev, da odgovarjajo na vprašanja anketnih služb, ampak temeljna napaka napovednih modelov, ki preveč poudarjajo pomen tako imenovanih identitetnih vprašanj in etnične pripadnosti. Najbolj očitno se to napačno pojmovanje pokaže ob dejstvu, da so Američani na teh volitvah dosegli rekordno volilno udeležbo tako po absolutnem številu udeleženih kot po odstotku volilnih upravičencev, ki je glasoval.

Po letu 1900 namreč na volitvah še nikoli ni glasovalo dobrih 66 odstotkov volivcev. Hkrati z linearnim večanjem prebivalstva ZDA, ki se je od leta 2000 povečalo z 280 na 330 milijonov, sta oba kandidata dosegla rekordno podporo. Joe Biden je dobil 76 milijonov, Trump pa 71 milijonov glasov, več kot Barack Obama v obeh svojih volilnih uspehih. To je še veliko večje presenečenje, kot se zdi na prvi pogled, saj je bila mantra političnih analitikov in znanstvenikov politologije zadnja leta, da povečanje volilne udeležbe avtomatično pomeni bistveno izboljšanje volilnega rezultata demokratov. 

Niti povečanje števila volivcev, ki se manifestira predvsem v večjem številu manjšinskih glasov, niti povečanje volilne participacije nista povzročila pričakovanega demokratskega vala. Možna razlaga za to je v resnici zgolj ena, namreč, da etnična pripadnost in demografski položaj posameznika v populaciji nista niti približno tako pomembna dejavnika pri volitvah, kot so to predvidevale napovedi in predvolilne analize. Tudi ankete, ki so jih opravili med volivci na voliščih, kažejo, da identitetna in rasna vprašanja v zavesti volivcev zasedajo le stransko mesto. Kaj je najpomembnejše? Odgovor je jasen. Skoraj 40 odstotkov volivcev je povedalo, da je gospodarstvo najpomembnejši dejavnik pri njihovi odločitvi, na drugem mestu je pandemija novega koronavirusa, šele na tretjem pa rasna vprašanja.

Še jasnejši znak tega, da volivci glasujejo predvsem glede na to, kako jih bodo določene gospodarske politike neposredno prizadele, je uspeh nekaterih lokaliziranih gospodarskih iniciativ, ki so pogosto uspele v političnih okoljih, kjer tega ne bi pričakovali. Na Floridi, kjer je Biden v veliki meri izgubil prav zaradi Trumpovega svarjenja pred njegovimi “socialističnimi” politikami, so volivci jasno podprli skoraj enkratno povečanje minimalne plače do leta 2026. Podobno zgodbo smo doživeli tudi pri volitvah predstavnikov, ko so demokrati doživeli hude poraze kljub obdržani prednosti v kongresu.

Največje presenečenje tokratnih volitev je torej to, da presenečenja ni bilo. Eksodusa Trumpovih volivcev zaradi njegovega, najmanj vprašljivega upravljanja z državo, ni bilo, volilni rezultat pa je bil skoraj šokantno podoben tistemu iz leta 2016. Napovedani tektonski premiki v ameriški politiki, ki naj bi jih povzročile demografske spremembe, se niso zgodili. Trump je v primerjavi z letom 2016 znatno izgubil le podporo nekaterih segmentov srednjega sloja, kar ga je stalo ključnih petih zveznih držav in posledično volitev. Kljub večji volilni udeležbi in spremembam volilnega telesa bistvene razlike v nobeni drugi demografsko merjeni skupini ni.

Kaj torej odloča o rezultatu ameriških volitev? Tako kot po volitvah leta 2016 lahko zaključimo, da kljub medijski krajini na obeh straneh, ki poudarja sporočila o konfliktu med različnimi družbenimi skupinami, volivci še vedno gledajo predvsem na lastno dobrobit in preživetje. Hkrati je ključna, kar je dokazal uspeh demokratov v tradicionalno republikanski zvezni državi Georgia, močna lokalna politična organizacija, ki nacionalni politični diskurz poveže z živeto realnostjo volivcev.  To lekcijo si velja zapomniti, tudi za naslednje volitve pri nas.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.