Deradikalisierung macht frei!
Izraelski obrambni minister Izrael Kac je prejšnji teden vojski naročil izdelavo načrta za postavitev koncentracijskega taborišča v mestu Rafa na meji med Gazo in Egiptom. V enem tednu je bil načrt že na mizi ministra Kaca in premierja Benjamina Netanjahuja. Najprej bi v taborišče, ki ga ministrstvo za obrambo uradno imenuje »humanitarno mesto« zaprli 600 tisoč Palestincev, ki trenutno životarijo v osrednjem delu Gaze, sčasoma pa bi vanj odpeljali celotno prebivalstvo enklave, bojda za njihovo zaščito. Gradnja bi po predvidevanju poveljstva vojske trajala najmanj tri mesece, začela pa bi se med naslednjo potencialno prekinitvijo ognja. Da z načrtom mislijo resno in da je ideja verjetno starejša od enega tedna, nakazujejo pospešene rušilne operacije v okupirani Rafi, ki jih izraelska vojska izvaja že od aprila.
Če izraelski vlada in vojska načrt uresničita, bo to največje koncentracijsko taborišče v zgodovini. Po poročanju izraelske vojske je prebivalstvo Gaze nagneteno na treh glavnih lokacijah v enklavi, kamor so Palestince izraelski vojaki s svojim fašističnim divjanjem pregnali in ki so zdaj glavne tarče bombardiranja. V mestu Gaza na severu je po uradnih ocenah izraelske vojske okoli milijon ljudi, v Han Junisu in tako imenovani humanitarni coni v Al Mavasiju v osrednji Gazi okrog 600 tisoč ljudi in še okrog 400 tisoč v Rafi na jugu. Skupaj je to okrog dva milijona Palestincev, kar je, mimogrede, za skoraj 400 tisoč manj, kot jih je konec leta 2022 živelo v oblegani enklavi po podatkih notranjega ministrstva v Gazi. Če bo okupatorska vojska zaprla vse preživele prebivalce Gaze v Rafo, bo torej internirancev v tem »humanitarnem mestu« naenkrat več, kot so jih nacisti zaprli v Auschwitz v obdobju petih let, kolikor časa je taborišče obratovalo. Internirancev je bilo med letoma 1940 in 1945 tam okrog milijon in 300 tisoč.
Izraelska vlada pa ni edina z ambicioznimi idejami. Izraelsko-ameriška kvazihumanitarna organizacija Humanitarna fundacija za Gazo je po poročanju agencije Reuters ameriški vladi predlagala načrt za vzpostavitev podobnih taborišč, ki jih sami imenujejo »humanitarna prehodna območja«. Njihov eksplicitno izražen namen je »uresničevanje vizije ameriškega predsednika Donalda Trumpa«. To je popoln izgon Palestincev iz Gaze, da bo Trump lahko tam postavil svojo riviero. V »humanitarnih prehodnih območjih« bi se Palestinci »deradikalizirali« in pripravili na reintegracijo ali »prostovoljno« relokacijo.
Načrt izraelske vlade ima celo v Izraelu neke sorte nasprotnike. Nad izvajanjem ukaza ministrstva za obrambo med drugim ni navdušen sam vrhovni poveljnik vojske Eyal Zamir. Zagovornik kolektivnega kaznovanja meni, da bi taborišče porabilo preveč sredstev, ki jih vojska potrebuje drugje. Poleg tega se je težko pogajati za prekinitev ognja, če vmes razkriješ, da jo boš izkoristil za postavljanje ogromnega zapora. Podobno praktično kritiko načrta ima voditelj opozicije Jair Lapid, ki je načrt označil za drago fantazijo skrajno desnih članov koalicije in zdaj računa, koliko šol in bolnišnic bi za ta denar lahko zgradili. Z nekoliko bolj moralnega vidika je načrt napadel le nekdanji premier Ehud Olmert, ki je ugotovil, da »humanitarnemu mestu« za dva milijona ljudi, ki ne smejo oditi, ne moremo reči drugače kot koncentracijsko taborišče. Pravi, da če vojska taborišče dejansko postavi, bomo lahko govorili o etničnem čiščenju. Šele takrat.
Boj proti partizanom, odpornikom, gverilcem, ali če hočete, banditom in teroristom, že vsaj od druge svetovne vojne dalje služi kot izgovor za genocid. Celotno prebivalstvo na območju partizanskega odpora je osumljeno sodelovanja s temi kriminalnimi elementi. Podpira jih logistično, je vir borcev in, če drugega ne, z njimi simpatizira, tako da vojna proti civilnemu prebivalstvu in boj proti teroristom po nacistični vojaški doktrini sovpadeta. Ta doktrina pa ni šla v pozabo s porazom Tretjega rajha. Spontano, ali vsaj v primeru Združenih držav kar po nasvetu veteranov Wehrmachta, so se je še naprej posluževale vojske, soočene z gverilci. Ameriški napad na Vietnam je eden skrajnejših primerov vojne proti civilistom, ki je s sistematičnim požiganjem vasi in streljanjem njihovih prebivalcev sumljivo spominjal na italijansko in nemško okupacijo Slovenije. Vojaška nujnost je tudi izgovor srbskih nacionalistov za pokol moških, torej domnevnih vojakov, v Srebrenici. In zaradi pogoja genocidne namere iz definicije genocida Združenih narodov se lahko potem pretvarjamo, da je podobnost legitimnega protiterorističnega boja z genocidom zgolj naključna.
Če je celotno prebivalstvo krivo, potem vse spada v pravico do samoobrambe, ki jo Evropska unija in Združene države Izraelu priznavata. Legitimna samoobramba so tudi deradikalizacijska prehodna taborišča. Zato je tudi popolnoma logično, da če je cilj uničenja Hamasa legitimen, potem je legitimno tudi zapiranje vseh Palestincev kot potencialnih Hamasovcev z namenom deradikalizacije. Koncentracijsko taborišče v Rafi torej ni zgolj zblojen umotvor izraelskih skrajnih desničarjev, ki dihajo zmerno zblojenemu Netanjahuju za ovratnik. Je logičen zaključek retorike ameriške in evropske politike. Od hinavsko genocidnega Joa Bidna prek iskreno genocidnega Donalda Trumpa do humanitarne Tanje Fajon.
Toda kot je pred dvemi leti izpostavila ista posebna poročevalka Združenih narodov Francesca Albanese, ki je pravkar na obisku v Sloveniji promovirala potrošniški aktivizem, je palestinski odpor s stališča mednarodnega prava legalen. Palestina je pod izraelsko vojaško okupacijo in Hamas se proti tej okupaciji bori. To je vse, kar zadeva definicijo odporniške skupine. In odporniškim skupinam mednarodno pravo priznava, če uporabimo sionistom ljubo izrazoslovje, »pravico do obstoja«. Pred drugo svetovno vojno ni nobena Ženevska konvencija upoštevala gverilcev. Velike sile so se strinjale, da so uporniki na okupiranih ozemljih enostavno banditi, po vojni pa so želeli voditelji osvobojenih držav svoje narodne heroje legalizirati. Hamas je torej legalen po istem delu mednarodnega prava, ki je legaliziral jugoslovanske partizane. Boj proti Hamasu je, dokler traja okupacija, toliko legitimen, kot boj Wehrmachta in SS-a proti partizanom v okupiranih državah med drugo svetovno vojno. To je edino stališče, ki ga lahko zavzameš, če hočeš nasprotovati koncentracijskim taboriščem, sicer pristajaš na njihovo logiko. In ko zavzameš to stališče, te čaka usoda britanske Palestine Action.
Dodaj komentar
Komentiraj