Nemški parlament je prejšnji teden sprejel resolucijo o boju proti antisemitizmu z naslovom »Nikoli več je zdaj«. S tem parlament sprejema in institucijam, vključno z izobraževalnimi, vsiljuje definicijo antisemitizma, ki izenačuje kritiko Izraela s sovraštvom do Judov. Kot ena od manifestacij tega je eksplicitno omenjena primerjava med izraelsko in nemško nacistično politiko, kar pričakujte v kratkem v današnjem OFF komentarju. Živela svoboda govora!

Vir porasta antisemitizma, kot ga vidijo nemški politiki, po resoluciji niso nacisti, ampak muslimanski priseljenci in »skrajna levica«. Implikacije so jasne, antisemitsko je nasprotovanje genocidu nad Palestinci. Glede muslimanskih priseljencev resolucija pojasnjuje, da prihajajo iz držav, kjer so bili podvrženi anti-izraelski indoktrinaciji. Medtem ko nacistična Alternativa za Nemčijo dobiva deželne volitve z obljubami o represiji nad muslimanskimi priseljenci, je tudi liberalni del nemške parlamentarne politike sovražnika našel v istih muslimanskih priseljencih. 

Nemška politika to upravičuje kot zgodovinsko dolžnost Nemčije zaradi genocida nad Judi. Izrael nedavno sprejeta resolucija opredeljuje kot judovski kolektiv. Najprej je fašistično že samo enačenje judovske ali katerekoli narodnosti z državo, saj se to popolnoma sklada s fašistično predstavo o državi kot najvišjem izrazu volje biološko definiranega naroda.

Nesmiselna je trditev, da je v podpori Izraelu karkoli v nasprotju z antisemitizmom. Ustanovitev Države Izrael v Palestini je bila v resnici alternativna končna rešitev judovskega vprašanja. Takšen je bil izpovedan namen avtorja britanske deklaracije iz leta 1917 o podpori sionističnemu kolonizacijskemu projektu – takratnega britanskega premierja Arthurja Balfourja. To je bolj ali manj prostovoljna odstranitev Judov iz Evrope s preselitvijo v Palestino, katere kolonizator je bil Britanski imperij. To se je uresničilo po drugi svetovi vojni, ko zmagoslavne in osvobojene evropske države niso dovolile vrnitve preživelih judovskih taboriščnikov na stare domove. Bolj jim je ustrezalo, da so jih poslali v novoustanovljeno kapo državo, s katero so evropski imperiji, vključno s poraženo Nemčijo, dobili vojaški proksi na Bližnjem vzhodu in sčasoma še razvijalca tehnologij in tehnik nadzora, testiranih na Palestincih.

Nazadnje je tu še selektivni spomin na zgodovino Tretjega rajha. Spomin na holokavst, razumljen v ožjem smislu genocida nad Judi, je po pravici privilegiran zaradi svoje oblike. Problematično pa je pozabljanje vseh ostalih elementov nacistične rasne in okupacijske politike. Idealni primer je Slovenija pod nemško in italijansko okupacijo. Znano Hitlerjevo navodilo mariborskim Nemcem, naj mu naredijo to deželo »spet nemško«, je ničkoliko izraelskih politikov in propagandistov citiralo že ničkolikokrat z zamenjavo zadnje besede. Jedro lebensrauma ni nemškost, ampak ideja, da neka zemlja po zgodovinski pravici pripada določenemu narodu, ki lahko zato odstrani njene rasno nelegitimne dejanske prebivalce, judovstvo pa te ne naredi genetsko imunega na tak način razmišljanja.

Hitlerjevo navodilo so nemške okupacijske oblasti uresničevale z deportacijami, s poboji in z naseljevanjem kolonistov iz Nemčije. Dele slovenskih mest je zgradil okupator za naseljence. Primer so bloki na levem bregu kanjona Kokre v Kranju. Naseljence je okupatorska oblast postavljala strateško. Kočevske Nemce so na primer uporabili za naselitev prej izpraznjenega pasu med italijansko in nemško okupacijsko cono in tako ločili dva dela slovenskega ozemlja. Tako italijanski kot nemški okupator sta več slovenskih mest in vasi obdala z bodečo žico. Ljubljana je le najbolj znan primer. Izgovor za žice je bil partizanski terorizem, so pa s tem še prikladno spremenili slovenske kraje v de facto koncentracijska taborišča. Vse to je hkrati opis današnjega stanja na Zahodnem bregu pod izraelsko okupacijo, od kolonizacije do ograjevanja. Le da je žica okrog Ljubljane videti prav milo v primerjavi z zidovi okrog celotne meje Zahodnega brega in okrog Gaze.

Tako ni možnosti, da bi šlo pri nemški politiki za dejansko učenje iz zgodovinskih lekcij. Nemci so performativno denacifikacijo po drugi svetovni vojni naredili za svoj glavni nacionalni mit, s katerim lahko zdaj pod plaščem antifašizma upravičujejo ravno nacistično okupacijsko politiko. Sionizem je po novem nemškem nacionalnem mitu podaljšek nemškega nacionalizma in Nemčija skozi sionizem živi svoje lebensraum fantazije, tako kot z lastnim življenjem nezadovoljni starši živijo skozi svoje otroke. Nemški kancler Olaf Scholz govori »nikoli več«, medtem ko materialno podpira »še enkrat«.