Izraelski izstrelki, ki že slab mesec dni padajo na Gazo, odjekujejo tudi v Podalpju. Ne sicer zaradi slovenske prodaje orožja Izraelu, kot bi bilo ob siceršnjem suhoparnem politično-korektnem štetju žrtev logično pričakovati, ampak zaradi fuzbala. Žreb ali naključje 3. predkroga nogometne lige prvakov je nogometnemu klubu Maribor pač namenil dvoboj z izraelskim prvakom, moštvom telavivskega Maccabija, slovensko-izraelski obračun pa se tako dogaja, danes bodo Mariborčani v Izraelu odigrali povratno srečanje, v času viška krize v Gazi.

Sicer povsem običajna mednarodna klubska nogometna tekma je zaradi geografskega porekla mariborskih nasprotnikov in vojnega stanja v Gazi že nekaj dni pred tekmo v Ljudskem vrtu presegla zgolj športno medijsko zanimanje, kar se je še je povečalo z za nekaj ur pred pričetkom tekme napovedane demonstracije v podporo civilistom v Gazi v središču Maribora. Predstavnik mariborske policijske uprave je v eni osrednjih nacionalkinih informativnih oddaj razlagal varnostne vidike srečanja med Mariborom in Maccabijem, ki ga je sicer policija predhodno ocenila za srednje tvegano, mariborsko tekmo se je primerjalo s tisto v avstrijskem Bischofshofnu (izg. bišofšofnu), kjer so podporniki Palestine napadli nogometaše Maccabija iz Haife, problematiziralo se je napovedane, sicer povsem miroljubne proteste na dan športnega dogodka. Neupravičeno rigorozen in nelogičen vstopni režim, ki ga je na sami tekmi uveljavil organizator tekme NK Maribor - z zastavami, pri čemer je jasno, da se je organizator bal zgolj palestinskih, je bilo moč vstopati le na navijaški tribuni - in kasnejše kaznovanje 6 gledalcev zaradi narisanih palestinskih zastav, je bil delno tudi posledica medijskega senzacionalizma in poskušanja ustvarjanja, v času poletne medijske suše še kako zaželenih, kaotičnih razmer.

Bolj kot moralističnih novinarskih zapisov v imenu medijske uravnoteženosti, v primeru opozarjanja na izraelsko invazijo v Gazi, pa so se v mariborskem klubu bali, kot so v kasnejšem medijskem zapisu tudi priznali, Evropske nogometne zveze, krajše Uefe, in njene globalne različice, Fife. Vodilni globalni nogometni organizaciji, ki držita škarje in platno svetovnega fuzbala, namreč v imenu boja proti rasizmu ostro prepovedujeta vsakršen politični akt med nogometnimi tekmami, tako na igrišču kot na tribunah. Dogma “ničelne tolerance” do nasilja in nestrpnosti, ki jo je Fifa nazadnje potrdila junija preteklo leto na kongresu na petičnem Mauriciusu, pa ima v praksi povsem drugačne aplikacije, kot so zapisani visokoleteči cilji. Fifin in Uefin boj proti nestrpnosti in rasizmu se namreč začne in končna pri neselektivnem in represivnnem preganjanju politične simbolike s tribun, političnih eksecsov fuzbalerjev in pri komercialnih, sponzorsko podprtih projektih, kot je denimo “Brcnimo rasizem iz nogometa,” ki naj bi opozarjali na rasizem. S tem se iz nogometa, kakor tudi iz številnih drugih športov, skuša ustvariti družbeno sterilen prostor, izvzet iz vsega ne-športnega, ki ima za končno posledico enačenje ter kriminalizacijo iztegnjene desnice ter narisane palestinske zastave v podporo trpečim v Gazi.

Nogometni boj proti nestrpnosti in nasilju, kakor si ga predstavljata Uefa in Fifa, dobiva najbolj dvolično podobo prav v primeru Izraela. Ta je kljub svojemu geografskemu položaju član Evropske nogometne zveze, Uefe, in nastopa v sklopu njenih mednarodnih tekmovanj, pri tem pa nasilna in nestrpna politična narava Izraela ni bila nikoli ovira. Kljub sistematičnemu teptanju človekovih pravic Palestincev v Gazi in sporadičnim vojnim invazijam na to območje, se izraelska nogometna reprezentanca brez ovir poteguje za nastop na evropskem in tudi svetovnem prvenstvu, izraelske klube pa je letos doletela zgolj prepoved domačih nastopov v Izraelu, podobno kot ukrajinske. Na drugi strani so, spomnimo se, krovne svetovne nogometne organizacije ob pričetku vojne vihre v nekdanji Jugoslaviji v začetku devetdesetih jugoslovansko reprezentanco, po navodilih Združenih narodov, takoj suspendirali z mednarodnih tekmovanj, enaka kazen pa je na klubskem nivoju doletela tudi beograjsko “Crveno zvezdo.”

Ne-problematiziranje izraelske militantne zunanje politike v mednarodnem športu, ki je državi med drugim omogočila, da je lansko leto, navkljub številnim protestom, celo gostila evropsko nogometno prvenstvo do 21 let, se vleče od muenchenske ugrabitve in uboja šestih izraelskih športnikov na poletnih olimpijskih igrah leta 1972. “Športni holokavst”, kot so muenchensko ugrabitev in uboj ponekod poimenovali, je generiral tudi v športu svoj sindrom, podoben siceršnjem družbeno-političnim in opazen kot večna viktimizacija Izraela.

Zaradi posebnega položaja Izraela znotraj Evropske nogometne zveze, ki se kaže tudi po izrednem varovanju nogometašev, ki jih povsod spremljajo pripadniki tajne službe Mosad, je poteza nogometnega kluba na tekmi z Maccabijem lahko razumljiva, a nikakor ne tudi opravičljiva. Kot klub, ki je komaj dodobra zadihal evropski nogometni zrak, se pač nadrejeni Uefi ni želel zameriti in ubogal vsak njen namig. Lahko pa bi ravnal tudi drugače: pokazal mero zrelega svetovljanstva, omogočil običajen vstop in v skrajnem primeru plačal kazen Uefo. Morda bi ostal brez kakšnega evra več, z mrkim pogledom iz Nyona, kjer je sedež evropske nogometne zveze, a z opravičenim svojim društevnim in širše družbenim položajem.