»Če bi živela v 17. stoletju, bi verjetno zelo hitro šla na grmado, ker se imam za čarovnico [...] Spadam med ženske, ki ne pristajajo na okvire in vloge, ki jim jih tradicionalno nalaga družba.«

Urška Klakočar Zupančič se je, prej kot je to storil kdo drug, sama postavila za feministično ikono. Ima se za tako močno in udarno žensko, da že samo zaradi svoje neustavljive ženstvenosti kot političarka pričakuje grmado, javno neodobravanje. Z javnim spektaklom, z zapisom na Facebooku o Janezu Janši, je prišla na politično sceno in s spektaklom namerava na sceni tudi ostati. Prepričana je, da bo njeno politično delovanje zaradi njene edinstvenosti škandalozno. 

Škandaloznost potrebuje. Zaradi pomanjkanja politične vsebine nujno potrebuje performans in teatralnost. Bila je okrajna sodnica, ki je hitro postala podpredsednica nove stranke in potem predsednica državnega zbora. Morda ta pot koga navdihuje, vendar jo je Klakočar Zupančič prehodila gladko in ne da bi se, enako kot vsi njeni strankarski kolegi in kolegice iz Gibanja Svoboda, vsaj enkrat jasno politično opredelila. Kot je sama povedala, »jaz sem več predalov«. Večpredalnost pa omogoča kameleonsko spreminjanje pozicije, kadar je to potrebno, in izniči močno edinstvenost, zaradi katere Klakočar Zupančič pričakuje grmado. 

Njeni gledališki nastopi v državnem zboru in pred njim niso retorično močni, ker bi to predpostavljalo, da ji uspe ljudi prepričati o nečem neuveljavljenem. Tako pa ne pove ničesar, česar ne bi slišali že od nepregledne množice politikov in aktivistov, ki se je v preteklih dveh letih reakcionarno borila proti janšizmu. V tem valu antijanšizma je bila izvoljena v državni zbor in imenovana za njegovo predsednico. Zaradi nove pozicije je hvaljena, češ da ji je kot ženski uspelo nekaj, kar se je pred kratkim zdelo skoraj nemogoče, ne glede na to, da so vse, kar premore, fraze, kot sta »bodi, kar si« in »bodi močna«. Vidi se kot influenserko in se ne zaveda, da ima vsaj nekaj politične moči, ki jo za zdaj izbrablja le za antijanšistične puhlice in snemanje boksarskih filmčkov. 

Če bo za ženske v politiki normalizirala obleke brez rokavov in vrtenje na rdeči preprogi pred častno gardo Slovenske vojske, to ne bo nikakršen dosežek. Takšno performativno uporništvo, sicer edino, ki ga lahko njena »neideološka« ideologija ponudi, izgubi pomen v najstniških letih in nikakor ne pripomore k izboljšanju življenja ljudi. Privlači pa nenehno medijsko pozornost, ki ne glede na to, ali je pozitivna ali negativna, daje vtis aktivnosti. Medijsko poročanje je zaradi resnične preobremenjenosti z ženskim telesom v teh primerih neodobravajoče, pristopi Klakočar Zupančič pri spopadanju s tem pa ženskemu boju v vsakem primeru prej škodijo kot koristijo. 

Iskati pomemben simbolizem v njeni obleki ali rdečih čevljih je neproduktivna dejavnost. Prej so politiko za vsebino in vizijo prikrajšali moški, zdaj pa z novimi prijemi v večjem številu to pač počnejo še ženske. Vsa politična struja se je pri tem oklicala za progresivno. 

Z naracijo o svobodi in sproščenosti ter z ustvarjanjem političnega spektakla se od potencialno vsebinskih debat odvrača pozornost, kot to na drugačen način počne desnica. V nekaj mesecev dolgem mandatu Roberta Goloba se pripoveduje o napredku, ki naj bi ga simbolizirala prva ženska predsednica državnega zbora in rekordno število ženskih poslank. O minimalnem premiku bomo lahko govorili, ko bodo vzgojiteljice v vrtcih, trgovke, čistilke, medicinske sestre, natakarice in študentke tako finančno močne, da bodo lahko tudi one svoj čas brezskrbno namenjale rušenju modnih norm. 

V intervjuju za Svet 24, v katerem je ugotovila, da je močnejša, kot si je mislila, je Klakočar Zupančič kot svoje vzornice izpostavila samo štiri monarhinje: Marijo Terezijo, Katarino Veliko, Izabelo Kastiljsko in Elizabeto I. Kraljice in cesarice, sinonimne za brezmejno oblast, moč in dvorski blišč. V navdih so ji vladarice, ki so bile kronane zaradi svojega rodovnika, rdeče preproge in velike ceremonije. 

 Političarka, ki bi bila zlahka ena od vzornic Klakočar Zupančič in ki je prav tako morala zaigrati borbenost, pri čemer je bila nepredstavljivo neuspešna, je bila Hillary Clinton leta 2016, ko je kandidirala za predsednico države proti Donaldu Trumpu. Kandidatka demokratske stranke, ki slovi po izpraznjenosti in se zateka k piarovskim trikom, je v okviru predsedniške kampanje izdala posnetek, v katerem zvezdnice in zvezdniki pojejo Fight Song, katere prvotna izvajalka je Rachel Platten. Pesem, ki so jo demokrati preimenovali v Our Fight Song, so predvajali na demokratski konvenciji v Filadelfiji.

Our Fight Song

Priporočamo tudi ogled posnetka, v katerem bogate hollywoodske zvezde pojejo o tem, kako se končno sliši njihov glas. Ta videospot in razmišljanje, ki ga je ustvarilo, sta zagotovo med kazalniki, zakaj Hillary Clinton ni bila zmožna premagati Trumpa. Res si je težko zamisliti, da bi se širšemu občestvu, razen morda nekaj naveličanim liberalom, takšni performansi zdeli posrečeni. Tako kot si je težko predstavljati, kako so lahko poslanke in poslanci Gibanja Svoboda mislili, da je posrečen boksarski obračun v parlamentu, zaradi katerega koli razloga ali namena že. Simulirana borba, dogovorjeni sparing, je sicer lepa prispodoba za to, kar lahko od mandata, ki mu kraljuje Gibanje Svoboda, realistično pričakujemo. 

Kar lahko pričakujemo od takšnih kampanj liberalov, je ustvarjanje vzdušja, v katerem bo skrajna desnica spet pridobila priljubljenost. Prazne spektakelske geste dajejo prostor močni ksenofobni, seksistični in paranoični retoriki, ki ima več kot očitno sposobnost mobiliziranja ljudi. 

Političarke, kakršna je Klakočar Zupančič, pa tudi njena kolegica Janja Sluga, katere neuvrščenost se je izkazala za skrajno oportunistično, zapolnijo politični prostor, ki bi bil lahko namenjen resnemu diskurzu o spolni diskriminaciji, z zaigrano subverzivnostjo. S tem pa zasenčijo vse druge bolj ali manj resne poskuse. 

Problem, ki ga imajo samooklicane liberalne feministke, je nezmožnost, da se o resničnem problemu jasno izrečejo, saj bi s tem tvegale javni pogovor o njihovih vsebinskih načelih. Namesto tega se prepuščajo problematičnim debatam o ženstvenosti, kar jim ugaja, saj se okoli njih ustvarja narativ, ki nima nobene povezave z njihovim političnim udejstvovanjem. 

»Fajtamo dalje!«

Vir fotografije: Videoteka Državnega zbora