Nova predsednica Državnega zbora je močna ženska. Je avtonomna in neodvisna. Drzne si. Je najboljša vzornica vseh žensk, ki v Sloveniji skušajo javno delovati. Obenem je tudi dobra mati, kar pa je ne omejuje pri tem, da živi svobodno. Še več, Urška Klakočar Zupančič je tako zelo svobodna, da je svobodna še za nas, državljane. Je najsvetlejši simbol svobode, h kateri stremi življenje slovenske nacije. 

Predsednica Državnega zbora je obdana z avro svobode. Z avro, ki je za nekatere nezaslišana in nedopustna, za druge sijajna in blagodejna. Za prve je očitno, da zaradi njihovega seksizma v nobenem primeru niso zmožni pristati na žensko v javnem prostoru. Takim ni pomoči. Toda pravi problem tiči v drugih, tistih, ki Urško Klakočar Zupančič kujejo v zvezde prav zaradi tega, ker je močna ženska v javnem prostoru, saj na patriarhalno pogojeno simboliko Gibanja Svoboda pristajajo tudi oni, le da nevede.

V javni podobi, ki jo gradi predsednica Državnega zbora, ni naključij. Drznemo si trditi, da so jo v stranki skrbno načrtovali. Dokaz za to je že kopica očitno zrežiranih intervjujev, ki jih je opravila, v katerih je napiflano odgovarjala na vnaprej dogovorjena vprašanja. Niti šov na rdeči preprogi ni nekaj, kar bi si lahko podpredsednica vladajoče stranke privoščila brez dovoljenja v stranki.

Naloga Urške Klakočar Zupančič je utelešati svobodo. Njena naloga je predstavljati drugo plat predsednika vlade Roberta Goloba. Če je on po izvolitvi postal umirjen, razumen in tih upravljavec, ki najprej dela, šele potem govori, je ona postala vse to, kar je bil Golob pred volitvami. In še več. Kot ženska namreč že na ravni strukture političnega prostora, ki je bil in je še vedno moško dominiran, predstavlja presežek svobode.

Golob je po volitvah gorečo plat Janeza Janše ponotranjil kot vedno prisotno možnost vrnitve kaosa in norosti v politiko, nad katero je zavladala preudarna plat, tako pa postal slovenski Gilgameš. Urška Klakočar Zupančič je zato morala nadomestiti pomanjkanje ekscesa v javnem nastopanju, ki je nastal z začetkom Golobove vladavine. Če je Golob postal moški junak, slovenski Gilgameš, je Urška Klakočar Zupančič morala postati junakova boginja, njegova zavetnica. Njena avra svobode sije tako svetlo, da se lahko v njenem zavetju zablešči tudi vitezova srebrna čelada. Postala je slovenska Marianne, narodova boginja svobode. 

Marianne je v času francoske revolucije in kasnejših francoskih republik simbolizirala svobodo republike v nasprotju do absolutistične monarhije. Slovenska Marianne uteleša svetlobo svobode naroda v nasprotju do princa teme, ki da je želel prisilno vzpostaviti drugo republiko. A tako, kakor so ženske po francoski revoluciji moški znova izrinili iz političnega prostora, kar je dokončno zakoličil Napoleonov civilni zakonik, so moški z nastopom vladavine Roberta Goloba ženske v političnem prostoru ponižali na raven ceremonialnega igranja svobode, ki je v službi zagotavljanja legitimnosti moški izvršni oblasti. Kakor je moška oblast v Franciji Marianne prikovala na vladni grb in kovance, je moška oblast v Sloveniji ženske vklesala v nebesni svod simboliziranja svobode nove oblasti. 

Ker moški najprej delajo, šele nato govorijo, ker moški upravljajo in kadrirajo, je naloga žensk, da najprej govorijo, šele nato pa odločajo, da oblast reprezentirajo, ne udejanjajo. Zato so predsednica in podpredsednici Državnega zbora iz vrst koalicijskih strank ženske, Danijel Krivec kot podpredsednik državnega zbora iz kvote Slovenske demokratske stranke pa edina moška ostalina starega režima. Ograjeni vrtiček razpravljanja in prerekanja so moški odredili ženskam. Zato smo priča močnim kandidatkam za predsednico republike, ki skušajo v politiko vnesti svež veter svobode, da bi prezračile konservativno zatohle predsedniške sobane Boruta Pahorja.

Slavljenje podobe slovenske Marianne kot znanilke novih časov slovenske politike je le hrbtna stran njenega zaničevanja in klicanja po vrnitvi starih časov, ko so lahko javno delovali le moški. Tako slavljenje kot zaničevanje se ženskam v politiki še zmeraj čudita, s tem pa pristajata na dejstvo, da ženskam vloge še zmeraj odrejajo moški, one pa se morajo razkošno kititi z ubogimi tunikami, ki so jim jih namenili tisti z vladarskimi insignijami.