Sobotno dopoldne je pripeljalo v center Ljubljane po navedbah organizatorjev trideset tisoč protestnikov, od delavcev do študentov, upokojencev in ostalih prebivalcev. No, pripeljalo jih je tudi nekaj drugega. Materialni »Nič« oziroma z drugimi besedami kronično pomanjkanje vrste stvari, ki so nujno potrebne za »človeka dostojno življenje«, kot se temu danes reče. Zahteve organizatorjev in soorganizatorjev protesta, Zveze svobodnih sindikatov in vseh ostalih reprezentativnih sindikalnih central, so jasne. Dvig minimalne plače na šesto evrov neto s sedanjih slabih štiristo šestdeset in umik točk pokojninske reforme, ki so po mnenju sindikatov najspornejše. Govorimo o predlaganem podaljševanju upokojitvene starosti na petinšestdeset let in izenačevanju upokojitvenih pogojev za moške in ženske. Sindikati poleg tega vztrajajo na stališču, da je štirideset let delovne dobe dovolj za upokojitev, višina pokojnin pa naj bo dostojna.

Tudi šesto evrov je – roko na srce – precej bedno plačilo za praviloma več kot osem urni delovnik, pa je že to označeno s strani vlade in delodajalcev kot nemogoča zahteva. Delavcev, ki je prejemalo v letu 2008 plačo do petsto sedemdeset evrov neto, je ogromno - po navedbah Zveze svobodnih sindikatov 141.813. Iz tega bi sicer lahko sklepali, da je le majhen del teh protestiral v soboto, vendar na stvar ne moremo gledati tako. Raje poglejmo drugače; sobotna masa je bila heterogena kot vsaka do sedaj na tako masovnem shodu, kar nakazuje na duh solidarnosti med delavci. Ta se vedno bolj poudarja, kar je lahko le pozitivno, vseeno pa bodo delavci na koncu še vedno poraženci. Tudi če se bodo vse njihove zahteve izpolnile.

Tudi skrajno optimističen - že na meji utopistične naivnosti - razplet sedanjega in vedno aktualnega konflikta med delavci in delodajalci, torej izpolnitev vseh zahtev, delavcev dolgoročno ne bo rešil. Še vedno bodo garali za lastnike produkcijskih sredstev v zameno za skromno denarno nadomestilo, ki seveda nikoli ne bo omogočalo avtonomnosti in svobode pri odločanju posameznika glede delovnega mesta. Za mase bo vedno obstajal strah pred izgubo službe in vedno bo življenje zreducirano na golo preživljanje, torej iz rok v usta. Na kaj drugega delodajalci niti ne morejo pristati, saj bi jih to postavilo v podrejen položaj. To seveda ne pomeni, da zahteve sindikatov niso na mestu. Še kako so, vendar je zaskrbljujoča omejenost sindikalnega diskurza.

Kot rečeno, plače se lahko zvišajo, vendar v sedanji družbeni in ekonomski ureditvi nikoli ne bodo dosegle nivoja, potrebnega za človeka dostojno življenje. Obstaja pa precej elegantna rešitev, ki sicer ne more biti končna, in je dobila svojih pet minut tudi v samem vrhu slovenske politike. Univerzalni temeljni dohodek namreč. V specifične ureditve tega instituta se ne bomo spuščali, ponovimo le, da bi redni prejemek za vse izjemno omilil ali celo izničil vsakodnevne pritiske in stiske desetine tisočev. Ni to vredno tehtnega razmisleka in počasnejše gospodarske rasti? Zakaj se zahteve sindikatov poleg v sedanjo ne usmerijo tudi v omenjeno smer? Podprli bi jih tako brezposelni kot študenti in upokojenci.

Za perverzijo posebne sorte okoli protestov pa so poskrbeli v Slovenski demokratski stranki, kjer so za javnost ocenili, da je dvig minimalne plače nujen. Dodajajo tudi, da po njihovem mnenju apel protestnikov ni namenjen povečanju socialnih pravic, temveč dostojanstva ljudi. Kot da dostojanstvo ni socialna pravica. Sploh pa je SDS nekje na koncu vrste političnih subjektov, ki lahko o dostojanstvu podajajo kakršnakoli mnenja. Perverznost SDS-a je seveda v tem, da so bili ravno v tej stranki najmanj naklonjeni pravicam delavcev za časa svoje vladavine. Spomnimo se samo predloga enotne davčne stopnje, proti kateremu je protestiralo tudi približno trideset tisoč ljudi. Po snegu in mrazu, neupoštevajoč Janšev vremenski nasvet.

Skrajno zadržan odnos vlade do delavskih zahtev je sicer pričakovan. Država se je vedno naslanjala bolj na kapital kot na prebivalce, tudi razumevanje gre vedno najprej v smeri kapitala, šele drobtinice pozornosti so namenjene stiskam izkoriščanih. Ti pa so tako heterogeni, da se jih da z lahkoto razdeliti ali zamotiti. Prav primeren čas za to je december, ko bo vsa beda tistih, ki v prazničnem vzdušju nimajo niti časa niti možnosti uživati, udarila na plano toliko bolj.

Da so protestniki urico po koncu protesta - nekateri pa že med njim - tudi pridni potrošniki in da je ravno to točka, na kateri je kapital premagal svojega zgodovinskega nasprotnika, je že dolgo znano. Prav zanimivo bi bilo videti, kakšen družbeni vpliv bi imel umik vseh oglasnih sporočil v mestih na aktivnost potlačenih. Bi bila koncentracija izkoriščanih po koncu razprševanja na razne jumbo plakate in EPP ekrančke v avtobusih kaj bolj fokusirana v smiselnejše smeri? Bi bil boj proti izkoriščanju ob drugačni mestni scenografiji ostrejši? Dokler ne bodo sami delavci - naj bodo še tako heterogeni – prepoznali vzvode pritiskov v barvah in popustih, tega ne bomo izvedeli. Majhne zmage so lahko tako tudi sredstvo za dosego končnega poraza.