V zadnjem času se po slovenski feministični sceni vse bolj širi pojav, ki sam na sebi sicer ni posebej nov, a ga je zaradi trenutne popularnosti potrebno nasloviti. V tokratnem komentarju bo govora o tako imenovanem TERF oziroma Trans-exclusive radical feminism. Gre za pejorativen izraz, ki ga same pripadnice ne uporabljajo in se rajši nazivajo z ‘resničnimi feministkami’ in podobno.

Za tiste, ki se s pojavom še niste srečali, kratek opis. Gre za smer samodeklariranega feminizma, ki se je obrnila proti tretjemu valu feminizma, saj naj bi bil liberalen in, vsaj po trenutno razširjeni slovenski različici, nemarksističen. Do tod vse dobro. Toda njihov odgovor tretjemu valu je - no, ne ravno marksističen. Glavna trditev TERF-ovk je namreč, da družbeni spol ne obstaja oziroma je napačna zavest, kar je realno, pa sta dva biološka spola. Med njima poteka bistvena razlika, saj naj bi ženske - torej tiste z vagino - nujno imele povsem drugačno izkušnjo zatiranja. TERF-ovke si torej prizadevajo za ukinitev družbenega spola in potrditev preddružbenih razlik med biološkima spoloma. Od tod tudi izvira njihovo nesprejemanje trans oseb: na primer moški, ki se oblači in obnaša, kot družba pričakuje od žensk, pač ni ženska, ker mu manko vagine onemogoči bistveno žensko izkušnjo zatiranja. Če si je z operacijo priskrbel tudi to, pač še zmeraj nima ustreznih kromosomov.

Ponazoritev takšnega gledanja predstavlja nedavna objava komentarja na Facebook omrežju članice študentskega društva Iskra - mimogrede dodajmo, da se ima društvo za progresivno in marksistično. Citiramo prevedeno iz angleščine:

“Sori, ampak ves trans hajp je en velik liberalni bullshit. V svojem bistvu je popolnoma antifeminističen, ker promovira ideje, da te to, da počneš ali ti je všeč nekaj, kar je povezano z enim ali drugim spolom, že naredi za ta spol - kar je, mimogrede, nekaj, proti čemur so se in se še danes feministke borijo. Tudi, verjeti v to, da se ‘počutiš’ kot nek spol, je samo neumno in popolnoma proti principom materializma (in torej nemarksistično).”

“Nočem propagirati družbenega spola (v nasprotju s trans aktivisti - in to je reakcionarno). Pač, obstajata samo dva biološka spola (z zelo majhnim odstotkom dvospolnikov, seveda), in to je realnost.” 

Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da ‘materializem’ v marksovskem smislu pomeni vse prej kot ‘materialno’. Ravno materializem mora upoštevati družbene spole, ne (zgolj) v smislu identitet, temveč predvsem v smislu družbenih odnosov zatiranja. Ti se v primeru spolnega zatiranja pač pripenjajo na materialne nosilce, kot je maternica, vendar ti materialni nosilci brez družbenih odnosov ne bi igrali nikakršne vloge pri vzpostavljanju identitet in izkoriščanju. Torej: ženska ni izkoriščana, ker je biološko ženska, ampak je njen biološki spol relevanten zato, ker je izkoriščana. S poudarjanjem pomena biološkega spola se dejansko zakrijejo družbeni odnosi, ki njegov pomen šele vzpostavijo.

Da se izkušnja zatiranja bioloških žensk razlikuje od tiste transseksualcev, je danes dokaj verjetno. Slednji se, razen če so v svoji vlogi zelo prepričljivi, soočajo z nekoliko drugačnimi predsodki in drugačnim odnosom ostale populacije. Vendar trditev, da zato niso ‘prave’ ženske ali moški, je podobna trditvi, da obubožani kapitalist, ki se za preživetje zaposli v tovarni, ni pravi delavec, ali da delavec, ki mu uspe obogateti in kupiti tovarno, ni pravi kapitalist. Vsekakor se s takim razmišljanjem zapletemo v dokaj arbitrarno identitetno zamejevanje in ostajamo na ravni predsodkov, diskurza. Ničesar pa ne ugotovimo o družbenih odnosih zatiranja, o sistemskem izkoriščanju, ki poteka ne glede na predsodke posameznikov, torej o njihovem mestu v strukturi.

Kritika obstoja neskončno različnih identitet, ki jih posamezniki po svoji odločitvi prevzemajo in opuščajo, je v resnici potrebna. Propagiranje neskončno spolnih identitet namreč izhaja iz predpostavke, da so identitete nekaj preddružbenega in da je zatiranje ali nezatiranje ene identitete odvisno zgolj od njenega pripoznanja s strani ostalih, že sprejetih identitet. Od tod parole ‘tudi homoseksualci in transseksualci so ljudje, tudi oni imajo čustva, tudi to je ljubezen’. Takšne predpostavke k prepoznanju družbenih odnosov izkoriščanja in podrejanja ne pripomorejo nič bolj kot nasprotni ekstrem poudarjanja bioloških značilnosti spolov. Prvi primer ostaja na identitetnem, drugi na biologističnem diskurzu, nobeden pa ne preseže ravni idej.

Če se želimo znebiti družbenih spolov, kar je izhodišče TERF-ovk, se moramo najprej znebiti sistemskih praks izkoriščanja, ne pa poudarjati pomena biološkega spola, na katerega se družbeni odnos šele pripenja. Na ta način namreč zgolj naturaliziramo in univerzaliziramo, s tem pa legitimiramo družbene odnose izkoriščanja. Dejansko se zdi, da TERF ni bistveno drugačen od new-age ‘feminizma’, ki poudarja posebno moč, energijo in ženstvenost žensk, inherentne osebam z maternico. Obe smeri sta enako esencialistični pri obravnavi spola. Morda pa bomo kmalu pričakali tokrat ‘materialistično’, izključno ženskam namenjeno avtošolo, kot jo je pred leti želela uvesti Urška Faller.

Pravzaprav nismo daleč od tega, glede na to, da smejo feministične sestanke pogosto obiskovati zgolj ženske in se razmišljanje moških o feminizmu ne glede na vsebino označi za ‘nefeministično’, ker ga izreka moški, ki nima ‘izkušnje izkoriščanja’. Argument je podoben tistemu: ‘Marx ni imel dneva delovne dobe, kako je torej lahko pisal v prid delavcem?’ Dejansko tako razmišljanje ni prisotno samo med TERF-ovkami, temveč precej širše v feminističnih krogih. Pred kratkim je na primer Dragan Petrovec napisal kolumno v Dnevniku z naslovom ‘Kaj je narobe z (nekaterimi) ženskami?’, v katerem je opisoval seksizem pri ženskah. V zaključku se mu je zdelo potrebno zapisati: “Povsem nekorektno bi bilo, če bi jaz razlagal, kaj je s temi ženskami narobe. Zato razlago prepuščam njim.” Kot da bi se ne dalo izhajati iz univerzalistične pozicije in govoriti o stvareh, ki jih nismo na ‘lastni koži’ izkusili.

Če se TERF-ovke stalno jokajo, da jih pejorativni izraz diksreditira in jih nihče ne jemlje resno, čim so označene za TERF-ovke, naj jaz malo pojokam za svoje moške kolege. Ubogi soavtor pričujočega komentarja se v strahu pred napadi TERF-ovk ni upal niti podenj podpisati. Zdaj, ko sem razkrila, da je pri pisanju sodeloval moški, pa se bojim tudi za svoj sloves - kljub temu, da imam sama prave kromosome.