Varnostni svet Združenih narodov je na pobudo Združenih držav Amerike sprejel resolucijo, s katero Izrael in Hamas poziva k uresničitvi načrta o premirju, ki ga je predstavil ameriški predsednik Joe Biden. Za resolucijo je glasovalo 14 delegacij, vključno s slovensko, vzdržana je bila le ruska. Ameriški zunanji minister Anthony Blinken je pravkar na turneji od Kaira do Tel Aviva, Amana in Dohe. Sporočilo, ki ga prinaša vladam, se glasi: »Če želite premirje, pritisnite na Hamas, da reče da.« Američani z zavezniki – med pomembnejšimi silami so podporo Bidnovemu načrtu izrazili v Nemčiji, Franciji in Združenem kraljestvu, naklonjena mu je tudi slovenska vlada – pritiskajo na Hamas. Čeprav poudarjajo, da imajo v mislih mir, ne pritiskajo na Izrael, ki v Gazi izvaja genocid. Da bi sprejel Bidnov načrt, pritiskajo na Hamas, kot bi bil Hamas tisti, ki pobija Palestince, in ne Izrael.

Za kaj sploh gre pri Bidnovem načrtu? Ameriški predsednik je sam povedal, da gre za izraelski predlog. Za Bidnov načrt gre le toliko, kolikor se ameriški interesi ujemajo z izraelskimi – in dobro vemo, da ameriško politiko na Bližnjem vzhodu prej usmerjajo iz Tel Aviva kot iz Washingtona. Zakaj je izraelski predlog predstavil Biden, ne pa Benjamin Netanjahu? Ker imata od tega koristi oba. Biden lahko v predvolilnem času hlini, da vendarle nekaj dela za mir v Gazi. Biden načrtu v mednarodni javnosti, torej v očeh zahodnih vlad, poleg tega zagotavlja večjo mero legitimnosti kot Netanjahu. Ta pa lahko notranjepolitično, v razmerju do lastne nacije, govori močno ambivalentno in nedoločno. Po eni strani lahko trdi, da se zavzema za vrnitev talcev, po drugi, da na trajno premirje ne bo pristal, dokler bo Hamas ohranil oblast in vojaške zmožnosti. Lahko pravi, da se zavzema za dogovor, a hkrati nadaljuje z genocidno ofenzivo v Gazi. Izraelska diplomatka Reut Šapir Ben Naftali je na včerajšnji seji varnostnega sveta denimo izjavila, da se Izrael ne bo ukvarjal z brezpomenskimi in neskončnimi pogajanji, ki jih lahko Hamas izkoristi za zavlačevanje in pridobivanje časa.

Najprej h kontekstu ponudbe izraelsko-bidnovskega dogovora, ki ga je v govoru nakazal ameriški predsednik. Kot je dejal, bi se lahko Izrael z dogovorom bolje integriral v regijo, kar vključuje potencialno normalizacijo odnosov s Saudovo Arabijo. Izrael bi lahko bil del varnostne mreže Bližnjega vzhoda, da bi deloval proti grožnji Irana. Kot da Izrael v obveščevalne mreže ni že vpet. Vemo, da je Bidnova vlada dogovor o medsebojnem priznanju in sodelovanju Saudovi Arabiji ter Izraelu ponujala že lani, pred sedmim oktobrom. V podobne napore po besedah Vojka Volka, državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade, pristojnega za mednarodne zadeve ter nacionalno in mednarodno varnost, sodi tudi slovensko priznanje Palestine:

Izjava

Pomen zahodnjaškega priznavanja Palestine je seveda zanemarljiv v primerjavi z arabskim priznavanjem Izraela. Zahodne države s priznavanje Palestine dejansko priznavajo kolaborantsko oblast Fataha na okupiranem Zahodnem bregu, materialno pa še naprej podpirajo izraelsko apartheidsko oblast. Arabske države s priznavanjem Izraela, zgodovinskega sovražnika, s katerim so se večinoma že dodobra popajdašile, uradno pristajajo na to, da svobodne Palestine pač ne bo.

Vsebina izraelsko-bidnovskega načrta je povzeta v treh fazah premirja. Prva naj bi trajala šest tednov, v katerih naj bi se izraelska vojska umaknila z vseh naseljenih območij Gaze, Palestinci bi se vrnili v svoja porušena domovanja, tudi na severu Gaze, v okupirano enklavo bi dostavili več humanitarne pomoči, Hamas bi izpustil del talcev, Izrael pa del palestinskih političnih zapornikov. Druga faza predvideva dogovor med Izraelom in Hamasom ter vzpostavitev trajnega premirja. V tretji fazi naj bi Gazo obnovili.

Načrt, ki ga je predstavil Biden, se sicer precej razlikuje od dikcij resolucije. V resoluciji, ki jo je sprejel varnostni svet, prva faza predpostavlja takojšnjo vzpostavitev premirja, Biden pa je to v svojem govoru pozabil poudariti. Dodal je le, da predlog v primeru, da bi se pogajanja zavlekla več kot šest tednov, govori o nadaljevanju premirja, dokler so pogajanja v teku. Za trajnost miru torej nič oprijemljivega. Resolucija nima nikakršnih zavezujočih dikcij, ampak pozdravlja, poziva in opominja. Edina, ki bi jo lahko obravnavali kot zavezujočo, je dikcija, da varnostni svet zavrača kakršenkoli poskus demografske ali ozemeljske spremembe Gaze. Za ravnanje v nasprotju z resolucijo ni predvidena niti ena sankcija.

V Hamasu so do izraelsko-bidnovskega predloga, s katerim nanje pritiskajo zahodne države, zmerno zadržani, a resolucijo načelno sprejemajo. Ismail Hanija, predsednik Hamasovega politbiroja, je na ponudbo diplomatsko odgovoril, da bo odpor resno in pozitivno obravnaval katerikoli dogovor, ki bo temeljil na celovitem koncu agresije. Sami Abu Zuhri, tiskovni predstavnik Hamasa, ki se podobno kot Hanija ne nahaja v Gazi, je dodal, da sprejemajo resolucijo v delu, ki govori o premirju, umiku izraelske vojske in izmenjavi talcev za zapornike. Po njegovem mora ameriška vlada zdaj zagotoviti, da okupatorji vojno nemudoma končajo.

Poudariti moramo, da so v Hamasu naklonjeni končni verziji resolucije, ne pa predlogu dogovora, kakor ga je predstavil Biden. Pomen razlike se pokaže šele, ko natančno preberemo, kaj je Biden zares povedal. Najprej, Biden je poudaril, da moramo konec vojne zahtevati od Hamasa – ne od Izraela. Ko je govoril o drugi fazi, torej o dogovarjanju glede trajnega premirja, je dejal, da izraelski dogovor prehod iz začasnega premirja v »trajno prenehanje sovražnosti« predvideva pod pogojem, da se bo Hamas držal svojih zavez. Če se Hamas zavez ne bo držal, dogovor predvideva, da lahko Izrael vojaške operacije nadaljuje. Kaj naj bi bile te zaveze, ni jasno povedal, a dobro vemo, da izraelska vlada vztraja pri uničenju Hamasa. Po Bidnovih besedah pa bo dogovor omogočil varnost Izraela – tega ni mogel prevečkrat poudariti – in Gazo brez Hamasa na oblasti. Kot je še dejal, bodo obnovo Gaze začeli z arabskimi državami in jo bodo izvedli na način, ki Hamasu ne bo dovoljeval ponovne oborožitve.

Iz vsega naštetega je edini možen sklep, da do miru lahko pride zgolj, če se Hamas enostransko preda. Od operativcev Hamasa na terenu je kaj takega nerealno pričakovati, če ne zaradi drugega že zato, ker to zanje ne bi bil nikakršen dogovor, ampak pristanek na cilje sionistične vlade. Izraelsko-bidnovski predlog dogovora je tako v najboljšem primeru votel poskus mirovniškega leporečenja. V slabšem in bolj realnem scenariju pa se izkaže kot poskus izumljanja novega izgovora za izraelske oblasti, ki bodo lahko dejale – saj se Hamas dogovora ni držal, torej lahko v Gazi še naprej počnemo, kar se nam zahoče.