Program za skupno fronto proti kolaborantom
Napočil je čas, da vsi, ki nam je mar za Palestino in Palestince, stopimo skupaj. Da skupaj obračunamo s tistimi, ki z izraelskimi oblastmi kolaborirajo pri izvajanju genocida nad Palestinci. Če ne prej, je nuja po skupni fronti postala razvidna prejšnji teden, ko je nekaj aktivističnih skupin čez noč organiziralo majhen protest v Kopru in na vlado naslovilo zahteve, čemur se je znotraj institucionalnega okvira tik pred zdajci pridružila poslanska skupina Levice. Akcija je bila usmerjena proti uporabi Luke Koper in slovenske infrastrukture za tovorjenje orožja, potencialno namenjenega v Izrael. Nujo po oblikovanju trajnejše skupne fronte je pokazalo ravnanje vlade, ki je pozive gladko ignorirala ter ni sprejela pravočasne odločitve v zvezi s pregledom tovora na ladji Borkum. Ta je zdaj že v beneškem pristanišču, priložnost je v tem primeru zato zamujena. A na poti v Luko Koper je še ladja Vertom Odette, na katero je prav tako opozoril žvižgač španskih aktivistov.
Vlada je pozive in zahteve ignorirala kljub materialnim dokazom za utemeljen dvom v trditve španskega ministrstva za promet, da bodo orožje z Borkuma dejansko uporabili na Češkem. Na vladi o Borkumu niso niti razpravljali. Namesto tega premier Robert Golob in zunanja ministrica Tanja Fajon – v besednem napadu na Golobovega državnega sekretarja Vojka Volka se je vmešal tudi socialdemokratski evroposlanec Milan Brglez – nadaljujeta z retoričnim uprizarjanjem procesa priznanja Palestine kot suverene države.
Priznanje Palestine sredi genocida, ki ga izraelska vojska izvaja v Gazi, je navadno slepilo. Četudi bi bili nameni Goloba pri čebljanju o priznanju iskreni, ne pa namenjeni zgolj predvolilni propagandi, bi priznanje ostalo izključno simbolično-formalističen akt, ki Palestincem ne bi v ničemer pomagal. Mogoče se je sicer sklicevati na to, da bi Palestina z mednarodnim priznanjem pridobila pravico do samoobrambe, a to ne drži z vsaj dveh vidikov. Najprej zato, ker izraelske oblasti odločitev mednarodnih sodišč, kot je Meddržavno sodišče v Haagu, ne upoštevajo. Za uveljavitev odločitev sodišč bi moral ukrepe sprejeti Varnostni svet Združenih narodov, kar je že zaradi ameriške pravice do veta težko uresničljivo. Poleg tega sionisti zatrjujejo, da vojno bijejo proti palestinskemu Hamasu, ki ga obravnavajo kot teroristično organizacijo – palestinska državnost tu ne bi spremenila ničesar.
Priznanje Palestine je lahko celo kontraproduktivno, saj bi v obstoječih razmerjih oblasti v okupirani Palestini pomenilo priznanje Fatahove oblasti na Zahodnem bregu kot legitimne zastopnice palestinske države. Ker je palestinska oblast pod Fatahom kolaborantska – in je v razmerju do Izraela v podrejenem položaju – bi priznanje te oblasti kot palestinske države pomenilo upravičenje izraelske okupacije Palestine. Tako imenovani mirovni proces iz devetdesetih let, po katerem naj bi Palestinska osvobodilna organizacija v zameno za demilitarizacijo, priznanje Izraela in pristanek na legalno okupacijo palestinskih ozemelj v mejah iz leta 1967 dobila izraelsko priznanje palestinske samouprave, je zapečatil farsičnost prizadevanj za palestinsko državnost. Dokler palestinske države ne priznava Izrael, je vsakršno zavzemanje za slovensko priznanje Palestine prazno.
Naporov torej ni smiselno usmerjati v slovensko priznanje Palestine. Kdor to počne, vede ali nevede, namenoma ali nenamenoma, sodeluje v vladni predstavi in Golobu daje izgovor za to, da proti izraelskim okupatorskim oblastem ne sprejme nobenih ukrepov z materialnimi učinki. Če Golob s priznanjem Palestine misli resno, mora to pokazati z dejanji – to mora postati osrednja krilatica skupne fronte proti slovenskim kolaborantom. Če bi mislil resno, bi moral denimo ukazati pregled Borkuma. Če bi vlada mislila resno, bi se slovenska delegacija v Varnostnem svetu Združenih narodov morala zavzeti za obravnavo točke o izraelskem nespoštovanju odločitev Meddržavnega sodišča. Če vlada s priznanjem Palestine misli resno, naj to pokaže z vzpostavitvijo varnih poti in programov za pomoč palestinskim beguncem, študentskim ali ne. To je bila v okvirih zasedbe Fakultete za družbene vede tudi zahteva študentov, odgovornost za njeno uresničevanje pa je ljubljanska univerza prenesla na vlado.
Cilj organiziranja mora biti materialen in konkreten, ne zgolj simboličen. Na to nas je opozorila študentska zasedba, ki izpolnitve materialnih zahtev ni dosegla, sodeč po odzivu univerze, pa jih niti ne bo. Simbolika je smiselna le, če jo spremljajo dejanja. V Španiji, kjer je vlada Pedra Sáncheza danes potrdila priznanje Palestine v mejah iz leta 1967, aktivisti vsaj od novembra v javnosti sistematično prevprašujejo vlogo Španije pri dobavah orožja v Izrael. Da je španska vlada ladji Marianne Danica, ki je z orožjem preverjeno namenjena v Izrael, zavrnila dovoljenje za privez, je plod tega dolgotrajnega prevpraševanja. Aktivisti sicer pravijo, da obstoječih licenc za transport orožja v Izrael vlada ni prekinila, a so dosegli vsaj to, da vlada ne izdaja novih.
Zahteve po dejanjih morajo torej biti konkretne, poleg tega pa usmerjene v konkretne nosilce moči. V kontekstu domače vlade sta to predvsem premier Robert Golob in finančni minister Klemen Boštjančič. Ključ do mehkih sankcij proti Izraelu – za popoln embargo se bodo domači politiki vselej izgovarjali na Evropsko unijo, ki izraelske oblasti neomajno podpira – imata v rokah Golob in Boštjančič. Da se bo Levica v vladi odločno zavzemala za uvedbo vsaj delnih sankcij, ni pričakovati, ker se ministri Levice Boštjančiča in Goloba bojijo ter v razmerju do njiju nastopajo v položaju berača, ki moleduje za drobtinice iz državnega proračuna. Tudi Levica takó vlado poziva predvsem k simbolnemu priznanju Palestine, ki za državne finance in posle z izraelskimi institucijami ne bi imelo posledic.
Pri programu skupne fronte proti slovenskemu kolaboriranju z izraelskimi oblastmi ne gre za agendo, ki bi bila posebej levičarsko radikalna. K dejanjem je vlada zavezana po mednarodnih konvencijah in pogodbah, katerih podpisnica je Republika Slovenija. Ker je Meddržavno sodišče v Haagu že prepoznalo, da v Gazi obstaja možnost genocida nad Palestinci, je vlada po konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida dolžna storiti vse, da genocid preprečuje. Pri tem priznanje Palestine, kot smo pokazali, ne igra nobene vloge. Štejejo le ukrepi z materialnimi posledicami za izraelske institucije. Slovenija je tudi podpisnica mednarodne pogodbe o nadzoru trgovine z orožjem. Po tretjem odstavku šestega člena država podpisnica ne sme odobriti transporta orožja, če v času odobritve ve, da bo orožje uporabljeno za izvajanje genocida ali zločinov proti človeštvu.
Gre za zaveze, ki so del liberalne paradigme reševanja konfliktov. Za poenotenje v skupni fronti proti kolaboriranju v genocidu zato niti liberalnejši krogi, ki se javno zavzemajo za pravičnost v Palestini, nimajo izgovora. In dobro vemo, da bo Golob uho prej nastavil liberalcem kot ostalim.
Dodaj komentar
Komentiraj