"Zakaj pa? Mi smo imeli kongres lansko leto 9. maja. Na tem kongresu je polni mandat dobil gospod Janez Janša. Mi smo resna stranka. V nasprotju z nekaterimi drugimi se obnašamo odgovorno do države," je na vprašanje v Odmevih, ali v SDS-u po pravnomočnosti sodbe v zadevi Patria razmišljajo o zamenjavi vodstva stranke, odgovoril njen vidni predstavnik Zvonko Černač. Gre za eno tistih političnih izjav, ki povedo veliko, ne pomenijo  pa nič. Izjava namreč jasno pove, da je za SDS odgovorno do države, da je predsednik druge največje, po razpadu PS-ja pa kmalu največje parlamentarne stranke nekdo, ki je pravnomočno obsojen na dveletno zaporno kazen zaradi korupcije. A kakšen pomen ima takšna izjava?

Ko je takšno (ne)razumevanje odgovornosti na eni politični strani izenačeno z enakim (ne)razumevanjem na drugi – govorimo o Jankovićevem "gramscijevskem" pohodu skozi lastno institucijo ali Lukšičevem blodenju o politični higieni ob nasprotovanju Šoltesu kot zdravstvenem ministru -, izgubi Černačeva izjava ves potencial, da zablesti. Spomnimo se Virantove načelnosti po poročilu KPK-ja, ko je zahteval prekinitev sodelovanja z Janšo zaradi suma tveganja korupcije, zdaj pa se spomnimo še tega, da ni imel nikakršnih težav s koalicijskim sodelovanjem z Janšo v njegovi drugi vladi, ko se mu je zaradi suma korupcije že sodilo. Priznajmo, Černač ni imel lahkega dela.

A vrnimo se k izhodiščni temi, odzivu na sodbo višjega sodišča. Da se kot Černač na sodbo odziva večina Janševih podpornikov, ne gre dvomiti, kako pa naj se nanjo odzove nekdo, ki bi rad doživel Janševo vrnitev v zapor, tokrat zaradi sodbe civilnega sodišča? Naj privoščljivo reče "končno"? Ali pa naj celo pričakuje, da se bo slovenski politični prostor "normaliziral"? Nič od tega, nažalost. Medtem ko bo moral, kot kaže, Janša v zapor, pa ostajajo politične ideje in odnos, ki jih pooseblja, široko priljubljeni, tudi onkraj članstva ali celo volilne baze njegove stranke.

Janša v zaporu. In kaj potem?

Bodimo realni, kaj koristi družbi, da bo šel lik, kot je Janša, v zapor? Je bil s sodbo višjega sodišča obsojen tudi njegov politični in ekonomski program ali njegov svetovni nazor? Kaj je povzročilo družbi večje zlo, enkratno koruptivno dejanje v višini neznanega števila milijonov evrov ali vztrajno vsiljevanje diskurza o nujnosti privatizacije vsega? Sta podkupljivost in kriminalna skrb za stranko nevarnejši od pisem Tomaža Majerja? Kaj bo našo skupno prihodnost zaznamovalo bolj? Nekaj milijonov nezakonito pridobljenih evrov ali vkoreninjenost ideje o čim manjši regulaciji finančnega kapitalizma kot edinega možnega ekonomskega modela?

Seveda je pomembno, da se kazniva dejanja korupcije, še posebej v vrhu politične elite, preganjajo strogo in dosledno, vprašanje pa ostaja: kdo bo sankcioniral izjave o "opankarskem žurnalizmu" ali vsaj razumel daljnosežne posledice takšnega hujskaškega in nizkotnega diskurza? Lepo, da gre Janša v zapor, si poreče nekdo, ki ga oziroma jo njegov lik iritira do skrajnosti. A zakaj ni družba Janše vsaj politično, če že ne pravno, sankcionirala že zaradi zanikanja izbrisa in posmehovanja žrtvam tega izraza skrajnega nacionalizma? Bo šlo z Janšo v zapor tudi to posmehovanje? Mu bo v celici vsaj teh nekaj let družbo delala tudi miselnost, ki proizvede izjavo poslanca SDS-a Pojbiča "Janša je heroj"? Kako družba vsa ta desetletja bolj ali mirno prenaša poveličevanje domobranstva in opravičevanje kolaboracije in počasno, a gotovo sprejemanje le-tega kot nečesa povsem legitimnega ter povezave največje stranke z neonacističnimi skupinami? Je zadeva Patria res Janšev edini, če smemo uporabiti ta izraz, greh?

Bodimo še bolj realni in ne računajmo na sposobnost etabliranih Janševih političnih tekmecev, da bi začasno praznino, ki bi jo ustvaril njegov odhod v zapor, zapolnili s čim drugim kot še več že videnega in slišanega. Misel, da bo Lukšič z Janšo za rešetkami na lepem uvidel konservativnost svoje stranke, se zdi naravnost fantastična. Da bo Janković še naprej konsolidiral svoje volivce, kot je nakazal na petkovem kongresu PS-ja, okoli partizanske ikonografije, pri čemer mu bo pojav sodobnih, manj tradicionalno prepoznanih oblik fašizma neznan, tudi ne gre dvomiti. Radikalna pragmatičnost in čistunska retorika Gregorja Viranta bo prav tako še naprej na prostosti, vsa politična dolgočasnost ostalih parlamentarnih strank, ki pogosto meji na poniževanje, pa bo tudi dalje uživala vso medijsko pozornost.

Šampanjci naj ostanejo zaprti

Česa se bo torej Slovenija za nekaj časa rešila? Le enega človeka. Zato naj vsi, ki jim je sodba višjega sodišča v zadevi Patria ponudila nekakšen "closure", prejmejo dobronameren nasvet. Šampanjce prihranite za drugo priložnost. Ideje in odnos, ki jih obsojenec zastopa in jih je leta in leta tako vztrajno širil med svoje privržence, bodo namreč še dalje med nami. Prav zaradi zadnjih izjav iz vrst SDS-a in dejanj njenega vodje pa si ob njegovi napovedi pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice privoščimo še eno vprašanje. Če je Srečko Prijatelj zaradi odnosa do istospolno usmerjenih cerebralni bankrotiranec, kaj lahko potem rečemo za ljudi, kot sta Zvonko Černač ali Janez Janša?