Zgleda, kot da bodo otrokom namenjene knjige kmalu pomenile več škode kot koristi. Podobno kot v primeru potovanj, ki naj bi širila naša obzorja, se sprašujem, do katere mere nas lahko v našem razmišljanju knjige le omejujejo. Potovanja, zapakirana v bleščeče turistične paketke ogleda glavnih znamenitosti, ter knjige, ki ti prihranijo lasten razmislek in kar takoj povejo, kaj si.

Govorim o otroških knjigah, ki se delijo po spolu, marsikatere že kar eksplicitno od naslovnice dalje, ki že opredeli, ali gre za knjigo za 'punce' ali za 'fante'. Na tej točki se stereotipizacija šele začne. Knjige, ki tudi z barvami in količino uporabljenih bleščic povejo, komu pripadajo, se močno razlikujejo po tematikah. Medtem ko so prevladujoče teme pri deklicah življenje princesk, oblačila in konji, pri fantih prevladujejo gusarji, raziskovalci in bojevniki.

Ampak, zakaj je to problematično, gre pri vsem skupaj le za sledenje dejstvu, da so moški in ženske pač v osnovi različni? Raziskave zadnjih let, izvedene na tem področju, trdijo drugače. Medtem ko obstajajo minimalne razlike v časovnem razvoju možganov, številu nevronov in podobno, je postalo jasno, da gre pri vedenjskih razlikah predvsem za lastnosti, ki so bile otrokom priučene skozi procese socializacije. Še tisti vzorci, ki kažejo razlike, in ki so opazni v biološkem smislu skozi na primer ravni hormonov, ustrezajo le 80 odstotkom ljudi, kar pomeni, da že na tej stopnji vsak peti otrok ne ustreza vzorcem, ki naj bi določali interese ter obnašanje. Posledično se v poplavi produktov, določenih po spolu, marsikdo ne najde in se sooča z vprašanji identitete in pripadnosti že v zgodnji starosti. Težava ni toliko v tem, da obstaja knjiga o baletkah za dekleta, kot v tem, da obstaja veliko pomanjkanje knjig o drugih športnicah, raziskovalkah, zdravnicah ali celo piratkah. Knjige tako otroke omejujejo znotraj zelo ozkih kategorij, ki jim kažejo na to, kaj so in kaj lahko postanejo. Tako se razlike med spoloma dejansko povečujejo in utrjujejo.

Knjige in drugi produkti se pred nami seveda ne pojavijo sami od sebe. Pri vsem skupaj igra močno vlogo ekonomski sistem, ki živi od ustvarjanja potreb, ki jih potem z vedno novimi produkti pomaga zadostiti potrošnikom. S tem, ko se del otroške literature deli po spolih, se ustvarita dve fokusni skupini, fantje in dekleta, namesto samo otroci. Proces proizvodnje tako izključujočih se skupin igrač in knjig je opazen šele v zadnjih desetletjih, pred tem je šlo namreč pri otrocih predvsem za, no, otroke.

Oglas za Lego kocke iz leta 1981 tako kaže deklico v kavbojkah in modri majici, ki v rokah ponosno drži izdelek, medtem ko se besedilo reklamnega oglasa nanaša na pomen ustvarjalnosti za vse otroke. Še celo kuharska knjiga Betty Croker iz leta 1957 na naslovnici poleg napisa 'Cookbook for boys and girls' kaže sliko dečka za štedilnikom in dekleta, ki pripravlja sestavine.

In kakšna je situacija danes? Poleg tega, da so igrače očitno deljene po spolu, se na policah pojavljata vsaj dve vrsti kuharic, in sicer tiste za fante in tiste za male princeske. Tudi v primeru, ko razni naslovi ne vsebujejo eksplicitnih napisov, ki bi nevednim potrošnikom povedali, kaj je primerno za katerega otroka, je velik del preostalih knjig in igrač očitno namenjen le eni polovici otrok, kar sugerirajo barve in podobe na platnicah. Od točke, ko končaš s knjigami, ki učijo abecedo, barve in imena živali, potrebuješ povečevalno steklo, da v množici bleščic in modre barve najdeš izdajo, ki že od daleč ne opredeljuje bralstva.

Gre za pojav, škodljiv v več pogledih, in vse skupaj je težko ovreči kot nepomembno, češ da gre samo za otroške knjige, saj te igrajo pomembno vlogo v oblikovanju interesov in razumevanja sveta otrok. Otrok, ki se bodo v prihodnosti morali spopasti z dejstvom, da živijo v svetu, kjer je enakopravnost med spoloma le mit. Težko pričakujemo zmožnost sodelovanja in uspešnega spopada s problemom od generacije, ki jo že od začetka učimo, da se zanimanja in značilnosti spolov v veliki meri izključujejo.

Mars in Venera sta si pač preveč različna.