Leta 1981, ko so po luškani deželici pod Avstrijo še vedno poplesavale rdeče vile udbinke in rovarili strašni klavci z rdečo zvezdo na čelu, je v pokrajino med Alpami in Kolpo, kjer se bo deset let kasneje z ustanovitvijo nacionalne države zaključila zgodovina, posijal svetel žarek. Imenoval se je Jožko Šavli, ekonomist. Kljub logičnemu sklepanju – glede na izobrazbo – pokojni Šavli ni vzpostavil smernic slovenskega gospodarstva, temveč je rešil slovensko nacionalno zgodovino pred zgodovinopisjem. Če se ima zgodovina desetletje kasneje zaključiti z vzpostavitvijo nacionalne države Slovencev, se je morala tudi začeti s Slovenci, je sklenil Jožko in poiskal prvo lasišče, da iz njega povleče samoizpolnitveno teorijo o zgodovini najstarejšega naroda – Slovencev Venetov. Venetska teorija je kakopak privlačila mlade slovenske nacionaliste, recimo jim Andreji Šiškoti, a še bolj je bila koristna za snovalce slovenskega nacionalizma, krajše Janeze Janše, saj bodo, če se Šavli ne moti, ravno oni narodni heroji, ki bodo tisočletni – ali raje dvatisočletni – slovenski sen pretvorili v resničnost. 

Skoraj nas je zaneslo, da bi direktorju Urada vlade za komuniciranje Urošu Urbaniji storili uslugo in ustvarili nov vladni blogpost za revizionistični projekt 30 let samostojnosti Slovenije. Pravljice, ki jo je pisal Šavli, smo se sicer res lotili zaradi Urbanije, saj je v javnost pricurljala vest o UKOM-ovem zbiranju ponudb za protokolarna darila, namenjena predsednikom vlad in držav v času slovenskega predsedovanja Svetu EU. Gre za srebrne manšetne gumbe z izrisom tako imenovanega karantanskega panterja, ki ga je Šavli izbral za nadzgodovinski slovenski simbol – kljub temu da ni ne panter ne karantanski. 

Ne prepustimo se pavšalnostim – z argumenti na dan. Že Šavli je razumel, da gre za veliko širši simbol, saj je njegov izvor iskal v antičnem času, na območju province Norik – na ozemlju, kjer je kasneje nastala Karantanija. To psevdozgodovinarja seveda ne bo zapeljalo v dvom, temveč v še močnejše prepričanje o starodavnosti in ekskluzivnosti slovenskega naroda.

A ne zapravljajmo še več časa z neoprijemljivo mitologijo. V oči bolj bode dejstvo, da v času obstoja Karantanije, kaj šele province Norik, heraldični simboli v Evropi še niso bili razviti, dotični panter pa je ravno heraldični izris črnega leva, ki ga je na svojem ščitu in grbu v 12. stoletju nosil Otokar III. Štajerski. Kasneje je panterja, natančneje kar tri panterje, v svojem grbu sicer res uporabljala naslednica Karantanije – Koroška, Korotan – vendar le začasno, za razliko od dežele Štajerske, ki je panterja, čeprav belega in z nekaterimi značilnostmi bika, prenesla vse do današnjih simbolnih naslednic dežele na Slovenskem in v Avstriji. 

Tudi če spregledamo te argumente in verjamemo, da panter vseeno izvira iz Norika in Karantanije, nas današnji izris ne more zadovoljiti. Kot že omenjeno, ima današnji panter bikove rogove, podobne tistim, ki jih zasledimo v štajerskem grbu. Ta z nekoliko etimološke domišljije res predstavlja bika – po nemško Stier –, podobno torej kot Štajerska – Steiermark. Hkrati je Šavli, snovalec današnjega simbola, nadaljeval prakso tistih zadrtih štajerskih oblastnikov iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki so panterju pustili plamen le v ustih, odstranili pa so ga iz zadnjične in vseh ostalih odprtin, in ga še dodatno kastriral z umikom kurca in jajc. 

In sedaj malo dramskega premora pred šokom za striktno antijanšistične poslušalce Radia Študent. Če panter, ki to ni, ni karantanski, potem ne more biti nič drugega kot slovenski simbol. Pa ne zato, ker bi bil že skoraj tisoč let izpričan kot simbol, ki se večinsko uporablja na področju današnje Slovenije. Takšno sklepanje bi nas namreč ponovno zapeljalo v revizionistično nacionalno mitologijo o tisočletnih sanjah slovenskega naroda. 

Črni panter je slovenski prvič zato, ker ga uporabljajo slovenske državne institucije – peti obveščevalno-izvidniški bataljon in poveljstvo Enote za podporo Poveljstva sil Slovenske vojske ter v rdeči različici tudi Specialna enota policije. Seveda gre v vseh treh primerih za premeteno ideološko vpletanje nacionalne mitologije v simboliko državnih institucij, a to ne spremeni dejstva, da gre za uradni slovenski simbol. Še več, slovenskega panterja je de facto priznala tudi Evropska politična skupnost, ko so si leta 2008 predsedniki vlad oziroma držav članic, ministri in visoki predstavniki, ki jih je gostil takratni predsednik vlade in predsednik Evropskega sveta Janez Janša, namesto klasičnih akreditacij pripeli značko s podobo, skoraj identično tisti na protokolarnih manšetnih gumbih, ki jih vlada pripravlja za letošnje predsedovanje svetu Evropske unije. 

Ne zadržujmo se le pri oboroženih postrojbah in desni Sloveniji pod dežnikom Slovenske demokratske stranke. Predlani, v času vlade Marjana Šarca, je poslanec Matej Vatovec iz Levice v poslanski pobudi predlagal umik karantanskega panterja iz vseh simbolov državnih organov. Po prvi zavrnitvi je vlada v drugo pripravila vsebinski odgovor: »Zgodovinske okoliščine kažejo, da je bil panter v Karantaniji najprej bojni znak plastične oblike, nato so ga začeli uporabljati na bojnih ščitih, kasneje pa na praporu, pod katerim se je zbirala deželna vojska. Prav prapor priča o prvotnem simbolu dežele, in dokler je črni panter na praporu, predstavlja nadaljevanje njenega zgodovinskega prava.« No, odgovora ni pripravila vlada, temveč Andrej Šiško, hrabri vodja štajerskih vardovalcev, takrat zgolj predsednik zveze Hervardov. UKOM vlade Marjana Šarca ga je prepisal iz knjige Specialna enota, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo leta 2013 ob štiridesetletnici slovenskih specialcev. 

Nenazadnje črni panter predstavlja slovensko državnost, kot se za simbol spodobi, tudi na simbolni ravni. Pa ne le z vidika, ki ga je simpatično izpostavil znanstveni svetnik Inštituta za arheologijo pri ZRC SAZU Andrej Pleterski, in sicer, da si kastriran simbol nadene le simbolno kastriran predstavnik kastrirane države. Karantanski panter ponazarja prav to, kar slovenska državnost je: iz trte izvita in na mitologiji ustvarjena nacionalna država, katere zametki se začnejo vzpostavljati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako kot karantanski panter ni simbol vseh Slovencev ali slovenskih državljanov, tudi slovenska država ne zajema vseh Slovencev in prebivalcev Slovenije. Tako kot je bila slovenska država vzpostavljena v sivini takratne zakonske ureditve in mednarodnega prava, se je tudi karantanski panter vzpostavil v sivini heraldičnega zgodovinopisja, prežetega z nacionalno mitologijo. Tako kot je vzpostavitev nacionalne države terjala kršenje človekovih pravic – spomnimo se na izbris –, se tudi panter večinsko pojavlja v organizacijah, ki se nagibajo h kršenju človekovih pravic, recimo raznorazne varde ali kakšne registrirane varnostne službe, ki jih šerifi pošljejo nad uporabnike avtonomnih prostorov. 

Sklenemo lahko, da pri manšetnih gumbih, ki jih bo Slovenija protokolarno podarila velikim glavam Evropske unije, ne gre za revizijo zgodovine, ki bi jo šolski učni načrt, v skladu s katerim se slovenska zgodovina mitološko začne v Karantaniji, če ne še prej, krvavo potreboval. Pravzaprav gre za poustvarjanje zgodovine za sedanjost in prihodnost, ko se laični ljubitelji zgodovine in prebiralci dnevno političnih vsebin raje pogovarjamo o simbolnih kot o razrednih odnosih. Revizija zdaj!