Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan

Mnenje, kolumna ali komentar
presejalni program
24. 8. 2021 - 16.00

»Testiranje s hitrimi antigenskimi testi po novem plačljivo« se je včeraj glasil naslov vesti Slovenske tiskovne agencije o vladni spremembi uredbe o izvajanju presejalnih programov za zgodnje odkrivanje okužb z novim koronavirusom. Vest so z identičnim naslovom objavili na 24ur.com, najbolj obiskanem portalu pri nas. Na Siol.netu, drugem najbolj obiskanem portalu, so vest naslovili: »Hitro testiranje od danes plačljivo«; na tretjem, Žurnalu24, so pod naslovom »Sprejeli nove ukrepe, ki bodo veljali od ponedeljka naprej«, vest začeli z identičnim sporočilom: »Od ponedeljka hitro testiranje na novi koronavirus ne bo več brezplačno.« Na RTV-jevem portalu, četrtem najbolj obiskanem, spet naslov »Testiranje s hitrimi antigenskimi testi zdaj plačljivo«. Kot ponavadi so osrednji mediji sledili dikciji STA.

Vsebina vesti: vlada je v petek spremenila uredbo, tako da stroški plačevanja testov v dejavnostih, v katerih je testiranje obvezno, ne bodo na delodajalcih, ampak jih bo »še naprej« krila država. Sicer pa je testiranje, tako so pisali, »z določenimi izjemami« od včeraj plačljivo.

O (ne)pripravljenosti na novo šolsko leto
 / 19. 8. 2021

Sporočilo tako zastavljene vesti je preprosto: vlada je odstopila od načrtov, po katerih bi bilo testiranje tudi v dejavnostih, v katerih je obvezno, plačljivo. Gre za zdravstvo, socialnovarstvene zavode, vzgojo in izobraževanje, storitvene dejavnosti in tako naprej. Brez teh sprememb nove uredbe o presejalnih programih, ki jo je vlada izdala 19. julija in je začela veljati včeraj, bi namreč tisti, ki niso cepljeni ali preboleli, a se morajo za opravljanje dejavnosti testirati, teste morali plačevati sami ali pa bi jih morali plačati njihovi delodajalci.

Toda vse vesti o začetku veljavnosti spremenjene uredbe povsem zamolčijo, da je vlada z uredbo, ki jo je sprejela 19. julija, ukinila splošni presejalni program. Presejalni zato, ker okužbe išče z množičnim testiranjem nesimptomatičnih posameznikov, med katerimi ne bo odkril vseh okuženih, vsaj nekaj pa. Po stari uredbi sta namreč obstajala dva programa: splošni in posebni presejalni program. Po novem pa uredba te delitve ne pozna več in govori zgolj o presejalnih programih. To, kar po novem velja za presejalni program brez nadaljnjih določil, je bil po stari uredbi zgolj poseben presejalni program.

Drži, da je, kakor trdijo naslovi vesti, s tem vlada de facto uvedla plačljivo testiranje za vse tiste, ki niso izjeme. Vendar je pomen ukinitve splošnega presejalnega programa večji od golega dejstva plačljivosti testov na množičnih testnih točkah. To, da je vlada očitno popustila pod pritiski predstavnikov delodajalcev in predstavnikov delavcev – pri čemer so se drugi verjetno bali, da bi strošek testiranja delodajalci protipravno začeli prenašati na delavce – je le vmesni zaplet na daljši poti, ki jo je ubrala vlada.

To je pot pogojevanja in pot nagrajevanja, ki skrb za javnozdravstveni problem, torej skupni problem, prelaga na zasebnike in njihovo zmožnost racionalnega sprejemanja odločitev. Iz primera poročanja o spremembi uredbe o presejalnih programih je razvidno, kako lepo se s to skrbjo za posameznika iz vladne »strategije« ujema ena od značilnosti medijskega diskurza. Novinarske zgodbe so namreč usmerjene na navideznega bralca v ednini, torej na namišljeno povprečje interesov bralcev, ne pa na pluralnost interesov realnih državljanov.

Če predpostavimo, da je presejalni program eden elementov reševanja skupnega problema, potem bi morala država ta skupen problem reševati tudi s splošnim presejalnim programom, do katerega imajo vsi enak dostop. Res je, da ne vemo ravno dobro, kako učinkovit je pri reševanju skupnega problema presejalni program v obliki, v kateri se je izvajal. Vendar lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da bo veljalo naslednje: tem bolj, kot bo omejen, in toliko manj, kot bo splošen, toliko manj bo tudi učinkovit. Namen je namreč v splošni populaciji odkriti čim več okužb pri tistih, ki drugače ne bi imeli nobenega razloga za testiranje, saj nimajo simptomov. Ni pa namen programa odkriti okužbe le ponekod in le pri določenih ljudeh. Prav tako v okvir presejalnega programa ne spada testiranje tistih, ki simptome že imajo, zato lahko do brezplačnega testa dostopajo pri osebnem zdravniku.

Zato je v nasprotju z reševanjem skupnega problema to, da se iz presejalnega programa izloči kogarkoli. Če pogledamo dikcijo uredbe, ki ne velja več, v njej ni obstajala ločnica med cepljenimi in prebolelimi na eni strani ter necepljenimi in neprebolelimi na drugi. Presejalni program je bil namenjen vsem – četudi obstaja pri cepljenih manjša možnost za okužbo, ta še zmeraj obstaja. Po novi uredbi pa je presejalni program namenjen izključno necepljenim in neprebolelim. Čemu? Odgovor je z retoričnim vprašanjem podal premier, še preden je ločnico v uredbo vlada sploh uvedla: »Ali v času, ko imamo na voljo brezplačno cepljenje, lahko zahtevamo od tistih, ki so cepljeni, da plačujejo teste za tiste, ki se ne odločijo za cepljenje?«

Gre seveda za polarizacijo na dobre in slabe, krive in nedolžne, ki je bila že dolga leta pred epidemijo osnovna retorična forma tako rekoč vsake Janševe izjave o katerikoli zadevi. Toda v tej napovedi ukinitve splošnega presejalnega programa je poleg polarizacije na dve skupini vsebovana še logika, ki zaslug za reševanje skupnega problema sploh ne podeljuje enemu od obeh polov, pač pa težo prelaga na vsakega posameznika: kdor se je cepil, je nagrajen s tem, da se mu ni treba testirati. Kdor se ni cepil, je kaznovan s tem, da mora za testiranje plačevati. Ista logika, kakor na znamenitih reklamnih panojih: cepil se je, da lahko žura, ni se cepil zato, da prispeva k reševanju skupnega problema.

Še bolj je to logiko razčlenil Mario Fafangel: »V tem trenutku je skoraj nujno, da imajo cepljeni določene ugodnosti. Če bomo spet vsi zaprti, kaj je sploh smisel in motivacija za cepljenje? Res nima smisla, da gremo še enkrat vsi skupaj čez celo leto pandemije, kjer morajo vsi spoštovati iste ukrepe. To je sicer res zelo nediskriminatorno, je pa, kar se tiče cepljenih, popolnoma neracionalno z vidika tveganja in z vidika obvladovanja epidemije.«

Smisel Janševe in Fafangelove logike je enak. Kdor ravna »racionalno«, bo sprejel nagrado, ki mu jo ponujamo. Kdor tako ne ravna – in je s tem neracionalen – pa bo kaznovan. V tem argumentu se spremeni sam pomen racionalnosti v spopadanju z epidemijo. Ne gre več za odrekanje nečemu, denimo nekaterim pravicam, v korist skupnega dobrega iz racionalnih razlogov. To je organicistična logika reševanja skupnega problema, od katere se vedno bolj oddaljujemo. Sedaj gre za posameznika, ki naj bi racionalno presodil, kaj bo zanj največja korist. 

maco jansa
Če lahko kdo uvede obvezno cepljenje, je to edino Janša
 / 27. 7. 2021

Povsem očitno je, da bo uvajanje take logike za uspešnost projekta cepljenja naredilo več škode kot koristi, saj ne obstaja en tip racionalnosti. Dvomiti o projektu cepljenja je med drugim lahko tudi racionalno. Ne gre za to, da so nasprotniki projekta cepljenja neracionalni, pač pa za to, da aktivno oblikujejo posebno obliko racionalnosti, katere značilnost je univerzalni dvom o projektu cepljenja.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.