Po več kot dveh mesecih bolj ali manj strogega lockdowna s policijsko uro vred se je skoraj nemogoče izogniti občutku, da je premikanje datumov na koledarju postalo nekoliko brezpomensko. Tudi za tistega, ki pozorno spremlja politično in družbeno dogajanje, se dnevi vrtijo po zdaj že predvidljivem vzorcu. Dopoldne covid novinarska konferenca, novih okoli 1500 okuženih, okoli 40 umrlih. Popoldne novica, ki potrjuje strahove samooklicane levo usmerjene javnosti, da so barbari ne samo pred vrati, ampak plezajo že na glavni obrambni stolp. V petek protesti, vsak mesec ali dva še ne nov protikoronski zakonski sveženj. Prav zaradi monotonosti vsakdanjika, ki pa je še vedno poln informacij, je pravzaprav težko zaznati vse nove naloge, ki jih je prevzela država, in biti presenečen nad njimi.

Čez en mesec bo minilo natanko četrt stoletja, odkar je imel takratni ameriški predsednik Bill Clinton govor v kongresu, ki je politično definiral devetdeseta. Že takrat je obveljal po najbolj znani paroli “The era of big government is over”, torej da je čas vlade, ki je v povojnem času, sploh v Evropi, vsaj deklarativno poskušala za svoje državljane skrbeti od zibke do groba, konec. Clinton to parolo v govoru uporabi celo dvakrat, napove zmanjšanje socialnih programov in pozove k večji vlogi verskih in dobrodelnih organizacij. Govor je v očeh takratnih opazovalcev predstavljal zadnji žebelj v krsti povojnega kompromisa države blaginje, ki naj bi na zahodu zadržala ponovni vznik strank na skrajnem robu političnega prostora.

Devetdeseta so bila crescendo čistega in samozavestnega neoliberalizma, a ob vse bolj očitnih pomanjkljivostih odločnost vladajočega političnega razreda ni bila bistveno omajana. Pred desetletjem, ko je bila kriza evroobmočja v polnem razcvetu, se nemška kanclerka Angela Merkel nikakor ni naveličala ponavljati najljubše statistike, da v Evropski uniji živi 7 odstotkov svetovnega prebivalstva, ki pa jim je izplačana polovica vseh socialnih programov na svetu. Tako ne gre naprej, so ji prikimavali v praktično vseh svetovnih elitnih medijih. Kot se je rada izrazila, kanclerska situacija je bila alternativlos - brezalternativna. Ko je bila tri leta kasneje ustanovljena Alternativa za Nemčijo, se je retorika malo spremenila, vsebina pa ne kaj dosti.

Dejstvo, da je bil model reševanja kljub temu, da naj druge možnosti ne bi bilo, napačen, je vendarle postalo preveč očitno, da bi si pred njim vsi vpleteni zatiskali oči. Prvi je tiho in z akademskim jezikom pred širšo javnostjo ortodoksijo začel preizpraševati Mednarodni denarni sklad, kasneje še bolj kriptično Evropska centralna banka. Oba svojih politik ne razlagata širše od zainteresirane in strokovne javnosti.

Nekaj podobnega velja za upokojene politike in ekonomske svetovalce. Nekdanji slovenski finančni minister Dušan Mramor, ki je med pogajanji o tretjem reševanju grške dolžniške krize v začetku leta 2015 zagovarjal stališča desno od Atile - Šibe božje oziroma v tem primeru konkretneje nemškega kolega Wolfganga Schäubleja, je kmalu po odstopu s položaja v intervjujih za slovenske medije povedal, da je bila evropska politika tako do Grčije kot tudi na splošno prestroga in preveč varčevalna. A v lanski okrogli mizi na Radiu Študent je povedal tudi, da bi v primeru, če bi se ponovno znašel v podobni situaciji, na srečanju evropskih ministrov spet zagovarjal enaka stališča. Alternative torej še vedno ni bilo, tudi če pot ne vodi več nikamor.

Svetovna pandemija novega koronavirusa, ki je na primer, kar zadeva Združene države Amerike, zahteval več življenj kot druga svetovna vojna, je očitno dokazal, da se lahko zgodi več, kot smo si morda predstavljali. Izjemne okoliščine zahtevajo izjemne ukrepe in kar zadeva gospodarstvo, je to pomenilo, da so države jasno pokazale, da nameravajo izbrane gospodarske dejavnosti podpreti s kolikor koli denarja bo pač potrebno. To je bilo mogoče, ker so centralne banke pred tem povedale, da nameravajo praktično neomejeno podpreti državno primanjkovanje z kupovanjem obveznic. Nekoč bi se ob takih odločitvah nemudoma odzvali proračunski jastrebi in pokazali inflacijo, še več, hiperinflacijo, ki naj bi neizogibno sledila takemu nonšalantnemu tiskanju novega denarja in seveda vse civilizacijske tegobe, ki doletijo vsako tako kratkovidno državo. A po več kot desetletju rekordno nizkih obrestnih mer in ohlapne monetarne politike, ki na primer v Evropi inflacije ni niti resno približala ciljnima dvema odstotkoma, se ti glasovi končno ne jemljejo več resno. Letošnje leto je nesmiselnost inflacijskih strahov več kot potrdilo. Ob več kot tisoč novih milijardah evrov ima evroobomočje rekordno deflacijo. Isti denar danes torej kupi več.

Z začetkom cepljenja, ki je rezultat v zadnjih desetletjih nevidene državne organizacije vseh razpoložljivih znanstvenih in industrijskih virov, smo se začeli premikati po sicer še dolgi poti do končne razrešitve zdravstvene krize. Vprašanje, ki bo kmalu pred nami, bo, ali konec izrednih razmer pomeni tudi vrnitev v staro ekonomsko politiko.

Odgovor ne bo znan še nekaj časa. Dogovor o skupnem stimulacijskem paketu je bil v Evropski uniji sprejet šele ta mesec in pomeni precejšnje državne investicije v prihodnjih dveh letih. Tudi zdravstvo si verjetno lahko obeta dolgoročneje višje financiranje. Če kaj, bodo tarča verjetno neposredni denarni transferji in projektno financiranje.

Iz zadnjega desetletja bi se morali naučiti, da bi varčevanje ne le povzročilo socialno stisko, ampak je tudi ekonomsko nesmotrno, saj povzroči za vedno zamujen zaostanek v razvoju in blaginji. Druga lekcija pa je, da je visok državni dolg za sodobne razvite države obvladljiv in jih ne omejuje v njihovem delovanju. Pred izbruhom pandemije in velikim državnim zadolževanjem, da bi podprli gospodarstva, je bila mantra finančnih ministrstev, tudi našega, da bodo proračunski presežki omogočili lažje spopadanje z naslednjo krizo. Ta nuja je bila tako velika, da je še spomladi odstopil finančni minister Andrej Bertoncelj, saj se ni strinjal z odpravo dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi državni proračun obremenila za dodatnih 30 milijonov evrov. V primerjavi z ukrepi, sprejetimi zgolj nekaj mesecev kasneje, drobiž. In pri sprejemanju teh ukrepov večje ali manjše varčevanje v prejšnjih letih ni imelo prav nobenega vpliva.

V povezavi z okoljsko in energetsko politiko bo odločanje o tem, kako veliko vlogo nameniti državam, ki bodo v postkoronsko obdobje vstopile rekordno zadolžene, ključno politično vprašanje. Ali si za cilj ponovno zastaviti znižanje državnega dolga ali pa prepoznati, da dolg v doglednem času ne bo nikoli odplačan. To tudi ni nikakršen poseben problem, saj sedi na bilancah centralnih bank. Z drugimi besedami, denar smo dolžni samim sebi, saj smo denar tudi sami ustvarili. Denar, ki ga centralna banka zasluži s sicer izredno nizkimi obrestmi od dolga, ki ga ima, se steče nazaj v državne proračune.  

Koronakriza je redka zgodovinska priložnost, da se poslovimo od lažnega pomanjkanja alternativ. Alternativa odplačevanju dolga ni višanje davkov za bogate. Ti imajo svoj smisel, ampak predvsem v tem, da bi dosegli večjo premoženjsko in dohodkovno enakost. Rešitev za visok državni dolg je preprosto to, da se poslovimo od koncepta denarja, ki izhaja še iz časov, ko so bili to novčiči s kraljevo glavo. Leto 2020 bi nas moralo prepričati, da je denar zgolj družbeni konstrukt, ki bi moral omogočiti največjo možno blaginjo, ki nam jo omogočata tehnologija in okolje. Kar pa zadeva dolgove, kot je rekel John Maynard Kaynes, ki o tem sicer ni mogel prepričati svojih sodobnikov, na dolgi rok smo vsi mrtvi.