Legalizirano sovraštvo
Danes bo v mestu Varaždin na severu Hrvaške potekala izročitev osumljenca umora 28-letne nosečnice in poskusa umora njene 29-letne sestre. 40-letni osumljenec naj bi napad na ženski izvedel prejšnji četrtek: po prepiru je nekdanjo partnerko ustrelil, po tem pa je napadel še njeno sestro, ki napada ni preživela. Osumljenec je nato zbežal v Slovenijo, kjer ga je policija v soboto aretirala v naselju Bistrica. A to ni bil edini femicid prejšnjega četrtka na Hrvaškem. Isti dan je moški na Reki ubil nekdanjo partnerko in nato skušal storiti samomor, na žalost neuspešno. Nič kaj bolje ni pri naših zahodnih sosedih. V Italiji je konec maja letos, na primer, deklico ubil njen posiljevalec oziroma, kot bi zapisali pri portalu N1, je nekdanji partner ubil 14-letnico. Pustimo to, da besedi partner in 14-letnica v isti povedi sploh ne bi smeli obstajati, in se spomnimo femicida Giulie Cecchettin. 22-letno študentko je novembra 2023 umoril njen nekdanji partner, zaradi aktivizma njene sestre in aktivnosti italijanskih feminističnih organizacij pa so sledili protesti. V italijanski prestolnici Rim se je več tednov zbiralo tudi do četrt milijona protestnic.
Spomnimo tudi, da je konec novembra spodnji dom italijanskega parlamenta brez glasu proti dokončno sprejel zakon, ki opredeljuje femicid kot posebno kaznivo dejanje in zanj predpisuje dosmrtno zaporno kazen. Femicid je v sprejetem zakonu opredeljen kot umor iz sovraštva do žrtve kot ženske ali v primeru zavrnitve razmerja in zavračanja podrejanja zaradi spola. Zgornji dom parlamenta je zakon potrdil julija, premierka Giorgia Meloni pa ga je predlagala marca. Brez dvoma gre za edino dobro stvar, ki jo je neofašistična premierka storila. Dejstvo sicer ostaja, da je to za Italijo zgolj majhen korak pri zmanjšanju nasilja nad ženskami. Naši zahodni sosedje imajo namreč kronično težavo slabe organizacije varnih hiš za žrtve nasilja, kot mi je v intervjuju povedala aktivistka iz organizacije Non Una Di Meno, ki je organizirala proteste po femicidu Giulie Cecchettin. Kljub temu je pravna opredelitev femicida zelo pomemben korak.
Na tej točki bi se lahko vprašali, kako je možno, da je najboljše spremembe na področju nasilja nad ženskami sprejela vlada odkrite fašistke. Odgovor je v resnici precej preprost: liberalne vlade in kronični centrizem, ki ga imamo v Sloveniji tako zelo radi, kljub klečeplazenju po konceptu človekovih pravic sovražijo ženske. To ni absurdna trditev. Je dejstvo, ki ga je preprosto potrditi. Medtem ko neonacisti, kot je Georgia Meloni, svoje sovraštvo izražajo neposredno, torej na primer s svojimi agresivnimi antimigrantskimi politikami, ki aktivno pobijajo prebežnike, liberali to delajo bolj posredno. Raje se zavijejo v tančice vedno znova zlorabljenega koncepta človekovih pravic in se obrnejo stran, medtem ko ženske umiramo.
Sprehodimo se torej čez nekaj primerov femicidov, posilstev in drugega nasilja, ki targetira ženske in otroke v Sloveniji.
Pravna odločitev, ki najbolje ponazori, kako gnila in do žensk sovražna je slovenska zakonodaja, je oprostitev petih moških leta 2023, ki so posilili mladoletnico. Za posilstvo je bilo ogromno dokazov, med njimi celo posnetek dogodka. Sojenje ljubljanskega okrožnega sodišča je bilo za javnost zaprto zaradi mladoletnosti žrtve, zato še do danes ni uradno znano, zakaj je bila peterica oproščena. Vrhovno sodišče je oprostilno sodbo pred slabim letom sicer razveljavilo, a v našem okostenelem sistemu od takrat nismo o tem primeru izvedeli nič novega.
Septembra lani je bil mlajši moški zaradi povzročitve hujše telesne poškodbe in poskusa umora prijateljice na posebej grozovit način obsojen na zgolj 15 let zapora. 23-letnik je prejel nizko kazen za storjeni zločin zaradi olajševalnih okoliščin predhodne nekaznovanosti in – uganili ste – mladosti. Slovenska sodišča se obnašajo, kot da je moški otrok, kar je čudno, saj smo slovenski državljani kazensko odgovorni od 14. leta starosti naprej, torej še pred dopolnjeno polnoletnostjo. Zakaj je torej dejstvo, da je bil moški ob poskusu umora v zgodnjih dvajsetih, olajševalna okoliščina? Statistično dejstvo je, da so moški najbolj nasilni v času med svojim enaindvajsetim in petindvajsetim letom, njihova agresija pa se s starostjo manjša. Glede na to bi bilo logično, da bi mlajši storilec prejel daljšo zaporno kazen, saj bi bil tako iz družbe odstranjen v času, ko ji predstavlja največjo nevarnost, ne pa obratno. Kako je sploh dopustno, da je njegova mladost v pravnem sistemu interpretirana kot olajševalna okoliščina? Vse skupaj zveni zelo podobno klasični krivitvi žrtve, češ »ampak tako mlad je, ne mu uničit življenja zaradi ene napake, ki jo je naredil«. Prioriteta sodišča je bila z uveljavljanjem take olajševalne okoliščine torej zagotavljanje človekovih pravic storilca namesto varovanje žrtve in celotne skupnosti, ki ji bo storilec po izpustitvi predstavljal nevarnost.
Enake prioritete imajo naša sodišča tudi pri »kaznovanju« pedofilov. Denimo primer moškega, ki je bil pravnomočno obsojen na leto dni pogojne zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti mladoletne osebe z zlorabo položaja. Kazenski zakonik za ta zločin predvideva od tri do osem let zapora – že tako premalo – a je v tem primeru moški prejel le pogojno kazen. V zaporu ni preživel niti dneva. Vse, kar mu je sodišče naročilo, je, da naj ne nadleguje mladoletnic v naslednji treh letih, s tem pa je izrazilo zaupanje, da se bo pedofil tega dejansko držal. Naš pravni sistem torej polaga zaupanje v storilce, kot so pedofili, da se bodo sami od sebe »poboljšali«, nato pa jih spustijo nazaj v javnost, ne glede na nevarnosti, ki jo take osebe predstavljajo družbi.
Leta 2020 je je bil za umor ženske njen mož obsojen na pet let zapora. Že za uboj je v kazenskem zakoniku zagrožena kazen do 15 let zapora. Moški v primeru je prejel le tretjino tega zaradi »težkih življenjskih okoliščin«. Žrtvina odvisnost od prepovedane droge je bila na sodišču uporabljena kot olajševalna okoliščina, kar družbi de facto sporoča, da umor oseb z odvisnostjo ni tako hud oziroma da je do neke mere lahko celo upravičen.
V sodobni družbi se pogled na kazensko pravo pogosto deli na zagovornike rehabilitacije in kaznovanja. Pristaši kaznovanja so najpogosteje desničarji, ki verjamejo v smrtno kazen, ki je, čeprav v teoriji razumna, v praksi nedopustna zaradi ekonomskega sistema, zaradi katerega je nepravičnim obsodbam podvržen proletariat. A tudi zagovorniki rehabilitacije niso nič manj škodljivi. Kvečjemu so bolj. Sodobne liberalne države imajo trend zagovarjanja rehabilitacije, saj tako lahko zase trdijo, da se ravnajo po svetem evro načelu človekovih pravic. Iskreno, zakaj nas briga nekaj tako nelogičnega, kot je pravica pedofila, posiljevalca in morilca? V Sloveniji imamo prakso izpuščanja obsojencev iz zapora zaradi pomanjkanja kadra, poleg tega pa so razmere v zaporih katastrofalne. Težko je pričakovati, da se bo kdo v zaporu »poboljšal«. Enako velja za psihiatrično zdravljenje, ki je v še hujšem stanju. V denarno in kadrovsko podhranjenem sistemu kaznovanja je nemogoče pričakovati, da se bodo storilci hudih zločinov »poboljšali«. Naš pravni sistem torej na nizke zaporne kazni obsoja posameznike, ki jih sistem ni zmožen rehabilitirati, tudi če bi bilo to mogoče.
A tudi če ob strani pustimo šibkost naših kaznovalnih ustanov in predpostavimo, da delujejo dobro, je izpuščanje morilcev iz zapora 15 let po tem, ko so poskušali na grozovit način umoriti žensko, nedopustno. Vrnimo se na primer 23-letnika, ki mu je bila lani izrečena 15-letna zaporna kazen za poskus umora. Ko bo izpuščen, bo star največ 38 let. Pred sabo bo imel še celo življenje. Ženska, ki jo je skoraj ubil, bo s tem prisiljena do konca življenja živeti v strahu, da bo dejanje ponovil. Prav tako moramo v strahu živeti vse ostale ženske, saj pravni sistem dovoljuje, da med nami hodijo moški, ki so že poskusili na ekstremno grozovite načine ubiti ženske. Enako velja za posiljevalce in pedofile. Kazenski zakonik na primer za incest podaja dveletno zaporno kazen. Ženske in otroci smo tako prisiljeni v vsakdanjem življenju eksistirati z moškimi, ki nam predstavljajo aktivno nevarnost. Na koncu kazen za zločin teh moških vedno na sebi nosimo ženske.
Zaključimo komentar z mislijo Çilem Doğan, ki je bila obsojena na 15 let zapora, po tem ko je leta 2015 ubila svojega moža. Mož jo je silil v prostitucijo, ko pa je temu nasprotovala, jo je pretepel, zaradi česar ga je šestkrat ustrelila. Ko so jo po aretaciji mediji povprašali za komentar, je rekla naslednje: »Bodo ženske zmeraj umrle? Naj umre tudi kakšen moški. Ubila sem ga za svojo čast.«
Dodaj komentar
Komentiraj