Zemljo kmetom, tovarne delavcem, revolucijo narodu
Drage tovarišice, dragi tovariši, pozdravljeni v drugem delu triptiha o modernih tranzicijah na Slovenskem, in kot se nemara spodobi, saj smo vendar otrok socializma, erešovskem obhajanju dneva nekdanje skupne republike. Pred natanko 80 leti se je v Jajcu začelo drugo zasedanje Antifašističkog vijeća narodnog oslobođenja Jugoslavije, ki je vzpostavilo prve temelje za gradnjo nove, tokrat kajpak pravičnejše – tako rekoč ljudske države južnih Slovanov. V obdobju neposredno po kapitulaciji fašistične Italije in protiofenzivi Rdeče armade, ko je iz balkanskih gozdov vse bolj odmeval korajžen glas jugoslovanskih partizanov – tehnik, pojačaj podlago, neka čuje dušman kleti …
Okej, okej, zadosti bo, smirita malo, komaj smo začeli …
No, kot smo že nakazali, v času prelomnih dogodkov na svetovnih bojiščih, ko je – kot se reče – zgodovina tekla hitreje, je bil v Jajcu konstituiran antifašistični svet, ki je jugoslovanske narode speljal na tirnice tranzicije v socialistično državo.
Preden preidemo k socialistični stvarnosti, pa si dovolimo še nekaj besed o zgodovinskem ozadju. Podobno, kot je prva svetovna vojna sprožila razpade arhaičnih večnacionalnih imperijev, lahko tudi drugo vojno razumemo kot katalizator, ki je sprožil burnejše razkrajanje obstoječih političnih struktur. Obdobje druge svetovne vojne na območju Jugoslavije je tako moč razumeti kot tranzitno obdobje, nekateri bi rekli kot socialistično revolucijo, čas osvobajanja izpod nacifašistične okupacije in grajenja nove države na ruševinah stare monarhične kapitalistične Kraljevine Jugoslavije.
KRALJEVINA JUGOSLAVIJA IN FAŠISTIČNA KRALJEVINA ITALIJA:
Zgodovino Kraljevine Jugoslavije smo obdelali že v prvem delu serije o tranzicijah na Slovenskem, zato bomo v pričujoči oddaji tej sicer resda večkrat spregledani entiteti namenili le nekaj nujnih besed.
Jugoslovanski narodi so na ruševinah starega sveta komaj zavohali duh združitve, ko so imperialistični apetiti od zmage opitih sosedov njihovo zahodno krilo z rapalsko pogodbo odtrgali bratom in sestram in ga priključili oportunistični Kraljevini Italiji. Preostalemu delu jugoslovanskega življa, ki je bil obsojen na življenje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, se ni godilo dosti bolje. Kljub opevanju demokratičnih obrisov države v prvih letih po ustanovitvi je državo karakteriziral zlasti malomeščanski parlamentarizem nacionalnih in centralističnih strank. Ob tem je vendarle treba dodati, da je bila v prvih letih tretja najmočnejša stranka v državi, Komunistična partija Jugoslavije, že konec leta 1920 prepovedana in potisnjena v podtalje.
Kraljevina SHS je bila ekonomsko nerazvita, gospodarsko se je zanašala zlasti na dobre letine, ki so se končale že po nekaj letih debelih krav. Njeni kapitalistični usmeritvi ni uspelo izpolniti svoje zgodovinske dolžnosti grajenja industrializacije in delavstva, v časih prvih političnih preizkušenj pa je mlahavo stabilnost vsaj deloma zagotovila kraljeva diktatura. Kot da to ne bi bilo dovolj, se je v zadnjih letih kraljevine del slovenske politične elite pred začetkom vojne ideološko in stvarno vse močneje povezoval s silami osi, ki jim je k sodelovanju slednjič uspelo pritegniti celo samega namestnika kralja.
Nič kaj lažje niso živeli onstran leta 1920 zakoličene rapalske meje, v takratni fašistični Kraljevini Italiji, ki je obsegala tretjino današnjega ozemlja Republike Slovenije. Po besedah primorskega partizana Ivana Bevka, ki je od začetka 20. leta 20. stoletja odraščal v senci fašistične države, so se v Julijski krajini ljudje večinoma preživljali s samozadostnim kmetijstvom.
Zaposlitve so bile kakopak rezervirane za podpornike fašizma in vse tiste, ki so se fašističnim organizacijam pridružili s figo v žepu.
Kdor se ni pridružil fašističnim organizacijam, se je za zaslužek denarja moral znajti drugače. Poleg prodaje kmečkih izdelkov na tržnicah ali predelovalcem, kot so sirarne ali mlini, je bil na Primorskem v obdobju med obema vojnama zelo razširjen kontrabant. Jasno, meja z Jugoslavijo je bila zgolj lučaj stran.
Socialna beda pred drugo svetovno vojno je le ena plat trpljenja Primorcev pod fašističnim škornjem. Znano je, da so črnosrajčniki Narodni dom v Trstu, središče slovenskega kulturnega in političnega življenja, požgali že dve leti prej, preden so leta 1922 z državnim udarom prevzeli oblast. Naslednji dve desetletji se je etnično nasilje nad Slovani v Julijski krajini le še stopnjevalo.
OKUPACIJA JUGOSLAVIJE:
»Proglas Njegovega Veličanstva kralja Petra drugega.
Narod srbski, hrvatski in slovenski!
Tebi, ki nisi nikomur napravil zla, niti nisi nameraval, je vsiljena borba za obstanek.
V bojnem metežu, ki je dospel do tvojih mej, si se trudil, da ostaneš ob strani, ker nisi ničesar zahteval, razen življenja v miru, svobodi in neodvisnosti. Tudi je kraljevska vlada vse podvzela, da se tvoj mir ohrani. Toda neprijatelj ni hotel miru in sodelovanja s teboj, temveč tvojo pokornost in po načinu, kakor je izvršen zahrbtni napad, je jasno, da hoče tvoje uničenje. Prisiljen, da braniš s krvjo svojo svobodo, jo boš branil, kakor si jo vedno branil.
Kraljevska vlada, ki ni opustila nobene mere za obrambo države, bo bdela skupno z narodom, da se povsod z največjim požrtvovanjem napravi vse najbolje, kar se more v tej borbi, ki nam je vsiljena.
Da gledamo mirno v bodočnost z zaupanjem v Boga in njegovo pravičnost, nam jamči sloga, v kateri gredo Srbi, Hrvati in Slovenci v borbo z zavestjo, da gre za njihovo usodo, skupno in nedeljivo.
Sile široke zajednice svobodoljubnih narodov, ki v tem času z nami skupno branijo ogroženo človečanstvo, morajo zmagati.
S to vero naprej do zmage!
Peter drugi.« (Slovenec, 8. 4. 1941)
Šestega aprila leta 1941 je vojska tretjega rajha prestopila Karavanke in napadla Jugoslavijo. Napadu so se v naslednjih dneh pridružili njegovi italijanski zavezniki in vazalske države na Balkanu. Kralj Peter Karađorđević je, kot smo slišali, pogumno stopil pred jugoslovanske narode in jih okorajžil za neizprosno oboroženo obrambo očetnjave. Slaba dva tedna kasneje je bilo Kraljevine Jugoslavije konec.
»Skupnega odpora v Jugoslaviji ni več,« so 18. aprila zapisali v Slovencu in nadaljevali: »Reuter poroča, da je po vesteh, ki so prispele v London, položaj v Jugoslaviji slab. Skupnega odpora ni več in vojaške operacije so se spremenile v boje na nekaterih osamljenih točkah. Položaj v bivši Jugoslaviji se ne more več smatrati za preveč optimističen. Enotnega odpora ni več. S tem poročilom Velika Britanija zapušča bivšo Jugoslavijo.« (Slovenec, 18. 4. 1941)
Po tem, ko so mladoletni kralj, njegova vlada in večina političnega predstavništva stare Jugoslavije pobegnili v London, protifašističnim ali zgolj domoljubnim prebivalcem rajnke Jugoslavije ni ostalo drugega, kot da se organizirajo sami.
OSVOBODILNA FRONTA IN NARODNOOSVOBODILNI BOJ:
Na slovenskem območju so se tako en teden po kapitulaciji v vili književnika Josipa Vidmarja v ljubljanski Rožni dolini pod vodstvom Komunistične partije Slovenije zbrali krščanski socialisti, Sokoli in kulturni delavci ter ustanovili Protiimperialistično fronto. Ta se je dva meseca kasneje, po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo, preimenovala v Osvobodilno fronto in organizirala odpor proti okupatorjem in njihovim kolaborantom.
Organizacija vojske je vsled vsestranske premoči okupatorjev potekala v strogi konspiraciji, edina prednost odporniškega gibanja pa so bile, poleg gorečega srca za obrambo doma, izkušnje komunistov, ki so v ilegali delovali od zakonske prepovedi in pregona komunistov leta 1920. Ivan Bevk, ki se je primorskim partizanom pridružil spomladi leta 1943, opiše čas množičnega včlanjevanja v partizane tik pred kapitulacijo Italije in po njej.
Orožje in hrano za delovanje narodnoosvobodilnega boja je bilo še vedno treba nekje pridobiti. Bevk pojasni, da so hrano dobili predvsem od lokalnih kmetov, bodisi na način solidarnostne ekonomije bodisi s silo.
Tudi orožje so si partizani zagotovili z zaseganjem okupatorske oborožitve.
Vsaj med primorskimi partizani o revoluciji za časa vojne ni bilo veliko govora, saj je že rešitev izpod fašističnih krempljev zanje pomenila emancipacijo in konec etničnega nasilja.
Vendar revolucionarnega vidika narodnoosvobodilnega boja ne moremo zanemariti. Sociolog Rastko Močnik pojasni, kako je kontekst druge svetovne vojne vplival na razvoj revolucionarnega značaja odpora proti okupatorju in domačim izdajalcem.
Da je bila partizanom – ne glede na njihovo politično prepričanje – skupna težnja po odpravi predvojne meščanske politike, je pred slabima dvema mesecema na obeležitvi osemdesete obletnice Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju ugotavljal tudi zgodovinar Božo Repe.
Medtem ko je komunistična partija po Repetovih besedah med vojno snovala revolucijo, so drugi partizani, predvsem na prej omenjenem Kočevskem zboru, ki je služil kot priprava in volitve za drugo zasedanje antifašističnega sveta v Jajcu, vzpostavljali temeljne kamne slovenske državnosti. Rastko Močnik v tem vidi predvsem anahronistično projekcijo.
Da si je celotno gibanje prizadevalo ne le za osvoboditev izpod okupacije, temveč tudi za revolucijo, ponazarjata dve epizodi, ki ju Božo Repe popiše v knjigi S puško in knjigo.
Revizionistično pa bi bilo tudi pojmovanje, da je revolucijo po leninističnem vzoru vodila in nadzorovala zgolj komunistična partija. Močnik pojasni, da se je partizanska odporniška vojska vzpostavljala po konceptu ljudske fronte.
Po glasbenem premoru bo druge svetovne vojne konec, mi pa se bomo posvetili izgradnji delavske Jugoslavije.
Marko Brecelj in Franci Blašković – Fak d sistem.
SOCIALIZEM:
»Tovariši, krmarji naše ladje po razburkanem valovju – usoda mi je naklonila izredno čast, da se smem v tem, zame tako zanosnem trenutku mojega življenja pokloniti v imenu vse osvobojene Slovenije pogumnim možem, v katerih smo gledali ves čas železne sužnosti svoje edine vredne zastopnike.
Ponosna radost mi zaliva srce. Po težkem, dolgem času je prešla moč uprave v neomadeževane, čvrste roke, ki se vesele dela za našo bodočnost, za novi red in pravico v naši domovini in po vesoljnem svetu.« (Pozdravni govor Otona Župančiča prvi slovenski vladi v Ljubljani 10. maja 1945.)
Še vedno poslušate Repetitio na 89,3 megasrčka. Oton Župančič je ravnokar pozdravil tako imenovano prvo slovensko vlado po osvoboditvi Jugoslavije.
Maja 1945 je partizanska vojska, združena v narodnoosvobodilnem boju, z nekaj pomoči Rdeče armade na vzhodu, jugoslovanske narode osvobodila tujih in bratskih okupatorjev. Pesnikovo nazdravljanje prvi slovenski vladi nakazuje, da je osvoboditev Jugoslavije pomenila tudi vzpostavitev nove države. Vzdušje v letih po osvoboditvi na Primorskem je za oddajo opisal partizanski borec Ivan Bevk.
Federativna demokratična Jugoslavija seveda ni zrasla v izolaciji, temveč so jo partizani pod vodstvom komunistične partije vzpostavljali vse od začetka protifašističnega odpora. V tem procesu izstopajo vsaj trije znameniti dogodki. Konec februarja 1943 so predstavniki Komunistične partije Slovenije, sokolstva in krščansko-socialistične skupine na Babni gori nad Dvorom podpisali Dolomitsko izjavo o enotnosti Osvobodilne fronte. Zaradi izkušenj španskih borcev s politično razdrobljenostjo poražene republikanske strani v vojni proti Francovim fašistom je komunistična partija medse povabila vse druge odporniške skupine. Z Dolomitsko izjavo je tako partija dokončno prevzela vodstvo Osvobodilne fronte in hkratne revolucije.
Oktobra istega leta so se, kot že omenjeno, v Kočevju zbrali tako imenovani odposlanci slovenskega naroda, ki so izbrali delegate za zastopanje slovenskega dela narodnoosvobodilnega boja na drugem zasedanju AVNOJ-a. Konec novembra leta 1943 so se tako delegati vseh organiziranih partizanov zbrali v Jajcu, kjer so postavili temelje državnosti prihodnje Demokratične federativne Jugoslavije. Sprejeli so sklep o priznanju antifašističnega sveta kot vrhovnega zakonodajnega in izvršilnega predstavništva celotne Jugoslavije, odrekli suverenost begunski kraljevi vladi v Londonu in izničili njene odločitve in dogovore. V isti sapi pa so, kar je morda najpomembneje, določili demokratični in federativni značaj nove politične skupnosti enakopravnih narodov.
Takšni pogoji nastanka države, ki so jih, hoteli ali ne, na Teheranski konferenci nekaj dni kasneje legitimizirali tudi zavezniški voditelji, pa so zahtevali revolucijo.
Revolucijo velikokrat zmotno, seveda pod vplivom protirevolucionarnih oblikovalcev javnega mnenja, razumemo kot nasilje drhali v želji po prevzemu oblasti. Če se namesto na formalne okvire izvajanja revolucije osredotočimo na njeno vsebino, pa gre predvsem za radikalno spremembo družbenih, ekonomskih in političnih odnosov. V Jugoslaviji so tako revolucionarji trhle kapitalistične odnose perifernega monarhičnega parlamentarizma zamenjali z demokratičnimi socialističnimi odnosi. Poleg diktature proletariata je tako najnaprednejša revolucionarna dediščina vzpostavitev nove oblike lastnine, ki so jo poimenovali družbena lastnina. Ta se je najjasneje izrazila v obliki delavskega samoupravljanja.
Jugoslovansko povojno obdobje je prežemal spor med Komunistično partijo Jugoslavije in svetovno organizacijo komunističnih partij, ki jo je usmerjala Komunistična partija Sovjetske zveze. Nestrinjanje je vrhunec doseglo z izključitvijo jugoslovanske partije iz ljubkovalno poimenovanega Informbiroja leta 1948, ki je spodbudila spremembo jugoslovanske gospodarske politike. Jugoslovansko centralno planiranje je v novih okoliščinah začelo dobivati tudi pridih delavskega samoupravljanja.
Gospodarski kazalniki sicer povedo le eno izmed številnih plati zgodbe o življenjskih pogojih ljudi. Drugo plat je za oddajo podal Ivan Bevk, ki je opisal spremembe socialnega stanja kmečkega prebivalstva po ustanovitvi nove države.
Vendarle pa se Ivan Bevk delavskega samoupravljanja spominja kot najbolj demokratičnega sistema, ki ga je imel priložnost živeti. In do svojega 103. leta starosti je imel priložnost izkusiti kar nekaj sistemov.
V času samoupravnega socializma so sicer delovali tudi samostojni podjetniki, ki so prisegali na zasebno organizacijo dela. Prisluhnimo Stanetu Cerarju iz Dolenjske, ki je v socialistični Jugoslaviji deloval kot privatni prevoznik.
Samoupravljanje ni bilo omejeno samo na gospodarstvo. Podoben mehanizem, ki so ga poimenovali družbeno upravljanje, so jugoslovanski revolucionarji uvedli tudi na drugih družbenih področjih, kot so izobraževanje, kultura, zdravstvo in sociala. Tudi Ivan Bevk se je spomnil kulturnega razcveta v povojni Jugoslaviji, ta je bil za jugoslovanski živelj precej drugačen v primerjavi z zatiralsko kulturo fašistične Italije.
Poleg uvedbe absolutne ekonomske demokracije in demokratičnega odločanja v družbi na osnovi konsenza vseh deležnikov je revolucija v Jugoslavijo prinesla tudi delegatski sistem na ravni političnega odločanja.
Če smo prej opozorili na mogočno dediščino jugoslovanske revolucionarne ideje, pa je jugoslovanska revolucija tudi povsem materialno vplivala na številna emancipatorna gibanja v državah svetovnega juga, pa čak i šire. Leta 1961 so tako predstavniki držav, ki se niso želele vključiti v bipolarni sistem hladne vojne, pod vodstvom jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita, predsednika Egipta Gamala Abdela Naserja in indijskega premierja Džavaharlala Nehruja v Beogradu ustanovili Gibanje neuvrščenih.
Čeprav je jugoslovanska revolucija na nek način omogočila vzpostavitev tretje poti med zahodnim imperializmom in sovjetskim blokom, pa Gibanje neuvrščenih ni bilo zares revolucionarno gibanje.
ZAČETEK KONCA:
Tako kot je imelo Gibanje neuvrščenih svoje notranje omejitve, je tudi jugoslovanska revolucija dve desetletji po koncu narodnoosvobodilnega boja začela pešati, s spremembo gospodarske politike pa pospešeno hirati do svojega bridkega konca. Razkroj jugoslovanske ideje o bratstvu in enotnosti, ki je navzven potekal pod zastavami nacionalizmov, se je v državi razrastel s spremembami v politični ureditvi države in posledičnim povečanjem gospodarskih razlik med posameznimi republikami.
Prelom Jugoslavije z njeno revolucionarno naravo lahko umestimo v sredino šestdesetih let prejšnjega stoletja, nadaljuje Močnik.
Kmalu po veličastni revoluciji narodnoosvobodilnega boja, najsvetlejši točki zgodovine slovenskega naroda, ki je privedla do vzpostavitve napredne socialistične države, so bila z vpeljavo kapitalističnih razmerij v Jugoslaviji posejana semena tranzicij v nove oblike političnih organizacij.
Ti posevki so obrodili sadove majhnih nacionalnih kapitalističnih državic, katerih ekonomsko stvarnost moramo vsak dan živeti, da ne rečemo raje kar – trpeti. Zadnja večja politična tranzicija na Slovenskem pa je sicer zgodba za prihodnjo oddajo. Do takrat: srečen in prijeten dan republike!
*Oddaja je nastala v okviru projekta Zgodovina na Špici, ki ga organizira Inštitut za novejšo zgodovino.
Dodaj komentar
Komentiraj