Mednarodno pravo je tisto orodje, ki naj bi uredilo svetovne odnose tako, da bi bili ti obvladljivi in bi omogočali sorazmerno mirno kohabitacijo političnih entitet na tem planetu. To je teorija, v praksi pa je že večkrat padlo pod kolesa buldožerja partikularnih interesov, ki imajo z državami in njenimi državljani sicer malo skupnega, toliko bolj pa z mednarodnimi inštitucijami alias korporacijami. Mednarodno pravo je sicer brutalno kršeno neštetokrat, od Hirošime, Vietnama, Južne Amerike, območja SFRJ, Iraka in tako naprej. Tukaj lahko omenimo tudi primer posameznika, in sicer Joséja Ernesta Medellina, ki je bil v ameriški zvezni državi Teksas avgusta letos usmrčen, čeprav je Mednarodno sodišče v Haagu že leta 2004 odločilo, da bi ZDA s tem kršile Dunajsko konvencijo o konzularnih odnosih, saj je bil Medellin mehiški državljan. Ameriško vrhovno sodišče je imelo pripraven odgovor. Konvencijo je ameriška zvezna vlada sicer podpisala, to pa ne pomeni, da velja tudi za posamezne zvezne države. To je samo en primer izmikanja odgovornosti in nespoštovanja avtoritete mednarodnega prava.

Vnaprejšnji in kasnejši odzivi na srbski predlog Generalni skupščini Združenih narodov o napotitvi vprašanja legalnosti razglasitve kosovske neodvisnosti na Mednarodno sodišče v Haagu je še enkrat razgalilo ubogost mednarodnega prava. Medtem ko je mednarodna skupnost v devetdesetih začela opozarjati na nedopustnost srbskega vojaškega doseganja svojih ciljev na Balkanu, je sedaj ta ista skupnost zadnjemu srbskemu predlogu precej ostro nasprotovala. Angleški strokovnjak za mednarodno politiko, James Ker-Lindsay, je ocenil, da je to nasprotovanje popolnoma kontradiktorno, saj je srbski predlog o vpletanju mednarodnega sodišča v vprašanje kosovske neodvisnosti za razliko od stare prakse v bistvu najbolj civilizirano in mirno doseganje svojih ciljev.

Francoski zunanji minister Kouchner, ki je imel somišljenike tudi v britanski vladi, je recimo dejal, da ta predlog ni v skladu s srbskimi evroaspiracijami. Bizarna izjava, ki kaže na to, da se lahko na mednarodno pravo sklicuje le tisti, ki lahko njegovo spoštovanje tudi izsili, to pa Srbija vsekakor ni. Srbija nima moči vplivati niti na svoje manjše sosede, kar sta pokazali priznanji Kosova s strani Črne gore in Makedonije, kaj šele da bi dosegala rezultate na globalni ravni. Predlog Srbije o napotitvi vprašanja na mednarodno sodišče ima seveda dva pomena, zunanje- in notranjepolitičnega. S predlogom, ki je bil v generalni skupščini s 77-imi glasovi za in 6-imi proti sicer z lahkoto izglasovan, je želela upočasniti ali popolnoma ustaviti priznanja Kosova, ki jih je sedaj že petdeset. To ji očitno ni uspelo, zanimivo pa je, da sta le dan po glasovanju Kosovo - kot rečeno - priznali Črna gora in Makedonija, obe obupani privrženki Evropske unije. To najverjetneje ni naključno, saj sta imeli za to dejanje prej skoraj osem mesecev časa, tako da je bolj verjetno, da sta bili, v zameno za par lepih besed in kdo ve kaj še, izbrani, da sprožita novi val priznanj.

Na srbskem notranjepolitičnem področju pa predlog pod a) omogoča prenos odgovornosti na neko tujo inštitucijo in b) volivcem kaže, da vlada res nekaj počne v zvezi z vprašanjem Kosova. Točka a) je sicer dvorezna, saj se mnenja sodišča glede tega vprašanja ne da napovedati, srbski zunanji minister Vuk Jeremić pa je že vnaprej dejal, da bo Srbija spoštovala kakršno koli odločitev sodišča. Ali to pomeni priznanje v neki daljni bodočnosti? Možno, lahko pa predlog in morebitno - za Srbijo - pozitivno mnenje sodišča služita kot pritisk za delitev Kosova na srbski in kosovski del.

Vrnimo se na odnos mednarodne skupnosti. Tudi Gruzija ima evroaspiracije. Predsednik Sakašvili vztrajno pozira pred zastavama Gruzije in Evropske unije. Recimo, da bi Gruzija hotela od mednarodnega sodišča, da poda mnenje o legalnosti odcepitve Južne Osetije in Abhazije. Mar bi Kouchner tudi tedaj menil, da to ni v skladu z njenim približevanjem EU? Obotavljanja glede podpore srbskemu predlogu znotraj Evropske unije kaže samo na to, da države članice, ki so Kosovo priznale, vedo, da mogoče nimajo pokritja mednarodnega prava in so se hotele tej debati izogniti. No, roko na srce, mnenje mednarodnega sodišča, kakršno koli že bo, ne bo spremenilo stanja na terenu, bo pa rezultat te zgodbe en košček več v mozaiku z naslovom: »Mednarodno pravo? Ha ha!«