Po skoraj treh mesecih vojne v Ukrajini se Zahod vse bolj konsolidira v enoten blok, ki je nasproten Rusiji. To se danes kaže v vložitvi prošnje Finske in Švedske, da bi prekinili z nevtralno zunanjepolitično držo, ki sta jo Švedska po izbiri, Finska pa po sili razmer vzdrževali med hladno vojno. Cilji sicer še niso povsem poneoteni. Francoski predsednik Emmanuel Macron še vedno poskuša govoriti z Vladimirjem Putinom, v Berlinu pa so še naprej previdni pri vprašanju pošiljanja težkega orožja v Ukrajino. 

ZDA na drugi strani nimajo teh pomislekov. Cilje Washingtona je že konec aprila dobro ilustriral ameriški obrambni minister Lloyd Austin na obisku Kijeva. Povedal je, da je cilj ZDA v vojaškem smislu oslabiti Rusijo do te mere, da ne bo imela več možnosti početi stvari, kot je invazija Ukrajine. Kot je še povedal, je Rusija že utrpela veliko izgubo vojaških zmogljivosti, ZDA pa ne želijo, da bi jih lahko obnovila. 

To je dejansko ameriška napoved vojne izčrpavanja proti Rusiji, v kateri pa se na ameriški strani seveda borijo Ukrajinci in ne njihovi vojaki. Zakaj so se ZDA odločile za to politiko, ni tema današnjega komentarja. Tokrat nam to služi za opis stanja ukrajinsko-ruske vojne in smeri, v katero se razvija. Ameriška vojaška pomoč v obliki 40-milijardnega paketa, ki ga ameriški predsednik Joe Biden lahko porabi po svoji volji, in aktivacija programa Lend - Lease, ki bo Ukrajincem omogočil, da za ameriško orožje ne potrebujejo svojih  finančnih sredstev, pomenita, da bo imela Ukrajina sčasoma dostop do toliko orožja, kot ga lahko uporabi. Obseg ameriške intervencije pomeni, da bo tudi investicija evropskih držav na ukrajinski strani večja, kot bi bila sicer. Ukrajinske vojaške kapacitete bodo zato rasle.

Rusko vodstvo se zaradi tega vse bolj sooča z dilemo, kako preprečiti potencialen neuspeh v Ukrajini. Na eni strani je odgovor v spremembi opredelitve ciljev ruske invazije. Po tem je ruski predsednik Putin že posegel. Na začetku vojne je navedel, da so cilji posebne vojaške operacije demilitarizacija in denacifikacija Ukrajine ter zaščita Ljudskih republik Lugansk in Doneck. Ker je Rusija ukrajinsko  politično vodstvo dosledno označevala za naciste in ker je bil eden glavnih vojaških napadov usmerjen proti Kijevu, je razvidno, da je ruski predsednik z denacifikacijo Ukrajine načrtoval zamenjavo političnega vodstva Ukrajine. To je bila nato tudi zahteva ruskih pogajalcev na mirovnih pogajanjih, ki pa so kmalu zamrla. 

Vojno je namesto političnega dogovora usmerjalo dogajanje na fronti, kjer je Rusijo presenetil ukrajinski odpor in ji ni uspelo doseči svojih ciljev. Ruski predsednik Putin je nato cilj vojaške operacije preusmeril na Donbas. Nov uradni diskurz je postal, da je bil napad na Kijev le zanka, s katero so ukrajinsko vojsko odvrnili od Dombasa, ki naj bi bil že od začetka glavni cilj. To pomeni zavzetje teritorijev nekdanjih ukrajinskih oblasti Doneck in Lugansk, ki jih niso nadzorovali voditelji separatističnih ljudskih republik.

Ruska vojska se je umaknila s severa Ukrajine in zbrala svoje sile v Donbasu. A tudi v tem je vse bolj neuspešna. Vojna postaja vse bolj podobna bojem iz leta 2014, ki so se nato z zmanjšano intenzivnostjo nadaljevali naslednjih osem let. Gre torej za vojno z malo premikov bojne črte in veliko topniškega obstreljevanja. A ta situacija za nobeno stran ni vzdržna. 

Položaj Ukrajine je kljub samozavesti v Kijevu malodane katastrofalen. Mednarodni denarni sklad Ukrajini napoveduje zmanjšanje gospodarske aktivnosti za vsaj 40 odstotkov. Državo je zapustilo okoli 6 milijonov ali 13 odstotkov prebivalcev. Še vsaj toliko jih je razseljenih znotraj države. Okoli milijon naj bi jih bilo mobiliziranih v vojaški službi. Območja aktivnih spopadov so tudi regije z intenzivnim kmetijstvom, ki je glavni generator izvoza. Hkrati so ukrajinska pristanišča v Črnem morju in delti Dnepra podvržena pomorski blokadi, železnice pa nimajo kapacitet, da bi nadomestile ladijski promet. 

Položaj Rusije je manj kritičen. Ruska centralna banka pričakuje skrčenje gospodarstva za 10 do 15 odstotkov. Toda politično in vojaško je ruski položaj prav tako negotov. Ruske oborožene sile imajo okoli milijon pripadnikov. A to še zdaleč ni število vojakov, ki se lahko bojujejo v Ukrajini. Glede na podatke, ki se deloma sicer zanašajo na vire zahodnih obveščevalnih služb, je v vojno v Ukrajini vključena velika večina operativnih bojnih vojaških enot ruske vojske. Rekrutiranje Nacionalne garde, ki uradno ni del oboroženih sil, in borcev čečenskega samodržca Ramaza Kadirova potrjuje, da Rusija vojaških rezerv nima. 

Zdi se neverjetno, da Rusija ne bi imela vojakov, ki ji jih trenutno v Ukrajini močno primanjkuje. Rusija sicer lahko rekrutira vsaj dva milijona rezervistov, a bi za to morala razglasiti vojno stanje. Mobilizacijo predvidevajo tudi ruski vojaški načrti za primer večjega spopada, kakršen trenutno poteka. A Rusija v Ukrajini vodi zgolj posebno vojaško operacijo, kar ni le propagandna oznaka, temveč ima pomembne pravne posledice. Brez razglasitve vojne ima Kremelj omejene možnosti, da bi okrepil vojsko in ji omogočil, da bi na bojišču nastopila v polni vojni sestavi. 

Pomanjkanje vojakov bo postalo še bolj akutno, ko bo treba vojake, ki so sedaj na fronti, rotirati v zaledje. Vojaki se namreč ne morejo bojevati v nedogled in po nekaj mesecih jih bodo morale zamenjati sveže enote. Rusija v Ukrajino zakonsko ne more poslati nabornikov, ki služijo vojaški rok, prav tako pa tistih, ki so odslužili eno leto naborništva, ne morejo zadržati v uniformi. Ker Rusija uradno ni v vojni, iz vojske lahko kadarkoli izstopijo celo profesionalni vojaki, kar se v manjšem obsegu tudi dogaja. 

Z razglasitvijo vojne bi Vladimir Putin lahko preprečil, da bi se razmerja moči na ukrajinskem bojišču začela prevešati Rusiji v škodo. Za to ni potrebna splošna mobilizacija, saj je zgolj trenutno aktivnih nabornikov toliko, kot je vseh profesionalnih vojakov. A to prinaša izredno velika politična tveganja. Najprej bi se močno povečalo število ljudi, ki bi bili posredno, prek sinov, partnerjev in bratov, povezani z vojno. Politično nezadovoljstvo bi bilo neprimerno težje omejiti, če bi vojni namesto nekaj sto pripadnikov politične opozicije nasprotovalo več sto tisoč staršev vojakov. Prav protesti mater so se v osemdesetih letih pokazali za politično najbolj nevarno opozicijo vojni v Afganistanu.  

Še pomembneje pa je, da bi Putin z razglasitvijo vojne začel izgubljati politični nadzor nad definiranjem ciljev Rusije v Ukrajini in s tem političen nadzor nad vojno kot tako. Rusija je namreč za zdaj tista, ki v konfliktu odloča, kdaj se bo končal. Če bi se posebna vojaška operacija spremenila v vojno, bi se močno spremenile tudi zahteve prebivalstva glede vključenosti v politične procese, ki bi vojno končali. Kakršen koli bo razplet spopadov, dejstvo, da gre tudi uradno za vojno, močno dvigne politične vložke, zaradi česar je iskanje drugih načinov, kako spremeniti razmerje moči na bojišču, bolj verjetno. Če bi do razglasitve vojne dejansko prišlo, bi bil za njen konec potreben proces, ki bi imel še bolj nepredvidljive posledice, kot jih je imel spopad že do sedaj.