Moč ulice in Twitterja - nekoč in danes

Moč ulice in Twitterja - nekoč in danes

Mnenje, kolumna ali komentar
21. 7. 2020 - 16.00

Izjava Barbare Beznec, oktober 2011

Niste poslušali aktualne izjave petkovih protestnikov, pač pa smo se za začetek tega komentarja vrnili nekaj let v preteklost - natančneje na ploščad pred ljubljansko borzo oktobra leta 2011, ko se je v Slovenijo prelilo gibanje Occupy. Gibanje je svoje bistvene elemente prevzelo od ameriških kolegov - od sloganov in organiziranih predavanj do skupščin, ki so izrekale kritiko globalnemu finančnemu sistemu in iskale alternativo. Borza - okej, ni bila ravno Wall Street, je bila pa simbolično proper lokacija, ki je omogočila, da so najbolj goreči protestniki lahko postavili šotorišče. 

Minilo je dobro leto od zasebe borze v Ljubljani in drugih zasedb javnega prostora po svetu
 / 19. 10. 2012
Novembra je sledila še zasedba filozofske fakultete - vključno z organizacijo novih skupščin - kjer je kot vodja gibanja Mi smo univerza svoj prvi trenutek slave doživel bodoči poslanec Miha Kordiš. Gibanje - ne pred borzo, še manj pa med študenti na okupiranem filofaksu - nikoli ni uspelo postati masovno, peščica aktivistov pa je na ploščadi vendarle še vztrajala nekaj mesecev, preden so šotore sami pospravili

Ob koncu leta 2012 so protesti spet oživeli, najprej v Mariboru, nato Ljubljani in potem še po drugih mestih v Sloveniji. Takrat ni šlo več za proteste zgolj proti finančnim elitam in sistemu, pač pa proti najvidnejšim slovenskim politikom. Mariborčane je s postavitvijo radarjev dokončno čez rob potisnil župan Franc Kangler, drugod po Sloveniji pa so bili protesti usmerjeni tudi proti vodjema največjih strank v državi - Janezu Janši in Zoranu Jankoviću.

Nekaj malega s prvega tlačenja Kongresnega trga, več z drugega
 / 8. 2. 2013
Tako gibanje Occupy kot kasnejše vstaje so v slovenskem prostoru predstavljali določeno novost. Poseben je bil že sam način organizacije in združevanja, saj ni šlo za enovito organizacijo z jasnim sporočilom, ampak za skupke različnih aktivističnih skupin. Pri tem se je tako rekoč vse vodenje protestov dogajalo na spletu in družbenih omrežjih, kjer so angažiranje množic prevzele Facebook skupine in strani - vsakdo, ki je recimo na Facebooku lajkal skupino “Janez Janša naj odstopi kot predsednik vlade”, je bil dovolj na tekočem z dogajanjem in seznanjen z najnovejšimi oznakami, ki jih je Janša imel za protestnike - levi fašisti, zombiji, strici iz ozadja - skratka, povprečen protestnik je lahko vedel, v kakšni opremi se bo odpravil na naslednji protest. 

Gospodarski in politični krizi navkljub je bil tiste čase med protestniki in opazovalci prisoten svojevrsten optimizem. Najbolj optimistični komentatorji so v internetu in družbenih omrežjih videli orodje za družbene spremembe, povezovanje ljudi, možnost hitrega združevanja množic. Možnost premika javne sfere na omrežje, kjer ljudje ne bodo več odvisni od poročanja pristranskih medijev, pač pa bodo lahko ustvarjali in iskali svoje, neodvisne vire informacij. 

Takšen rožnat pogled na moč družbenih omrežij seveda v tistem času ni bil več povsem nov. Zahodni, predvsem liberalni mediji, so še večji hype ustvarjali med arabsko pomladjo ali med iranskimi protesti po predsedniških volitvah leta 2009. Desetletje zatem se zdi tak optimizem težko predstavljiv, saj se zdi, da retrospektivno lahko lažje ocenimo, da je bil ta hype verjetno bolj kot ne posledica želje liberalnih zahodnjakov, ki so romantizirali "boj ljudstva proti avtoritarnim režimom”. Tudi v Sloveniji tega optimizma ni več čutiti in zdi se, da so protesti pred borzo in kasnejše vseslovenske vstaje ponazorili domet, ki ga takšna protestna gibanja imajo, in obenem postavili vzorec, po katerem se ravnajo še danes

V središču gibanj lahko navadno prepoznamo manjšo skupino - ali več manjših skupin - najbolj prizadevnih aktivistov, ki organizirajo debate, performanse, skupščine, odprte mikrofone. Na dolgi rok lahko protesti v pogon spravijo aktivistične in druge družbeno angažirane skupine. Peščica se bo morda podala tudi v politične vode - nenazadnje so borzni protesti in kasnejše vstajniško gibanje pomenili tudi rojstvo Levice.

Kaj je narobe z antijanšizmom?
 / 22. 5. 2018
A moč oziroma množičnost udeležbe na protestih ni zares pogojena s tem, kako prepričljivo uspejo protestniki predstaviti svojo vsebino širši množici, ampak bistveno bolj s tem, ali za proteste obstaja povod, skupna točka, ki bi lahko združila večje število ljudi, ne glede na siceršnja razhajanja v pogledih. Masovnost vstaj leta 2012 v primerjavi z okupiranjem borze leto pred tem je bila tako posledica uspešne ulične aktivacije “antijanšističnega” dela družbe v času, ko je bil Janša v vlogi premierja kljub porazu na volitvah proti takratni “ne-Janša” sredinski opciji, Jankovićevi Pozitivni Sloveniji. 

Podobno kot so letos to naredile “maske”, je takrat olje na ogenj protestnikom prililo poročilo KPK, ki je Janši očitalo “nepojasnjeno povečanje premoženja”. Istočasno je zaradi neprijavljenih milijonov premoženja poročilo bremenilo tudi Jankovića, ki je posledično odstopil od vodenja stranke. Ker je s padcem Jankovića izginilo tudi upanje, da bi Pozitivna Slovenija v levoliberalni sredini lahko prevzela vlogo, ki jo je pred svojim propadom imela LDS, je za projekt “ustavimo Janšo” - vsaj do prihoda “novega” obraza, ki bi Jankovića nadomestil - bil potreben tudi večji ulični angažma. Ta je v “najboljših” dneh presegel tudi številko 20 tisoč ljudi. Ko je bila Janši v parlamentu izglasovana nezaupnica, so tudi protesti hitro postali manj številčni, četudi je jedro najbolj zagnanih protestnikov še naprej vztrajalo. Delno sicer verjetno tudi zaradi dejstva, da tudi manjše jedro protestnikov težko ostaja povsem enovito, pač pa je podvrženo svojim notranjim razkolom, kar se nenazadnje vidi v protestniškem gibanju v zadnjih nekaj tednih.

Rumenosrajčniki, rumeni telovniki ali rumeni lajbiči
 / 14. 7. 2020
Ko primerjamo takratne vstaje z letošnjimi “kolesarskimi” protesti, je pomemben poudarek, da Janše s položaja predsednika vlade ni izrinila ulica, pač pa dejstvo, da so mu po poročilu KPK podporo odrekli v koalicijskih partnericah. Tudi letos lahko vidimo precejšen medijski pritisk predvsem na stranki Desus in SMC, a česa podobnega ne gre pričakovati, saj bi vsaj stranka SMC s tem razglasila svoj dokončen propad. 

Za konec se vrnimo k vlogi družbenih omrežij. Zdi se, da dandanes le malo ljudi verjame, da družbena omrežja ustvarjajo in omogočajo kakršnokoli demokratično debato, kvečjemu je razkol med dvema poloma v družbi še bolj izrazit. Družbena omrežja omogočajo, da si lahko ustvarimo svoj mehurček, kjer se vsi strinjajo z našim mnenjem in krepijo naša prepričanja. Odvisno od tviterašev, ki jim sledite, lahko tako danes bodisi preberete o tem, kako je Janez Janša s sedenjem na vogalu mize preveč oddaljen od predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela in s tem sramoti Slovenijo, bodisi izveste, kaj novega je ušpičila “globoka država”. 

Zdi se, da družbena omrežja kot orodje za ustvarjanje razkola in vzbujanje histeričnih reakcij s strani drugega političnega pola najbolj uspešno razume in uporablja prav predsednik vlade. Samozavest, ki jo ima Janša glede podpore svoje volilne baze, je tako velika, da si lahko dandanes privošči pravzaprav kakršnokoli - četudi ksenofobno, rasistično ali pa zgodovinsko netočno - provokacijo. Verjetno se zaveda, da jeza interneta in “ulice” ali organizirane skupščine protestnikov ni tisto, kar bi ga spravilo ob oblast.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.