Ko bomo v petek, 9. novembra, potegnili črto pod ameriškimi volitvami, bomo lahko pokazali vsaj na dva mejnika njihovega procesa. Prvi je bil februar, ko so potekale ključne strankarske volitve v ključnih prvih državah. Na demokratski strani smo videli vzpon samooklicanega socialista Bernieja Sandersa, ki pa je zadel v zid identitetne politike, ko se je dirka preselila na Jug. Na republikanski strani je milijarder Donald Trump revolucioniral predsedniško politiko s tem, ko je v kampanjo prinesel nastopaštvo profesionalnih rokoborcev in resničnostne televizije.

Drugo politično razvodje se je zgodilo v zadnjih dveh do treh tednih. Začelo se je s konvencijama obeh strank, nadaljevalo pa s serijo Trumpovih škandalov, ki so končno povzročili njegov padec v anketah, ki so do sedaj nasprotovale vsaki politični logiki. Verjetno najbolj usoden je bil Trumpov napad in smešenje staršev v Iraku padlega ameriškega vojaka arabskega rodu, ki so nastopili na demokratski konvenciji. Številni republikanci sedaj razmišljajo, kako omejiti politično škodo njihovega predsedniškega kadidata, za katerega so spoznali, da ga jeseni pred porazom reši le še čudež, kakršnega niso utrpeli že od šestdesetih let.  

Konvencije so razkrile nenavadno javno podobo dveh dominantnih strank. Demokrati se premikajo v levo, a hkrati so prevzeli patriotsko retoriko, ki je odlikovala Ronalda Reagana. Nekritični optimizem in nagonska vera v ameriško izjemnost sta bolj kot karkoli drugega ustvarila pozitivno podobo republikanske stranke med srednjim in nižjim slojem v času, ko je stranka izvajala ekonomsko politiko, ki v resnici nikoli ni dobila večinske podpore. Vse od Nixona je to republikancem omogočilo, da so lahko demokrate napadali z obtožbami, da ne marajo domovine ter da na Ameriko malih mest gledajo naduto in zviška. Lekcija je očitno naučena. Na demokratski konvenciji je poleg običajne mešanice strankarskih težkokategornikov, vzpenjajočih se mladih kandidatov in holivudske smetane nastopil še izbor vojnih veteranov in upokojenih generalov. Govore je zaznamoval optimističen in nebrzdano patriotski ton, ki ga pooseblja Reaganova podoba Amerike kot mesta na hribu.

Republikanska konvencija je na drugi strani ponudila temačno vizijo naroda na okopih in sveta v plamenih. Občutek kaosa je še okrepil kaos v sami stranki. Trump se je predstavil kot kandidat zakona in reda v nevarnem svetu, kjer na nedolžne državljane prežijo teroristi, zvijačni tujci in liberalne elite. V tem svetu je potreben šerif. Tega ni teba imeti rad. A v distopičnih časih je potrebna trda roka.  

Konvencije se ni udeležil noben bivši republikanski predsednik ali predsedniški kandidat. Toda karneval v Clevelandu je njihovo delo vsaj toliko kot Trump sam. Več kot trideset let so izrabljali prikrit rasizem. Barry Goldwater je bil prvi v republikanski stranki, ki je šestdesetih letih v času sprejemanja zakona o državljanskih pravicah začel igrati na to karto. To je storil z govorjenjem o pravicah zveznih držav. Vse pravice, ki so jih kadarkoli pridobili Afroameričani na Jugu, je uvedla zvezna vlada. Zato je vprašanje pristojnosti Washingtona v zveznih državah že v 19. stoletju postala koda za politiko, ki je nagovarjala rasistična čustva, usmerjena proti temnopoltim. Novejša koda za politiko, o kateri si nihče ni upal govoriti naglas, je bila kazenska zakonodaja. Afroameričani so vedno za rešetkami pristali prej kot belci. Daljše kazni, več policije in vojna proti drogam so bolj prizadele temnopolte, kar je omogočilo zajadrati veter rasizma, ne da bi izrekel prepovedano “n” besedo, kot se je to dogajalo v preteklosti.

Republikanski politiki so se tega dobro zavedali in s pridom izkoriščali. George Bush starejši je v svoji kampanji zelo učinkovito uporabil strah bele Amerike. Oglas, ki je napadal pomilostitve njegovega nasprotnika guvernerja Dukakisa, je prikazoval vrsto zapornikov, ki hodijo do vrat ječe, a se skozi vrteča vrata vrnejo na prostost. Kamera se nato ustavi na temnopoltem moškem z afro pričesko. Bush maljši je odločilne strankarske volitve v Južni Karolini dobil po tem, ko so se o Johnu McCainu skrivnostno razširile govorice, da je nezakonski oče temnopolte deklice.

Trumpovi predhodniki so se zavedali, da se igrajo z ognjem. Goldwater je zasebno predsedniku Johnsonu povedal, da bo odstopil od kandidature, če bodo njegovi podporniki začeli z nasilnimi protesti in linčanjem. Bush je nekaj dni po napadu 11. septembra obiskal mošejo in v govoru označil islam za religijo miru. Trump govori isti jezik, zgolj bolj odprto, potencirano in brez zavor.

Vendar bi pretiravali, če bi uspeh Trumpa pripisali zgolj rasizmu. Ta nastopa v širšem družbeno političnem kontekstu, kjer je lahko uspešno klasično politično sporočilo, ki krivdo za težave prevali na tujce in imigrante. Trump je uspel izkoristiti nakopičeno jezo volilcev, ki so bili v zadnjih desetletjih deležni ekonomske stagnacije in izvotlitve svojega družbenga okolja. Oba procesa sta med seboj nedeljiva.

Harlan County v Kentuckyju je rudarsko območje. V tridesetih letih je pridobilo razvpit sloves zaradi neusmiljenih spopadov med rudarji in lastniki rudnikov. Vojno za Harlan County v pesmi Which Side Are You On? je v skupinsko zavest zapisal oče folk glasbe Pete Seeger. Drugi val delavskih spopadov je sledil v sedemdesetih letih, od takrat pa je celotna regija s premogom bogatih Apalačev priča počasni ekonomski stagnaciji. To je spremljal zaton tradicionalne delavske samopodobe. Čeprav ne bogati so lahko svoj ponos črpali iz medsebojnega spoštovanja trdega dela in patriotizma države, ki je zrasla iz njihovega truda. Z izgubo stare industrije so te delavske skupnosti izgubile tla pod nogami ne zgolj ekonomsko, ampak tudi socialno. Nova ekonomija, ki temelji na storitvenem sektorju, je ljudem, ki so spretnejši pri ročnem delu, namenila službe v gostinstvu in avtoprevozništvu. Te niso zgolj manj plačane, ampak tudi ne nudijo prejšnje samopodobe.

Upanje za boljšo prihodnost za ta razred ljudi ni moglo več predstavljati vedno bolj kvalitetno življenje z boljšimi plačami in delavskimi pravicami. Posledica tega je bil na eni strani obrat navznoter, torej večja nestrpnost do drugega, in preusmeritev političnega populizma iz ekonomske v kulturno sfero, kar so izkoristili na politični desnici. Temu vzporeden je bil dvig popularne kulture, ki je namesto dela častila goli uspeh ne glede na osebno dostojanstvo. Verjetno ni boljšega primera takega uspeha kot Donald Trump. Prav tako ni presenetljivo, da je prav on letos zmagal na strankarskih volitvah v Harlan Coutyju. Brez dvoma bo večino obdržal tudi v novembru.

Do prejšnjega meseca je kazalo, da bo lahko okoli tega jedra najbolj predanih podpornikov lahko zbral še podporo tradicionalnih republikanskih volivcev, kot so ženske v primestnih okrajih. Ta koalicija bi lahko ogrozila Hillary Clinton, ki se je pokazala za šibko kandidatko. A v zadnjih dveh tednih je količina škandalov očitno presegla njihovo potrpljenje. Za zmago bi moral Trump prepričati tiste volilce, ki si želijo sprememb, a ne za vsako ceno, da je dovolj zanesljiv, da mu lahko zaupajo vodenje države. Ti volilci so sedaj dobili svoj odgovor. Vprašanje, ki se bo zastavilo takoj po volitvah, je, ali bodo jezni Trumpovi volilci našli novega agenta svojih fustracij, ali pa se bosta stranki vrnili na prejšnje okope, ki so jih zarisali kulturni boji osemdesetih in devetdesetih.  Ali pa se vsaj nekateri lahko otresejo rasizma, šovinizma in sovraštva ter oblikujejo novo politično silo. Mimogrede, demokratske strankarske volitve v Harlan Countyu je dobil Bernie Sanders z razliko več kot 30 odstotkov.