YHWH Nailgun: 45 Pounds + Moin: Belly Up
V Tolpi bumov recenziramo dvojno porcijo tolkalnoorientiranega eksperimentalnega rocka izpod okrilja britanske založbe AD 93. Začenjamo s fantastičnimi YHWH Nailgun iz New Yorka in njihovim prvencem 45 Pounds, baklo pa nato čez ocean predajamo še londonskim znancem Moin in EP-ju Belly Up.
YHWH Nailgun: 45 Pounds (AD 93, 2025)
Nekaj dni po poletnem solsticiju nad našimi valovi vzhaja temnordeče sonce. Dviga se nad planjave, od katerih veje vonj po gnilobi in postanih motivih – in višje kot se dvigne, bolj se naši vratovi kot vrtavke zvirajo za njim. Naša zrkla so prikovana k izvoru te čudne luči, ušesa pa strižejo od ugodja – nekaj svežega na tem kotičku scene! Tako je s precejšnjim pompom sonce po imenu YHWH Nailgun marca letos vzšlo nad newyorškim eksperimentalnim podtaljem – pod naslovom 45 Pounds pa je trosilo svoje plodovite žarke.
45 Pounds je neverjetno udarna plošča. Doslej relativno obskurni, toda Radiu Študent od EP-ja No Midwife And I Wingflap pri založbi Ramp Local že poznani newyorški četverici YHWH Nailgun, ki na sceni gode od leta 2020, je uspelo na dobrih dvajset minut dolgem kompozitu drzno, robno rockersko godbo spojiti z občudovanja vrednim naborom navdihov – od neopsihedelije do nojza. Same po sebi so te žanrske oznake sicer dovolj široke, da bi lahko pomenile karkoli – kar nekam tvegano jih je nametati vsepoprek. Na raven preciznih in premišljenih tvorb namreč lahko povzdignejo tudi amaterske zvočne zmazke, smrdeče bolj po reciklaži in naivni zaletavosti bendov, ki se na presečišču pesemske forme in poskusne godbe šele lovijo. Toda spoj, ki smo mu priča na 45 Pounds, ni zgolj neka amaterska, krhka in pastišna zlitina, temveč zvočno celosten in skrbno brušen dragulj. Njegove fasete med drugim spominjajo na Palm, Animal Collective in solo projekte Zacha Hilla, sije pa nekje na prelomu med bendovsko zasnovanim rockom in abstraktno, studijsko tvarino.
S plošče 45 Pounds v ušesa takoj vdre kaotična in gosta kakofonija različnih komponent: močno distorziranega in odmevajočega basa, demonsko disonantnega sintetizatorja, priklenjenega na verigo repeticije, in šepetajočega dretja, s katerim frontman Zack Borzone monotono zateguje svoja enigmatična besedila. Vse lepo in fajn, toda lepilo plošče je zagotovo nemilostno nabijanje žebeljne pištole Sama Pickarda, ki ubogega, ječečega Kristusa nabija in nabija na njegov sesedajoči se križ. Ti bobni – bodisi v svojem akustičnem sestavu bodisi v kombinaciji s preciznimi takti ritem mašine – so namreč pri YHWH Nailgun neumorni stroj, ki celotni zmesi daje utrip življenja. Spomnijo nas na Zacha Hilla in njegovo ploščo Face Tat, svoje mesto pa bi zlahka našli tudi v bolj težkokategornih ali hardkoraških ansamblih. Po njihovi zaslugi YHWH Nailgun značilne Palmovske neopsihedelične start-stop trenutke odsekajo povsem natančno – prav zaradi tega se lahko končna zlitina urejenega kaosa zasveti brez ene same napake. Za piko na i na plati uživamo tudi v fantastičnem miksu, ki kroti vse še tako podivjane zvočne bodice.
YHWH Nailgun so prejeli nahajpane pohvale večine običajnih medmrežnih osumljencev, a so za razliko od lanskega primera vročih kandidatov Still House Plants prsti tokrat prav zares pristali na utripajočem pulzu. Plošča 45 Pounds je povsem po lastni zaslugi pristala v kandidaturi za eksperimentalno rockersko plato leta, pri čemer pa upamo, da bodo žarki tega temnordečega sonca razkadili kakšno senco in še koga opogumili za podobne mojstrsko izpeljane eklektične podvige.
Moin: Belly Up (AD 93, 2025)
V drugem delu oddaje bomo čez ocean skočili še do Londona. Posvečamo se eksperimentalcem Moin, bendu eleketronsko-rockerskih hibridov, ki pogosto krasijo naše valove. Pred tremi leti smo recenzirali njihovo ploščo Paste, januarja letos pa še nekakšno idejno naslednico z naslovom You Never End. Tokrat je v posebni obravnavi njihov EP z naslovom Belly Up, ki je maja letos – tako kot v prvem delu oddaje slišani prvenec YHWH Nailgun – izšel pri založbi AD 93.
Moin na Belly Up v svoje vajeti s takšno lahkoto vprežejo takó organsko kot sintetično, da bi si mislili, da so bili v svojem sedlu kar rojeni. Toda Belly Up je pravzaprav ekstrapolacija zvoka, ki smo ga lahko poslušali na tretji studijski plošči You Never End iz leta 2024. Ponuja značilno moinovsko kombinacijo elektronskega zankanja v navezi bendovske godbe, poudarek na vokalnem vzorčenju pa nadaljuje tematiko, ki jo je trojica nakazala na predhodnici. Od nazaj odvrtenih semplov samih sebe do zagličanih saksofonov in odsekanih obupanih krikov Moin z EP-jem popraskajo natanko tam, kjer nas srbi.
Podobno kot plošča 45 Pounds tudi EP Belly Up precej pozornosti posveča fino posnetim, namiksanim in odigranim bobnom. Virtuozna Valentina Magaletti si sicer da duška – denimo v razigranem komadu I Don't Know Where To Look, a jo odlikujejo predvsem izrazito močno dojemanje občutka za umestitev tolkal v kompozicijo. Te mojstrske sposobnosti pa na naše veselje rade volje izkaže na celi plošči.
Šele ko slišimo, kako Moin v drugem komadu I'm Really Flagging (or I Trusted U) brezkompromisno semplajo kar uvodnega See, se nam razjasni pogled nad obzorjem potenciala, ki ga bend nenehno uteleša. Ko mislimo, da smo dosegli robove zmogljivosti bendovske forme, Moin pokažejo, kako zlahka dobesedno presežejo okvire in same sebe. Toda na žalost vseh vpletenih nas po poslušanju preveva občutek nedoločljive prikrajšanosti, ki se hitro preobrne v otipljivo razočaranje nad pičlimi dvajsetimi minutami muzike. Če v primeru YHWH Nailgun takšna dolžina zaradi nabite energičnosti in songovske osredotočenosti deluje plati v prid, nas na Belly Up podobna izkušnja zavoljo kompleksnejših, počasi gorečih komadov pusti prikrajšane.
Dodaj komentar
Komentiraj