27. aprila, na dan upora proti okupatorju, se je ponovno bil zgodovinski boj za obstanek slovenskega naroda. Čistokrvni kleni Slovenci (z izjemo Brščiča, ki pa je dobro asimiliran) so se uprli novodobnemu okupatorju - kulturnemu marksizmu in multikulturalizmu - ki grozi, da bo umazal slovensko kri in zemljo.

Okupator tokrat niso bili fašistični vojaki, ki so nekdaj prišli te kraje očistiti slovanskih migrantov. Ti so se namreč med večjo migrantsko krizo pred dobrim tisočletjem zaredili tod in se - povsem brez spoštovanja - vse do danes še niso asimilirali. V iskanju lagodnega življenja bi prišli še dlje na zahod, če jih pred rodovitno Padsko nižino ne bi zaustavili domoljubni Langobardi, ki so - še ne pokvarjeni od kulturnega marksizma in delovanja Soroševih plačancev, kakršen je Radio Študent - brez pomislekov na svojo mejo poslali vojsko.

To je proti brezbožnim migrantskim hordam z vzhoda delovalo takrat - in to bi delovalo danes. A časi ponosnih plavolasih dolgobradih arijskih bojevnikov, ki so svoje modrooke žene in hčere s kaljenimi kopji in lastnimi telesi varovali pred umazanimi rokami nižjih ras, so minili. V jedru narodov so se zaredili parazitski saboterji, ki z vsemi sredstvi - precejšen delež jih zagotavlja zloglasni semitski milijarder - spodkopavajo čistost krvi ter starodavne vrednote prednikov. Obvladujejo medije - ta, ki ga pravkar poslušate, ni nobena izjema - šolstvo in kulturne institucije ter tako bele evropske otroke polnijo s sovraštvom do sebe in jih pripravljajo na suženjstvo temnim hordam, ki že čakajo tik za Kolpo, videč, da je devica Evropa godna in brez zaščite.

Pa vendar - ni še vse izgubljeno. Kanec upanja še tli. V trebuhu trojanskega konja je, kakor babuška, še en, manjši trojanski konj, poln trojancev, ki iz zasede napadejo ahajsko zasedo. V samem jedru rdeče prikazni komunizma, ki straši po Evropi in grozi, da jo bo pogubila, je namreč skrit arijski Judež, ki prikazen vselej še pravočasno raztrga od znotraj.

Le malokdo ve in ceni težavno nalogo in žrtev, ki jo je, da bi rešila belo Evropo pred semitskim komunizmom, sprejela Socialna demokracija. Ko so plebejske horde delavcev, ki so jim mediji sprali glave, že grozile, da uničijo svobodni trg in pravico do privatne lastnine nad produkcijskimi sredstvi, je Socialna demokracija prepoznala, da je le ona ta, ki lahko spremeni temno usodo vseh svobodoljubnih svetlolasih mož in belogrudih žena. Ni prosila, naj gre ta grenki kelih mimo. S pogumom starodavnih germanskih vojščakov je vzela nase ta križ, globoko zavzdihnila in si ogrnila rdeči plašč.

Tako zakrinkana v barve proletariata se je pretihotapila v tabor komunistov in povsod sejala razdor. Delavca je obrnila proti delavcu in tako očrnila Revolucijo, da je bel meščan znova lahko mirno spal, vedoč, da ga pred barbarskim besom nižjih razredov in zvijačnostjo nižjih ras budno ščiti Socialna demokracija. Če je metoda komunistov permanentna revolucija, je metoda Socialne demokracije permanentna izdaja proletariata.

Namesto nad revolucijo je delavce navdušila nad reformizmom, v imenu katerega je - s tako imenovano socialno državo - poskrbela, da je evropski delavec dobil nekaj drobiža od bogastva, ki se je z globalnega Juga pretakal na Zahod, in tako, z vrednostjo, ki so jo pridelali proletarci Afrike, Azije in Južne Amerike, poskrbela, da se evropski proletariat ne pridruži komunistični sodrgi in z orožjem v rokah ogroža miru premožnih.

Socialna demokracija se za svoje delovanje nikoli ni branila tridesetih srebrnikov - pa naj so prišli v mošnji, modri kuverti ali v obliki bloka TEŠ 6. A to nič ne zmanjšuje njenih zaslug. Ko je grozilo, da se bo judo-boljševistična revolucija iz ruskih step razširila v srce Evrope, je Socialna demokracija na lice poljubila njeno judovsko voditeljico Roso Luxemburg - in glej!, že so pritekli prostovoljni fašistični odredi ter Roso mučili, ubili in njeno truplo odvrgli v kanal. S tem je bila komunistična revolucija, ki bi izkoriščanju delavstva napravila konec, uspešno zaustavljena, Socialna demokracija pa si je, da svet ne bi pozabil tega dosežka, na svojo zastavo izvezla belo pest arijskega fašista, ki stiska Roso - khm - rožo, pripravljeno, da jo mrtvo odvrže v berlinski kanal.

S to izdajo revolucije je bila narava Socialne demokracije komunistom sicer dokončno razkrita. Stalin je njen odnos do meščanstva lucidno prepoznal in opisal: “Fašizem je bojna organizacija, ki se opira na aktivno podporo socialne demokracije. Socialna demokracija je objektivno vzeto, zmerno krilo fašizma. Neutemeljeno je predpostavljati, da bi bojna organizacija buržoazije lahko dosegla zmago v bojih ali vladala državi brez aktivne podpore Socialne demokracije. Prav tako je neutemeljeno misliti, da lahko Socialna demokracija doseže uspeh v bojih ali vlada državi brez aktivne podpore bojne organizacije buržoazije. Ti organizaciji se ne negirata, temveč se vzajemno dopolnjujeta. Nista antipoda, temveč sta dvojčka.”

Resnica besed Velikega Gruzina pa je danes pozabljena. Da lahko Socialna demokracija nadaljuje svoje poslanstvo in belo meščanstvo ščiti pred nižjimi razredi in rasami, mora delovati na skrivaj, pod krinko; kot nasprotje fašizma. Njeni mediji, sploh mladi, na [Mladina] tem videzu delajo noč in dan. 

Le ob trenutkih največje nuje Socialna demokracija za trenutek z ramen sname svoj rdeči plašč, se postavi na čelo bojne organizacije meščanstva in fašiste povede v juriš proti sovražniku.

Tako je tudi na dan boja proti okupatorju pred ljudstvo, ki je do sedaj trepetalo v strahu pred notranjim sovražnikom judo-boljševizma in zunanjim sovražnikom temnopoltega islamizma, smelo stopil prvoborec Socialne demokracije, neuklonljivi župan Ilirske bistrice Emil Rojc, in ga takole nagovoril:

Izjava.

Ilirska Bistrica - kaj Bistrica, cela Slovenija - je vstala kot en mož in prapor s pestjo, ki stiska Roso, je v boj za zemljo in kri povedel prapore Generacije identitete, na katerih vihra le rahlo spremenjen simbol Sturmabteilunga - nacističnih jurišnikov izpred stotih let, plavo-rumene prapore SDS-a in v boju še nepreizkušene prapore Domovinske lige. Socialna demokracija pa je mahala z zastavo in glasno spodbujala može, opominjajoč jih, za kaj se bore.

Izjava.

Da pa lahko tudi po teh trenutkih razkritij svoje prave narave Socialna demokracija še naprej deluje pod krinko antifašistične zaveznice delavcev in uspešno onemogoča proletarsko politično delovanje, so potrebne žrtve. Da ne bi izgubila zaupanja levoliberalnega volilnega telesa, se je tako Socialna demokracija seveda že distancirala od svojega viteza Emila Rojca, ki je z dvignjeno glavo sprejel nase usodo in bo kot žrtveno jagnje križan. Morda bo v mukah zavpil “Socialna demokracija, zakaj si me zapustila!”, a evropska kri in tla so bila ponovno rešena. Socialna demokracija je znova izpolnila svoje nehvaležno poslanstvo. Slava ji!