V soboto sta se v Ljubljani zgodila dva shoda. Tako imenovani Pohod za življenje, na katerem so znani obrazi slovenske desnice, kot so nekdanji evroposlanec Nove Slovenije Lojze Peterle, dolgoletni poslanec Slovenske demokratske stranke Branko Grims in kardinal Franc Rode, pozivali k odpravi ustavne pravice do splava. Proti reakcionarnemu shodu je potekal samoorganiziran protishod pod geslom »Za avtonomijo naših teles«. Protiprotestnice so se zbrale, ker je prva ženska predsednica države prepričana, da se o reproduktivnih pravicah lahko razpravlja. Izpostavile so, citiramo: »Naše maternice niso odlagališče za vaša mnenja!«

Razpravo o izborjeni pravici do splava, ki so jo prevpraševali že ustanovni očetje samostojne Republike Slovenije, je odprla predsednica Nataša Pirc Musar. Ona je bila tista, ki je z obsodbo odstranjevanja zastavic na Kongresnem trgu kot po njenem neprimernega načina komunikacije do drugače mislečih omogočila televizijske debate, na katerih sta šovinistični položaj nasprotovanja pravici do splava in boj za ohranitev pravice postavljena v enakovreden položaj.

Predsednica države naj bi ohranjala nepristransko držo in tako združevala vse državljane. Toda drža Nataše Pirc Musar v primeru pravice do splava ni nevtralna. Je tipičen primer pasti, v katero se zapletejo liberalci, ko zagovarjajo svobodo govora in neodvisno držo. Njena neodvisna drža pod pretvezo svobode govora omogoča vzpon in uspeh desničarskih abotnij, kot je prepoved splava. Desničarske skupine, na primer Pohod za življenje, ves čas iščejo priložnost, da okupirajo javni diskurz.

Pirc Musar kot pravi liberalki gre v prvi vrsti za ohranitev ekonomskega in s tem družbenega sistema. O njenem feminizmu ne bomo govorili, ker je neobstoječ. Tako tudi ne čudi, da enako, kot misli, da se ženske same ne odločajo za zasedanje visokih položajev, zavzema držo, ki omogoča razvrednotenje pravice do splava. Bogati in ljudje iz srednjega sloja si splav lahko privoščijo, čeprav ni uzakonjen. Pač grejo v drugo državo in ga plačajo tam. Delavci si tega ne morejo privoščiti. Za liberalizem so nadomestljiva, razosebljena delovna sila. Če se odločijo za splav v primeru, da do zdravnika in postopka nimajo zagotovljenega dostopa, utegnejo zaradi tega tudi umreti. Če se odločijo za rojstvo, liberalci na oblasti zagotovo ne bodo tisti, ki bodo takim staršem zagotovili potrebna materialna sredstva, ki bi jim omogočila ustvariti ustrezno okolje za otrokov razvoj. Okolje, ki bi se lahko primerjalo s tistim okoljem iz srednjih in višjih slojev. Tudi zato se osebe iz nižjih slojev pogosteje odločijo za prekinitev nosečnosti kot enako stare osebe iz višjih slojev.

Nataša Pirc Musar se po plazu kritik s strani levičarjev in celo liberalcev, toda – poudarimo – ne desničarjev, ni odločila spremeniti svoje drže. Na njeni spletni strani je objavljen njen odziv na vabilo na Pohod za življenje. V njem pravi, da so njena stališča o splavu jasna in javno znana. Samo odstavek prej pa povabilo zavrne, a ne zaradi njenih jasnih in javno znanih stališč, temveč zato, ker je v soboto bila na Portugalskem. Njena jasna stališča tako ostajajo v megli, od prejšnjega ponedeljka do sedaj ni uspela neposredno izreči, da podpira pravico do splava.* Premier Robert Golob je bil tega zmožen, četudi piarovsko. Ne, govornica na letošnji Paradi ponosa se je odločila primerjati odstranjevanje blaga z zastavic z zažiganjem mavričnih zastav. Svojo tezo je podprla s citatom britanske piske Evelyn Beatrice Hall: »Ne strinjam se s tem, kar pravite, a bom do smrti podpirala vašo pravico, da to poveste.« Citat, ki povzema načelo svobode govora, je Pirc Musar razložila popolnoma obratno. Zatrdila je, da bi ob poznavanju citata bilo trganje zastavic in zažiganje mavričnih zastav enako nesprejemljivo. Simbolni pomen sežiganja mavrične zastave ni primerljiv z odstranjevanjem blaga s palic. Pri drugem gre za nasprotovanje napadu na reproduktivne pravice, pri sežiganju mavričnih zastav pa za odkrito sovraštvo.

Ukinitev pravice do umetne prekinitve nosečnosti posega v najbolj temeljno pravico, to je pravico do življenja. Ljudje so se ob ukinitvi pravice do splava nemalokrat primorani zateči k nevarnim posegom, s katerimi tvegajo svoje življenje. V državah z razvito zdravstveno oskrbo, kjer je splav prepovedan, letno zaradi nevarnih posegov na vsak tritisoči poseg umre ena oseba. Prepoved splava posega tudi v pravico do odločanja o lastnem telesu. Svoboda govora pa človeka zavezuje k temu, da govori resnico. Predsednica države je tako poleg debat o legalnosti splava odprla še eno pomembno vprašanje in notranje protislovje liberalizma: kako daleč lahko gre zagovarjanje svobode in kakšna je vloga znanstvenih dejstev? Prav liberalizem je tisti, ki potihoma, pod pretvezo svobode govora ali drugače, omogoča kratenje človekovih pravic, ki jih baje tako močno ceni, in uveljavitev desničarskih politik, na primer prepoved splava, ki ga zagovarja Pohod za življenje.

Če Pirc Musar ne bi tvitnila svoje odločitve o razrešitvi Sare Štiglic, se nam ne bi bilo treba spet pogovarjati o splavu. Diskurza torej nismo odprli državljani sami, temveč ga je sprožila predsednica. S tem je desničarskim skupinam, kot je Pohod za življenje, omogočila, da ga okupirajo. Politika ni in ne more biti nepristranska. Ko se sklicuješ na liberalnost in zato ne zavzameš strani, omogočiš razmah desničarstva. V Združenih državah Amerike smo lahko videli, da pravica do splava niti na domnevno razsvetljenem Zahodu ni nedotakljiva, če se zanjo ne zavzamemo. Primer razveljavitve sodbe Roe proti Wade jasno kaže, da se je za ohranitev pravice do splava treba boriti.

Politični prostor, ki ga je Pirc Musar ustvarila za desničarski diskurz, je treba zapolniti, preden in bolj, kot ga uspejo zapolniti nasprotniki splava. Naše vprašanje zdaj ni več, ali bomo o pravici do splava razpravljali, kar je bilo pred dejanjem predsednice nepredstavljivo. Naše vprašanje je, kako se bomo organizirali in kako se bomo borili za reproduktivne pravice. In pri metodah boja je zdaj postalo ključno to: desničarji bi radi pod pretvezo vljudnosti javne razprave o tem govorili na televiziji, v cerkvah ali v parlamentu. Mi pa ne smemo dovoliti, da pod isto pretvezo poskušajo diskreditirati ali izključiti katerikoli način boja za naša telesa.

Vir fotografije: Iskra instagram

* Popravek komentarja (17. 10. 2023):

V komentarju smo zapisali, da predsednica republike Nataša Pirc Musar »ni uspela neposredno izreči, da podpira pravico do splava«. To ne drži. Pirc Musar je zatrdila, citiramo:  »Pravica do splava je ustavna pravica, ki jo bo predsednica republike vedno neomajno podpirala.« Res pa je, da je temu tako ali drugače vedno sledil »ampak« in sklicevanje na svobodo govora ter toleranco do drugače mislečih. Da bi po trditvi o podpori pravice do splava neposredno postavila piko, se ni zgodilo.