NATO od Varšave do Vršiča

NATO od Varšave do Vršiča

Aktualno-politična novica
26. 7. 2016 - 16.00

Konec tedna se bo zgodil dolgo pričakovani obisk predsednika Putina pri ruski kapelici na Vršiču. Kljub slovesni priložnosti se bo v pogovorih z gosti verjetno težko povsem izogniti nedavni odločitvi vlade, da v baltske države pošljemo trideset vojakov zato, da bi naše zaveznike branili pred ruskim napadom.

Odločitev o napotitvi vojakov je bila sprejeta zelo na hitro na vrhu Nata v Varšavi, brez prejšnje najave ali glasovanja v parlamentu. Ne glede na isti končni rezultat, ki bi ga prineslo glasovanje, smo bili na ta način prikrajšani vsaj za resno razpravo o tem, kaj je smisel tega početja. Ciničen odgovor na to vprašanje je: zato, ker so  tako rekli v Natu, mi jih raje poslušamo, da imamo mir. Vendar pri tem izpred oči izgubimo, kaj se v Natovem odnosu do Rusije pravzaprav dogaja.

Najprej ne smemo pretiravati, da se začenja nova hladna vojna. Take primerjave povsem pozabijo, kako je hladna vojna v Evropi dejansko izgledala. Nekaj sto kilometrov vzhodno in zahodno od meje, kjer so se leta '45 srečale vojske Rdeče armade in zahodnih zaveznikov, je bila še v osemdesetih letih nakopičena približno polovica svetovne konvencionalne vojaške moči. Sile Nata v Evropi so štele več kot dva milijona vojakov, na drugi strani železne zavese pa jim je nasproti stalo okoli tri milijone vojakov varšavskega pakta. V primerjavi s tem so vojske, ki jih imamo danes v Evropi, manj kot drobiž. V začetku osemdesetih je imela na primer Nizozemska več tankov, kot jih imajo danes Velika Britanija, Francija in Nemčija skupaj.

Vse to pa še ne pomeni, da v zadnjih nekaj letih nismo bili priča nevarnim eskalacijam v odnosih med Rusijo in zahodnim zavezništvom. Nevarnost in obseg grozečega spopada sta nedvomno manjša kot pred tridesetimi leti. A med hladno vojno so bile meje zarisane v skalo in obe strani sta dobro razumeli, do kod smeta širiti svoj vpliv. Sčasoma so se razvila pravila igre, ki sta jih obe strani spoštovali. S padcem berlinskega zidu so ta pravila nehala veljati. Ravno v tem pa tiči nevarnost ohlajajočih se odnosov med Rusijo in Natom. Če bo nov odnos med obema stranema konflikten, se bodo morala vzpostaviti nova pravila geopolitične igre, kar pa se je v preteklosti vedno zgodilo s preizkušanjem volje in moči nasprotnika.

Ta merjenja moči so neizogibno bolj provokativna za Rusijo, ki se z Natom danes srečuje približno 800 kilometrov bližje Moskvi kot nekoč. Dolga zgodovina napadov z zahoda je Ruse naučila, da je edina zanesljiva obramba to, da premaknejo začetno točko vojaškega spopada čim dlje od osrčja svoje države. Pri tem so seveda paranoični, a glede na to, da skoraj nobeno mestno jedro zahodno od Moskve ni starejše od sedemdesetih let, do tega ne smemo biti nerazumno kritični, če želimo razumeti rusko zunanjo politiko.

Za zahodnoevropske države je položaj dosti lažji kot pred desetletji, kar pa je v kaj slabo tolažbo baltskim državam, ki se počutijo ogrožene s strani Rusije. Tudi njih je zgodovina naučila svoje lekcije. Mednarodne organizacije in tehnologija so tem državam, ki so bile prej prepuščene na milost in nemilost ogromne sosede, sedaj omogočile, da prvič učinkovito zaščitijo svoj neodvisen obstoj. Poiskali so si prijatelja, ki je še večji od tistega, ki se ga bojijo. Težava pa je, da prijateljem ne zaupajo na besedo.

To v Natu ni nič novega. Ko so feldmaršala Montgomeryja nekoč  vprašali, koliko ameriških vojakov potrebuje, da obrani Zahodno Evropo pred Rdečo armado, je menda odgovoril: »Dva. Enega, da ga Rusi ustrelijo, ko pridejo čez mejo, in drugega, da ga ustrelim jaz, če bi prvega zgrešili«. Poanta te anekdote je aktualna še danes. Smisel namestitve ameriških, nemških in drugih, tudi slovenskih vojakov ni v tem, da bi lahko obranili Estonijo ali Litvo pred ruskim napadom. Njihova prisotnost predvsem zagotavlja, da bodo članice Nata spoštovale peti člen pogodbe, ki govori o medsebojni obrambi. Tuji vojaki zagotavljajo, da bi morebiten spopad v relativno nepomembni državi članici postal notranje politični problem v njenih močnejših zaveznicah. Zavzetje estonske mejne postojanke pač ni isto, če je za to treba ubiti Američane ali Nemce. Lahko smo sicer gotovi, da Rusija česa takega tako ali tako ne bi poskušala, a Nato poskuša prepričati Estonce, ne pa Rusov.

Na tej točki se zgodovinsko pogojena paranoja združi z notranjim ohranitvenim nagona Nata kot takega. V vojn polnem 20. stoletju so države razvile močne institucije, ki naj bi skrbele za obrambo. Glavni notranji motiv vseh človeških institucij pa je vedno zagotavljanje lastnega preživetja.  Strah pred zunanjo nevarnostjo je zato praviloma pozdravljen s strani tistih, katerih posel je vojskovanje, v civilu ali uniformi. Ne zato, ker bi si želeli vojne, a uslužbenec v obrambnem ministrstvu ali v zvezi Nato pač napreduje, če zagotovi več sredstev za svoj oddelek. Enako velja za Natovega poveljnika in direktorja orožarskega podjetja.

Tu se resnično pokaže naša ujetost v preteklosti. Institucije, ki so v času hladne vojne razvile in podpirale velike vojaške sisteme hladne vojne, so se izkazale za veliko bolj obstojne od vojaške tehnologije, ki je že zdavnaj pristala na odpadu. Prav tako obstojni so tudi strahovi, ki so vzpodbudili oboroževanje. Vse to še ne pomeni, da se začenja nova hladna vojna. Vmes se je preveč spremenilo, da bi lahko govorili o čem takem. Nasprotno, v povsem drugačnem svetu nas stari vzorci obnašanja postavljajo v izvrsten položaj, da naredimo veliko neumnost. Zato, če resnično verjamemo, da je vojna preresna stvar, da bi jo pustili generalom, ji moramo nameniti več pozornosti kot dvodneven sestanek.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Lepa!

Če si še kdo želi olajšati dušo, kajti karkoli spremeniti v ošabni politiki snobov ni več mogoče. http://www.pravapeticija.com/proti_napotitvi_slovenskega_voda_30-ih_voja...

od varšave do vršiča - čaršave i tiča

jaz pa ne mislim, da se začenja "nova hladna vojna" (med "zahodom" in Rusijo) pač pa, da se začenja, oziroma že nekaj časa dogaja nekaj, kar lahko zelo hitro preraste v "malo toplejšo vojno", zlasti v predverju med Rusijo in Turčijo. Ah..saj zgolj pretiravam, pozabite..je poletje, kdo se bo zajebaval s takimi paranoičnimi..aneda?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.