Ne diskriminiramo, vsi so gotovi!

V zadnjih dneh je zgodovina z vso silo treščila tudi k nam. Z vstajo v Mariboru se je začelo nekaj, za kar so mnogi mislili, da je pri nas nemogoče: ljudstvo se je samoorganiziralo, svojega lokalnega šerifa stisnilo v kot in prisililo v beg, hkrati pa prižgalo iskro širšega upora zoper politično-ekonomsko elito in kapitalistični sistem. Nimamo kristalne krogle, da bi napovedali, kaj bo sledilo, vemo pa, da nam romantiziranje in naivnost ne bosta pomagala prav nič, organiziranost in pogum pa precej.

Od spodaj navzgor in od periferije proti centru

Protest se je razširil na vse konce in kraje in se razvil v vseslovensko vstajo proti oblastnikom in obstoječemu redu. Vsak kraj v svojem narečju politikom sporoča, da so gotovi. Ravno decentralizacija upora in dejstvo, da le-ta ni organiziran od zgoraj, s strani voditeljev, ampak od spodaj, s strani ljudi, ki jih nihče ne predstavlja, je ena od ključnih značilnosti dosedanjega razvoja dogodkov. Da bi ohranili ljudsko solidarnost in preprečili uzurpacijo vstaje s strani političnega razreda, je treba to decentralizacijo spodbujati, krepiti in braniti!

Policija povsod, pravice nikjer

Policijska brutalnost na protestih ni nikakršno presenečenje. Preseneča gojenje iluzij o tem, da se nam bodo policisti pridružili. Že res, da policija ni primarna tarča te vstaje in da spopad med policijo in protestniki ni njen končni in edini horizont. Tarča v tem konfliktu je kapitalističen in političen razred ter celoten sistem kot tak. Je pa tudi res, da policija ni naš zaveznik, saj zaradi svoje sistemske vloge nikjer in nikdar ni zaveznik vstaje. Spomnimo: policija je represivni aparat države, katerega strukturna funkcija je branjenje obstoječega reda in interesov vladajočega razreda. Pa naj bodo pod uniformami še tako izkoriščani posamezniki! Dokler bodo izpolnjevali ukaze šefov, bodo policisti. Ko jih ne bodo več, bodo lahko del vstaje. Gojiti iluzije o tem, da so na naši strani, je zato skrajno naivno. Mar je bilo njihovo posredovanje na dosedanjih protestih res tako zgledno, kot ga nekateri prikazujejo, in res v interesu ljudi na ulicah? Smo že pozabili na brutalno razbijanje mariborskih protestov in grožnje Gorenaka, da bodo polovili vse organizatorje „ilegalnih“ protestov?

Žal ne preseneča niti moraliziranje o „izgrednikih“ in „nasilju“, ki se je razpaslo po virtualnih socialnih omrežjih. Vlada in mediji so nam vrgli kost, ki so jo nekateri takoj pograbili. Kaj je 10 razbitih oken, polomljena vrata mestne hiše, razruvana tlakovana granitna cesta v primerjavi s sistemskim strukturnim nasiljem države? Brezperspektivnost mladine, brezposelnost, prekarnost, ukinjanje štipendij, malic, zmanjševanje števila vzgojiteljev v vrtcih, zmanjševanje pravic iz košarice zdravstvenega zavarovanja, zmanjševanje sredstev za izobraževanje in raziskovanje, siljenje ljudi k poznejšemu upokojevanju, nižanje plač, pokojnin, števila prostih dni, pomanjkanje neprofitnih stanovanj, življenja mladih v najemniških stanovanjih ali s starši do pozne starosti, kratenje pravic homoseksualcem, migrantom, ženskam, pripadnikom ne-prevladujočih religij ter narodnosti in še bi lahko naštevali. Pa se sploh še nismo dotaknili korupcije, nepotizma in klientelizma ter kriminalitete vladajoče elite. Silijo nas, da delamo vedno več, sadove našega dela pa si vsakič znova prisvaja kapitalistični razred. Ta sistem namreč temelji na eksploataciji. Povejte nam zdaj, kdo torej nad kom izvaja nasilje? Kako si drznemo obsojati ljudi, ki so jim ukradli prihodnost? Mladi so jezni in nimajo več česa izgubiti. Zato jih nehajte obsojati; skupaj moramo preusmeriti pozornost na resnične probleme.

Še bolj nevarno je pozivanje k samo-represiji in sodelovanju s policijo. Mar v današnji družbi ni že dovolj nadzora, varnostnih kamer in represije? Bomo zdaj mi tisti, ki bomo pomagali policiji iskati „izgrednike“, ji jih predajali in številne mlade na ta način izključili iz vstaje? Sodelovanje s policijo je pljuvanje v lastno skledo, obsojanje mladih, ki svoja stališča izražajo na bolj direktne načine, pa vodi v blokiranje potencialov protesta. Danes oblast kot nasilje označuje razbijanje stekel, kaj kmalu lahko ista oznaka doleti vsakršno obliko protesta, ki ne bo prijavljen, pasiven in kot tak povsem benigen. Za sistem, ki nas leto za letom ponižuje, ropa in zatira, smo vsi izgredniki.

Na tem mestu zato še enkrat izražamo polno solidarnost z vsemi priprtimi, zahtevamo njihovo takojšnjo izpustitev, konec sodnega in medijskega preganjanja ter odpis vseh kazni, ki so jih ljudje zaradi sodelovanja na protestih že prejeli.

Oblast ljudem, ne pa strankam

Po začetnem spontanem vrvežu vstaje, kjer je do izraza prišla kreativnost ljudskih množic, se je odprl prostor tudi za dodatne strateške premisleke. Da bi se vstaja lahko razvila v družbeno gibanje s konkretnimi zahtevami, cilji in vizijami, je treba najti načine za artikulacijo zahtev, ki se znotraj vstaje pojavljajo, in organizacijsko obliko, ki bo to omogočala. Brez tega se bo vstaja razvodenela, stvari pa bodo ostale nespremenjene.

V smislu podajanja zahtev je treba iti korak za korakom in začeti z zahtevami, ki so bile znotraj vstaje že izpostavljene. Ohraniti je treba socialo, javno zdravstvo in šolstvo ter delavske pravice. A to ne pomeni, da se borimo za staro pravdo. Medtem ko si ne pustimo vzeti pravic, pridobljenih v stoletnih bojih, moramo imeti v mislih tudi dolgoročno perspektivo. Dokler obstajata država in kapital, se bodo tudi znotraj javnega šolstva, zdravstva in sociale ponavljali vzorci izkoriščanja in zatiranja. Zato se moramo samoorganizirati tudi na teh področjih in se nehati pogajati za drobtinice. Pravice so izborjene, ne podeljene!

Morda se bo del skorumpirane politične elite sprijaznil z dejstvom, da je gotov in zapustil politično prizorišče. A nadomestili ga bodo novi, ki bodo ponovno, čeprav jim za to ne bomo dali nobene legitimnosti, sprejemali odločitve v našem imenu. Njihovi interesi niso naši, to nam vsak dan dokazujejo s številnimi primeri nepotizma in korupcije ter sprejemanjem reform in proti-kriznih zakonov, ki nas potiskajo še globlje na in čez rob družbe. Zato morajo oditi vsi, od prvega do zadnjega. Naivno pa bi bilo verjeti, da nekje obstajajo čisti, nepokvarjeni ljudje, ki nam hočejo samo dobro in nas bodo popeljali iz krize, samo na volitvah jim moramo zaupati svoj glas. Politično-ekonomski sistem s svojo avtoritarnostjo in hierarhičnostjo onemogoča, da bi lahko živeli neodtujeno, skladno z našimi željami in potrebami. Dokler obstaja kapitalizem, kjer manjšina vlada večini in jo potiska na ekonomsko in socialno dno, bodo naša življenja prazna. Če se ne upremo in si izborimo alternativo, nam bo vedno nekdo vladal; patriarhi v gospodinjstvih, dekani in študentski funkcionarji na fakultetah, šefi v službah in politiki v vladi. Lažna demokracija, ki nam jo ponujajo na volitvah, ni edina možna oblika organizacije družbenega življenja.

Organizirajmo se kjer delamo, živimo, študiramo.

Da bi vstaja in njene zahteve proizvedla tudi dejansko družbeno moč, se je treba samoorganizirati. Ko govorimo o organizaciji vstaje seveda mislimo na načine, ki bodo drugačni od družbeno-političnega organiziranja, kot ga poznamo. Organizirati se je treba od spodaj, brez hierarhije in voditeljev, povsod, kjer smo izkoriščani in zatirani: v naših soseskah, na delovnih mestih, v izobraževalnih ustanovah. Kmetje se moramo povezati v zadruge, zadruge se morajo povezati z urbanim okoljem. Samoorganizacija naj bo spontana in kreativna, razvija naj svobodne odnose in vzpostavlja strukture, ki bodo omogočali polno emancipacijo posameznikov. Sledi naj se principom neposredne demokracije, vzajemne solidarnosti, neavtoritarnosti, antifašizma.

Za izhodiščno metodo tovrstnega organiziranja predlagamo institut direktno-demokratične skupščine, ki so jo v teh letih prakticirala vstajniška gibanja po vsem svetu. Lahko se organiziramo lokalno v majhne skupine in skupaj oblikujemo prihodnost prek spoznavanja naših potreb in s tem potreb mesta, vasi. Skupaj lahko oblikujemo predloge in odkrivamo naše potenciale, da v veliki meri tudi sami uresničimo te predloge. Tako bomo oblikovali sestrstvo in bratstvo ter enotnost, kjer je za vse vse, za tiste, ki bi želeli vladati, pa nič.

Za naslednji korak pa predlagamo medsebojno povezovanje teh skupin in vzpostavitev organov te razpršene, razvijajoče se vstaje. Predlagamo, da se na podlagi skupnih principov združimo v fronto skupin/organizacij in posameznikov/ic. Ta fronta naj bo ideološko nezamejena in vključujoča, temelji naj na skupnih zahtevah. Organizirana pa naj bo horizontalno, brez osrednjih teles in funkcionarjev, temelji naj na avtonomiji skupin in posameznikov ter direktno-demokratičnem odločanju.

Vse skupine, organizacije, posameznike in posameznice, ki se vam zdi to dobra ideja, zato pozivamo, da se v svojih lokalnih okoljih združujemo v odprtih skupščinah, ki se lahko kasneje povežejo med seboj. Vzemimo si skupaj nazaj svoja življenja!

Kamenček v mozaik dodala Črna luknja.